Človeško telo

Paolo Giordano

Il corpo umano. Po Samotnosti praštevil so bila pričakovanja do druge Giordanove knjige velika. Ni mi stekla in nisem je prebrala do konca. Nekje od tretjine naprej samo še po diagonali, če bi slučajno ujela še kaj, kar mi je blizu. Ne vem, morda jaz nisem pravi receptor za dogajanja v vojaških bazah. 

Al Araf

Vladimir Bartol

Naslov knjige najprej miselno poveže z islamskim okoljem in si tako predstavljamo, da se bodo kratke zgodbe dogajale nekje na Orientu, tako kot Bartolov Alamut. Tudi na predstrani, kjer je zapisan odlomek iz sure o sodnem dnevu, še gojimo to predstavo.

»Stena se bo dvigala med izvoljenimi in zavrženimi. Na Al Arafu bodo možje, ki bodo poznali tako prve kakor druge po gotovih znamenjih. Dejali bodo gostom raja: Mir z vami! In kljub gorečnosti svojega hrepenenja ne bodo mogli stopiti vanj. Kadar pa bodo obrnili svoje poglede proti žrtvam ognja, bodo vzkliknili: Gospod! Ne vrzi nas med zavržene! Koran, VII. 44,45«

A takoj v prvi zgodbi lahko ugotovimo, da je kraj dogajanja naša domovina na prelomu dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja in, da je Al Araf uvod v filozofska in psihološka razmišljanja o življenju, ljudeh in njihovih značajih. »So ljudje, ki jih boli lepota, izražena v nevednosti in nedolžnosti. Večinoma so to bitja višje zavesti, ki jih je pokvarilo spoznanje in, ki si zato žele nazaj v prvotno stanje. Ker pa se enkrat izgubljena čistost nikdar več ne povrne, je njih najvišja strast, da bi videli čim večje število sebi enakih. Od tod je samo en korak, da vzamejo nit usode v svoje roke in začno sami zavajati nevedne.«

Tudi o moško vase zaverovanem pogledu na ženske (ženske tako interpretiramo, pisec verjetno misli, da je vse v redu). Na podoben način, »moškocentrično« opisuje ženske njegov italijanski sodobnik AlbertoMoravia, vzporednice lahko najdemo tudi v opisih vizualnih značilnosti ljudi, ki ženske namreč večkrat opisuje, da imajo veliko glavo, nesorazmerno s telesom, ali pa kaj sličnega.

In tudi o razmišljanjih na razpotjih med vsakdanjim življenjem v rutini in pogumnim sprejemanjem izzivov, pa čeprav vodijo v končanje življenja. Zgodbo o razpotjih je utemeljil z junakom tistega časa dr. Klementom Jugom, ki je izbral izzive nevarnih sten. »Vsak človek, ki skuša kaj doseči, stopi nekoč pred odločitev; ali, da izpolni, kar pričakujejo od njega tisti, ki ga obdajajo, in postane sebi nezvest; ali da posluša svoj klic in razočara svojo okolico. Večina stori prvo: odtod veliko toliko razočaranja v svetu. Mnogo se jih vse življenje ne more odločiti.: zapiti ženiji. Peščica, ki ostane sebi zvesta: ali zmaga ali pogine.« (Op. ženij je genij). O manj znani podobi tega junaka časa, filozofa in planinca, je v svoji knjigi  Vebrov učenec pisal Tomo Virk.

Drugi tak junak, ki je neustrašno izbiral nevarne izzive in se vsaj v besedah ni bal smrti, je bil Krassowitz: »Kateri so zadnji nagibi človeških dejanj, kdo bi vedel? Ali kolikor globoko more prodreti človek z analitično metodo v svojo notranjost, do tja sem pogledal. Kaj se mi je pokazalo? Ob sleherni nevarnosti, ki sem jo srečal v življenju, sem si dejal: Če si premagal tolikšen naval svojih čustev, kje je še kaj človeškega, česar ne bi zmogel? Ali misliš, da je verjetno, da nisem takrat, ko sem se bil odločil za svoj korak, imel že v sebi nekega motnega vedenja o tej resnici? Če grem po tej poti v svojem spominu nazaj, mi pride do zavesti, da mi je že tedaj, ko sem se odločeval, lebdelo v mislih megleno spoznanje: Sprejmi nase enkratno veliko razočaranje in osvobojen boš za vedno prihodnjih razočaranj. Potem še: Hočeš doseči nekaj velikega? Pokaži najprej, čemu se znaš odreči. – In težnja, storiti odločilen korak v življenju, poseči sam v svojo usodo. Zakaj vedeti moraš, da je življenje samo zavedanje bolestnih dražljajev organske materije in smrt uničenje te zavesti. Izločiš električni tok in luč ugasne.«

Zgodbe nam dajo vpogled v takratno življenje pri nas, junake tistega časa in njihove življenjske odločitve. Življenje je bilo gotovo drugačno, začutili smo ga lahko že, če smo kdaj slišali svoje dedke in babice pripovedovati o njihovih »debatah v gostilnah ali ob drugih priložnostih«. Bilo je precej več intelektualne razprave, predvsem med mladimi študenti. Poleg tega lahko opazimo, da je bilo med intelektualci modno plezanje po gorah. Življenje je tudi bilo precej počasnejše, tako je na primer prej neambiciozen uslužbenec zunanjega ministrstva Milan Jenko imel pet mesecev časa za pripravo na diplomatski izpit. Doživljanje duha časa še dodatno začini takraten nekoliko arhaični jezik z izrazi, kot so »gorostasna trditev«, »abstruzna, nekontrolabilna domislica«, »ingeniozno naiven izraz« (op. tu je imel v mislih Mesnerjev planetarum influxu in corpus humanum), »vizualna injekcija je postala potrebni narkotikon«, »bil sem v oblasti svoje erototropije« ali pa npr. «ponajvečkrat«. Za nas čas zabavni so tudi opisi nekaterih ljudi, ki nastopajo v zgodbah: »Bil je lep, visok fant, z vranje črnimi lasmi in rjavimi, žametnimi očmi, s katerimi je umel nevarno operirati med ženskim svetom.«, ali pa »Bil je majhen zgneten človek z impozantno glavo in orjaškim čelom, z velikimi zelenkastimi očmi, ki so izražale osredotočenost in pozornost, s kratkim, ostrim nosom in krepko naprej pomaknjeno spodnjo čeljustjo.«

Pijevo življenje

Yann Martel

Life of Pi. Že večkrat so mi prijateljice priporočale, naj pogledam film in povedale, da je tudi knjiga dobra. Nisem povprašala po vsebini, zato si nisem niti predstavljala, kaj naj bi mi zgodba prinesla. Nekje sem videla trailer ali pa plakat za film in spomnim sem se samo fanta zavitega v belo oblačilo na nekem plovilu obdanega z meglico. Ime Pij pa mi je asociiralo na neko zgodbo, obdano z religijo. V knjigi sem spoznala, da je bilo fantu ime Pi (če bi takoj prebrala naslov v angleščini, se ne bi tako zavedla), da je prihajal iz Indije, da se večji del zgodbe dogaja na čolnu, da je bil tam s fantom tudi bengalski tiger (ali pa ne, kot lahko preberemo na koncu), in da se zgodba v nekem delu dotakne tudi religije. Fant je namreč v svoji rani mladosti enako predano veroval v tri bogove in obiskoval tri verske hrame. Krščanskega, muslimanskega in hindujskega. Kakor sem razbrala iz spletnih klepetov, so nekateri bralci veliko (verske) simbolike videli še v posameznih elementih zgodbe, jaz jih nisem toliko.Niti jih nisem iskala.

Druga strast glavnega junaka pa so bile živali. Bil je namreč sin upravitelja živalskega vrta v Pondicherryu. Razpravljal je o tem, kje so živali bolj srečne – v živalskem vrtu ali na svobodi. Njegova teza je namreč bila, da lahko v živalskem vrtu živijo bolj svobodno, ker se jim ni treba boriti za svoj obstoj. »Vem, da so živalski vrtovi pri sodobnem človeku padli v nemilost, nekako tako kot vera. Zakaj? Zaradi utvar o svobodi.«

Nadalje o veri. »Vera nas bo rešila«, je dejal Pi. Njegov priljubljen profesor naravoslovja pa: »Vera? Ne verjamem v vero. Vera pomeni temo.« Njegov učitelj je bil ateist, zato je Pija navedel k nadaljnjem razmišljanju. »Čutil sem, da sva sorodni duši. Ob njem se mi je prvič posvetilo, da so moji bratje in sestre po veri, čeprav drugačni, in da o veri govori vsaka njihova beseda. Tudi oni sledijo glasu razuma, dokler je le mogoče, potem pa se poženejo proti luči na koncu hodnika. Bom kar odkrit. Niso ateisti tisti, ki me skrbijo in jezijo, temveč agnostiki. Že res, da je zdrava mera dvoma koristna in da moramo vsi skozi svoj vrt Getsemani. Če se je Kristus soočal z dvomom, se moramo tudi mi. Če je on prebil tesnobno noč v molitvi, s križa pa zaklical »Gospod, zakaj si me zapustil?«, si smemo tudi mi dovoliti pomisleke. Vendar se je treba proti dvomu bojevati. Izbrati ga za življenjsko filozofijo pa je tako, kot bi izbirali nepokretnost kot gibalo.«

Razmišljal je tudi o krotenju živali. »Najbolj dovzeten za krotilčeve ukaze je tisti lev, ki ima v krdelu najnižji položaj, torej omega. Razlog je preprost: žival z dna družbene lestvice lahko prek dobrih odnosov z gospodarjem veliko pridobi. Ne obeta si le priboljškov, ampak tudi zaščito pred ostalimi levi. Prav ta pohlevna zver, ki se cirkuškemu občinstvu ne zdi nič manj strašna in krvoločna od drugih, bo glavna zvezda predstave, medtem ko bodo bolj svojeglave bete in game zdolgočaseno sedele na pisanih podstavkih na robu arene. Enako velja za druge vrste, kar je mogoče opaziti tako v cirkusu, kot v živalskem vrtu. Družbeno najšibkejše živali si najbolj vneto in izvirno prizadevajo, da bi se zbližale z oskrbniki. So najzvestejše, najbolj družabne, najmanj zahtevne in najmanj uporniške. Pojav je značilen tako za velike mačke, bizone in jelenjad kot za divje ovce, zajce, opice in še mnoge druge. Sodi med temeljna pravila igre.« Zanimivo, ali ne?

Govori tudi o ljudeh, ki si jemljejo pravico braniti Boga, ob enem pa jih ne gane, da hodijo mimo premnogih krivic, storjenih ljudem. »Kaj hočemo, tako pač je«. Ko pa zavohajo krivoverstvo v njih zavre. Njihovo ogorčenje je nenadkriljivo, njihova odločnost zastrašujoča. »Ti ljudje ne sprevidijo, da je Boga treba braniti navznoter, ne navzven. Bes bi morali usmeriti vase. Vidno zlo ni namreč nič drugega kot notranje zlo, ki je ušlo na svetlo. Boj med dobrim in zlom se ne bije v javni areni, temveč na skriti jasi v slehernikovem srcu.«

O boju za preživetje. »Neenakopravni spopad ne traja dolgo. Strah napreduje. Postaneš zaskrbljen. V boj pošlješ razum, ki je dobro izurjen in opremljen z najsodobnejšim orožjem. Vname se srdita bitka. Za trenutek ti odleže, ampak navsezadnje je razum, dognani taktiki in prekaljenosti navkljub, poražen. Obramba je razbita. Zaskrbljenost preraste v bojazen. Telo se začne zavedati, da je nekaj hudo narobe, in strah ga v naskoku navzame.«

In še naprej o boju za preživetje in nenavadnem sožitju glavnega junaka in bengalskega tigra (Richarda Parkerja). »Po zaslugi Richarda Parkerja sem sploh imel voljo do življenja. Zaradi njega nisem utegnil preveč razmišljati o starših, bratu in tragediji, ki nas je doletela. Silil me je živeti, zato sem ga sovražil in mu bil hkrati hvaležen. Danes sem samo še hvaležen. Če ne bi bilo njega, vam ne bi mogel pripovedovati te zgodbe, ker bi bil mrtev; to je neizpodbitno dejstvo.« Ali pa pri koncu zgodbe, ko je tiger odhajal v svobodo. »Na robu goščave se je ustavil. Bil sem prepričan, da se bo obrnil. Me pogledal. Sploščil ušesa. Zarjovel. Na kakršenkoli način sklenil svoje razmerje. Ničesar takega ni storil. Strmo se je zazrl nekam v džunglo, se pognal naprej in za vedno izginil iz mojega življenja; Richard Parker, moj tovariš v nesreči, divje bitje, ki me je ohranilo pri življenju.«

Pravzaprav se sploh nisem dotaknila zgodbe, ki nam jo pripoveduje knjiga. Se je tudi ne bom. Potem bi branje izgubilo svoj čar. Itak sem napisala že preveč. Še to, po prebrani knjigi sem zvedavo guglala za fenomenom mesojedega otoka in surikat. Surikate sem seveda našla, mesojedega otoka pa ne, kot še mnogo drugih spletnih klepetalcev ne.

Ni me strah

Niccolò Ammaniti

Io non ho paura. To knjigo sem prebrala že pred leti, verjetno kaj kmalu po njenem izidu. Bila mi je blizu, zato sem jo imela še na spisku, da jo pripravim za blog. A spomnila se nisem ne naslova, ne avtorja. Zapisano sem imela le »zgodba o fantku v Italiji«. Spominjala sem se vožnje s kolesi po makadamski cesti v času poletne vročine in ruševine v kateri je odkril dečka ter prijetnega občutka iskrene pripovedi zgodbe. In pozitivnega značaja glavnega junaka. Pred nekaj dnevi sem v knjižnici sem nabirala knjige za branje in iz police priporočenih knjig, ali pa morda tiste, na kateri so bolj brane knjige, vzela čokoladno rjavo italijanskega avtorja. A še nisem vedela, da je ta tista. In prav istega dne, sem kot po naključju, vprašala mamo, če ima kje zapisan naslov tiste knjige »o fantku v Italiji«. Še enkrat sem pobrskala po njej in se spomnila posebne zgodbe, pripovedovane v lepem jeziku. Ne bom vam je izdala. Kar preberite knjigo. Dogaja se v zaselku Lucignana, v gričevnatem svetu nekje na sredini med Firencami, Bologno, Viareggiom in La Spezio.

Don Lorenzo

Vladimir Bartol

Čeprav se mestoma bere kot kakšna pravljica bratov Grimm, je zgodba glavnega junaka utemeljena na psihoanalizi njegovih značajskih potez. Njegova okrutna in zla narava izhaja iz preprostega razloga, da je bil srednji med brati in zaradi tega ni dobil ne največjega kosa (starejši brat) niti najboljšega (mlajši brat). Materina nepravičnost ga je zaznamovala. Oblikovalo ga je tudi opazovanje (ne dobrih) dejanj drugih ljudi: »Videl je, da ljudje delijo dobro in slabo, kakor se jim zljubi, in da se ne držijo pri tem nobenih postav. In začel se je učiti pri njih in hoditi po njihovih potih. Postal je previden in je opravljal svoja dejanja tako, da ga niso mogli nikoli kaznovati zanje, tudi če so bila taka, da bi po sodbi zaslužila kazen.« Ni mu pomagala niti dobra misel, ki se mu je priplazila za hrbet:«Kaj iščeš namena drugje! Mar ne vidiš, kako se vse, kar je okrog tebe, veseli življenja? To samo je cilj in smisel vsemu. Živi tudi ti, kakor vidiš, da živi vse drugo!« Življenje, tudi ljubezen so mu grenile temne slutnje:« Ko je opazil to, ga je zgrabil nemočen strah, in nekaj temnega ga je tedaj obšlo, podobno slutnji, da je sedaj vse izgubljeno.«Marsikatero vzporednico v naključno podobnih značajih lahko najdemo tudi v opisu vdanosti njegovega služabnika: »Bil pa je služabnik na moč vdan svojemu gospodarju. Če je bil ta žalosten, je bil tudi oni žalosten, če je bil ta vesel, je bil tudi oni vesel.«

Zadnji del novele je posvečen filozofski razpravi o vsemogočnosti božji in v sklopu tega o popolnosti. »Glej! Jaz sem nepopoln, ti si nepopoln, vsi ljudje smo nepopolni. In vsa živa bitja in vsa narava in vse svetovje, vse to je nepopolno. In vendar govore, da je vse to ustvarilo bitje, ki je sámo neskončno popolno!« In še naprej, nekoliko naprej v besedilu: »Tudi o vsem kar je ustvarjenega lahko samo rečeš, da je popolno ali nepopolno le glede na nekaj nepopolnejšega ali popolnejšega. Iz tega primerjanja se nam izluščita torej pojma absolutne popolnosti oz. nepopolnosti, kakor sta se nama izluščila pojma absolutne velikosti oz. majhnosti. Tako sta nam lahko stvarno dana, ne da bi jima bilo treba pripadati kot lastnosti kakemu resničnemu bitju. Uvidevaš torej, da pridemo lahko do stvarnega pojma neskončne popolnosti, ne da bi morala ta lastnost nekomu zares pripadati? S tem pa je pobit tvoj ugovor, češ da je za pojem neskončne popolnosti, ki ga sicer resda imamo, potrebno tudi bitje, ki bi bilo neskončno popolno.«

Tudi okoli nas v stvarnem svetu hodi nekaj bitij, za katera se zdi, da so neskončno popolna. Vsaj ona najbrž tako mislijo o sebi. Tako se tudi popolno zazdi kot nepopolno. In, bog ne daj, celo kot neskončno nepopolno.

Cesta

Cormack McCarthy, The Road. 

Apokalipsa, a ne popolna. Popolna bi bila, če ne bi ostalo nič. Nič živega. Še nekaj ljudi tava po mrtvi prirodi in išče ostanke hrane. Nekateri so dobri in se le borijo za preživetje, drugi si, ne glede na etična načela pretekle civilizacije, vzamejo vse, da bi preživeli. Tudi življenja soljudi. »Govoriš o zavzemanju za stališča, ampak saj sploh ni več nobenih stališč, za katera bi se lahko zavzemali.« Torej ne gre več za ljudi, bolj za živali, ki vse podrejajo boju za preživetje. »Odšel je ven v sivi svetlobi in obstal in za hip uzrl absolutno resnico sveta. Nevzdržen mraz, ki obkroža svet, preminul brez oporoke. Neizprosna tema. Slepi psi sonca na begu. Uničujoče črn vakuum vesolja. In nekje dve preganjani živali, ki trepetata kot lisici v skrivališču. Izposojen čas in izposojen svet in izposojene oči, s katerimi ga lahko objokuješ.« Nekaj podobnega smo že videli v filmih The postman ali pa 12 Monkeys. Ljudje so samo še prikazni v krutem ostanku sveta. V tej knjigi je zgodba še nekaj več od tega. Oče in sin, ki še ni imel priložnosti spoznati prejšnjega življenja, potujeta skupaj. Oče izkorišča zadnje priložnosti, da sinu prenese nekaj modrosti življenja in veščin za preživetje. »Ne pozabi, da stvari, ki jih spustiš v svojo glavo, tam ostanejo za vedno. Premisli o tem. Nekatere stvari pa vseeno pozabiš, kajne? Ja, pozabiš tisto, kar si si želel zapomniti in se spomniš tistega, kar bi želel pozabiti.«

In nekje drugje, ko se je spomnil ljubezni svojega življenja: »Spomin nanjo, kako v zgodnjem jutru gre čez trato proti hiši v tanki rožnati halji, ki se oprijema njenih prsi. Pomislil je, da vsak spomin nekako oskruni svoj vir. Kot pri družabni igri. Izreci besedo in jo povej naprej. Zato varčuj. Kar spremeniš v spominjanju, zadobi svojo resničnost, pa če to veš ali ne.«

In o negotovih časih: » Nočete povedati svojega imena. Nočem ga povedati. Zakaj? Ne morem vam ga zaupati. Da ne bi česa storili z njim. Nočem, da bi kdo govoril o meni. Da bi povedal, kje sem bila ali kaj sem rekel, ko sem bil tam. Hočem reči, lahko bi govorili o meni. Ampak nihče ne bi vedel, da sem bil to jaz. Lahko bi bil kdorkoli. Po mojem je v takšnih časih najbolje povedati čim manj.«

»Nikoli je zelo daleč proč.« Kaj pa razmere, podobne takšnim po koncu sveta? So tudi daleč proč? Prav blizu so, a razviti svet skrbi bolj zase. Pravzaprav voditelji (in tisti, ki stojijo za njimi), skrbijo bolj zase. Ne samo to, še huje, skrbijo zase na njihov račun.

Alamut

Vladimir Bartol

Tole knjigo sem bila še dolžna mojemu blogu. Brala sem jo že dolgo tega, pred kakšnimi osmimi leti, kmalu po tem ko je izšla v novi izdaji. Prav presenetljivo je, kako je Slovenec že v prvi polovici prejšnjega stoletja postavil zgodbo v islamsko okolje Perzije slabo tisočletje nazaj. Zgodba se opira na spoznanja psihologije (Bartol se je navduševal nad Freudom) in odpira filozofska razmišljanja o z manipulacijo doseženi motivaciji za brezglavo pogumna dejanja. Z iluzijo o nebesih sredi krutega sveta in pripravljenostjo narediti vse, da bi se tja spet vrnil. V okrilje hašiša in ljubezni. Nič ni resnično, vse je dovoljeno.

Pa še nekaj je. Kaj vse je človek zmožen narediti in ustvariti pod vplivom čustev. Bartol je v opombe h knjigi zapisal Goethejev citat: »Čustvo pa, ki se je bilo v meni silovito razbohotilo in ki bi se zlepa ne moglo bolj nenavadno izraziti, je bilo občutenje preteklosti in sedanjosti v enem: gledanje, ki je prinašalo v sedanjost nekaj pošastim podobnega. Izraženo je v številnih mojih večjih in manjših delih in deluje v pesnitvi vedno dobrodejno, čeprav se je moralo zdeti v trenutku, ko se je ob življenju in v življenju samem neposredno izražalo, vsakomur čudno, nerazložljivo, morda nerazveseljivo.«

Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Jonas Jonasson

Kar nekaj časa sem čakala v rezervacijski vrsti knjižnične enote na to knjigo. Potem sem zaradi odhoda na počitnice, vsled pravil knjižnice, rezervacijo odjavila. In se spet postavila v vrsto. In jo dočakala. Muzajoči nasmeh knjižničarja sem si razlagala kot obet humornega doživetja s knjigo. Kaj naj rečem. Švedski Paasilinna? Gotovo je v njem dobil nekaj navdiha, omenja ga celo na strani 105. A po branju mi je Arto še vedno bliže. Zgodbo prežema humor, ki se se mu ne da upreti, a celotna pripoved je za moj okus malo preveč razpotegnjena. Seveda je to razmišljanje subjektivno.

Coelho

Njegova dela iz devetdesetih (Alkimist, Ob reki Piedri sem sedela in jokala, Veronika se odloči umreti) so bila svojevrstno branje. Posebej Veronika, ki jo je avtor postavil v Ljubljano in je nekoliko drugačna od ostalih njegovih del, ki so obeležena s »spoznanji«. Tu pa se ukvarja tudi z vprašanjem duševnih bolezni, samomora, posebne ljubezni.  Njegove kasnejše knjige mi nekako niso šle. Morda so si bile vse preveč podobne med seboj, preveč plitvo poduhovljene. Enostavno, niso mi blizu.
Ob prebiranju njegovega življenjepisa mi nekako ni jasno, kje je našel Ljubljano za zgodbo o Veroniki. V Slovenijo naj bi prišel šele leta 2005, knjiga pa je bila napisana že v devetdesetih. Nekje sem zasledila, da je zgodbo postavil v malo znano evropsko državo. Mogoče je bil vzgib podoben, kot pri Ali G-ju, ki je v svojem filmu na meji grdo predstavnico ženskega spola pregnal nazaj v Slovenijo in tudi verjetno še ni bil v naši mali deželi. Poiščimo nekaj nepoznanega, kajti to (nepoznano), nam gotovo ne more ničesar zameriti.

Dekle z zmajskim tatoojem

Stieg Larsson

Dekle z zmajskim tatoojem (Moški, ki sovražijo ženske), Dekle, ki se je igralo z ognjem, Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo.

Män som hatar kvinnor, Flickan som lekte med elden, Luftslottet som sprängdes.

Journalisten Mikael Blomkvist har blivit dömd för förtal och vill undslippa uppmärksamheten i Stockholm. Av industrimagnaten Henrik Vanger får han i uppdrag att skriva familjen Vangers släktkrönika men egentligen vill Vanger att han ska titta närmare på dennes brorsdotter Harriets märkliga försvinnande hösten 1966. Blomkvist lär också känna den geniala men omyndigförklarade Lisbeth Salander, expert på att ta sig in i datanätverk.

O tem gre, sicer pa je trilogija ena najboljših kriminalnih romanov. Dogajajo se v deželi, ki smo jo že v malih letih spoznali preko Pike Nogavičke, eden izmed glavnih junakov pa ima priimek detektivskega mojstra iz druge otroške zgodbe Astrid Lindgren. Med branjem napete zgodbe se pojavijo spomini na Stockholm v posebni severni svetlobi, z napol spuščenimi roletkami na hišah ob Riddarfjärden in po občutku nekoliko bolj sivimi ulicami v notranjosti. Spomini na mesne polpete z pire krompirjem in peso. Na krofe polnjene s smetano in posute s sladkorjem. Na lično leseno arhitekturo podeželskih hiš. In lose, ki se sprehajajo nekje v globini gozda. Del tega si na jugu pričaramo z ikeiinim pohištvom, njihovo hrano in kakšnim filmom. Lahko pa se pustimo zapeljati tej trilogiji, ki nas skozi napeto zgodbo vpotegne v ta del Evrope. Lizbeth Salander nam da moč, da zmoremo same v boju proti temnim silam (sovražnim moškim).

Ko enkrat začneš z branjem, je ne moreš izpustiti iz rok.

Kronika napovedane ljubezni

Azra Širovnik

Spet ženska knjiga, kot so vse njene. Ni tako odločna kot Erica Jong in ne tako čustveno zapisana kot tista v molu Elze Budau, a spušča se v podobne teme.

Močna nit v zgodbi te knjige je biseksualnost. Ki je samo po sebi stvar posameznikove odločitve. Svobodne odločitve. A le toliko časa, dokler se ne odloča v imenu drugega. Drugega partnerja, ki za drugo zvezo ne ve. V tem primeru gre za varanje zaupanja, podobno kot pri heteroseksualnih zvezah. Svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Je drugače, če mož ženo vara z žensko ali moškim? Je za ženske bolj sprejemljivo, če so prevarane z moškim? So v tem primeru manj načeta čustva? Najbrž ne. V vsakem primeru gre za dvojno moralo, tudi če nekdo po tihem pristane na tovrstne trikotnike. In ali imajo tisti, ki na to pristajajo, lahko nekoga zares radi? So sposobni globoke ljubezni? Najbrž gre za pretvarjanje samo zaradi tega, da bi se zveza zadržala navzven. Formalno. V resnici pa to ni več, kar naj bi bilo. Ali pač? Samo, če je to svobodna izbira vseh vpletenih.  Če ne, lahko takšna zveza izsesa življenje, dušo in identiteto. Dušo, ki je steber vsakega človeškega bitja.

Aforizem iz poglavja Kim: »Lepo je biti lep, toda pametneje je biti pameten.«

V knjigi najdete tudi kaj na temo Stepfordskih žensk in tudi kaj na temo tega, ko ti neka misel, stvar ali človek »okupira možgane«. Ko nečesa ne moreš izgnati iz misli, ne podnevi, ne ponoči. In zaradi tega ne moreš misliti naprej. Ker si obstal tam. S tisto mislijo se vrtiš v krogu. Pa naj bo to ljubezen, dogodek, služba, odnos, krivica, skrb za nekoga. Nekaj pač, kar ti je zasedlo misli.

»Delaj le to, kar te veseli, osrečuje, kar imaš rad zaradi sebe. Bodi kar si. Ne oziraj se na to, kaj kdo drug pričakuje od tebe ali misli o tebi.«

O čem govorim, ko govorim o teku

Haruki Murakami

Naslov knjige si je izposodil pri zbirki kratkih zgodb Raymonda Carverja, le da je tam šlo za ljubezen. Kako naj začnem? Murakamijevo pisanje mi je enostavno blizu. Čeprav prihaja iz drugega sveta, sveta pismenk, šintoizma in budizma, drugačnega načina življenja. Pa je skoraj tako, kot bi bilo pri nas. In kot bi knjigo pisal nekdo tu. Lepo ga je brati, četudi v tej knjigi ne ponuja napete zgodbe. Sproščujoče. In polno misli, ki najdejo sorodne v mojih mislih in izkušnjah.

Zapisal je razmišljanja o tem, mogoče tudi kakšna vprašanja, ki se mu zastavljajo ob tem, kaj pomeni zanj, da teka. Ob tem je omenil, da je Somerset Maugham zapisal, da se za vsakim britjem skriva filozofija. Razmišlja, da je mogoče ob tem hotel povedati, da se lahko še v tako nepomembnem opravilu skriva kakšno razodetje.

Različni ljudje med tekom razmišljajo o različnih stvareh. Maraton je izredno zahtevna športna disciplina, zato moraš imeti za premagovanje naporov neko osebno mantro. Eden izmed tekačev si je v glavi ves čas ponavljal frazo. Pain is inevitable. Suffering is optional. Torej, bolečini se ne moreš izogniti, trpljenje pa je osebna izbira. Lahko prenesemo na katerokoli plast našega življenja.

Za glasbo skupine Loving Spoonful je napisal, da se je ne bo nikoli naveličal. To je glasba, ki se ne pretvarja, da je več, kot je.

»Kot sem že rekel, nimam rad merjenja moči z ljudmi v vsakdanjem življenju ali pri delu. Slišalo se bo kot obrabljena fraza, ampak na svetu je cel kup različnih ljudi. Drugi ljudje imajo svoje nazore in po njih usmerjajo svoja življenja. Jaz imam svoje nazore in po njih usmerjam svoje življenje. Iz takšnih razlik se v vsakdanjem življenju včasih rodijo razhajanja, in če se več razhajanj ravno prav ujame, lahko pride do večjih nesporazumov. Včasih povzroči to nepotrebno trpljenje. Ni mi treba posebej razlagati, da nesporazumi in trpljenje niso ravno prijetna stvar. Včasih ti pustijo brazgotine. Lahko so težavna preizkušnja. Ampak s starostjo mi počasi postaja jasno, da so za ljudi takšne težave in brazgotine do neke mere nujne. Če premisliš o tem, vidiš, da ravno zato, ker se razlikuješ od drugih ljudi, lahko vzdržuješ podobo samega sebe, lahko ohraniš sebe kot samostojno osebo. V mojem primeru to pomeni, da lahko še naprej pišem romane. Prizor, ki ga vidim pred sabo, lahko zato vidim z drugačnimi očmi kot drugi, občutim ob njem drugačne stvari, za opis izberem drugačne besede, in ravno zato lahko napišem zgodbo, ki je lastna samo meni. In to pripelje do dragocene posledice, da nemalo število ljudi te zgodbe vzame v roke in jih prebere. Zame je najvrednejše premoženje to, da sem jaz in ne nekdo drug. Brazgotine na duši pa so povsem samoumevna cena, ki jo mora vsak plačati za svojo enkratnost.«

Ko piše o mladih dekletih, ki tekajo ob reki Charles in so videti kot brucke harvardske univerze, jih opisuje, da »ima večina drobna telesa, so izredno vitka, oblečena v temnordeče majice z znakom harvardske univerze na hrbtu, svetle lase imajo spete v konjske repe, poslušajo svoje nove iPode in tečejo v ravni črti, kot bi hotele rezati veter. Oddajajo nekaj napadalnega, tekmovalnega. Kot, da so vajene tega, da ljudje drugega za drugim prehitevajo. No ja, vsaj tega verjetno niso vajeni, da bi jih drugi prehitevali. Takoj vidiš, da so nadarjene, zdrave privlačne, resne in da iz njih kipi samozavest. Njihov tek vsekakor ni tek, primeren za dolge proge. Slovarska definicija teka na srednje proge je. Njihovi koraki so dolgi, brcajo ostro in močno. Najverjetneje njihov način mišljenja ne pozna koncepta zložnega teka in ogledovanja okolice. Jaz sem po drugi strani, in ni me sram priznati, vajen porazov. Na tem svetu je kup stvari, ki jim nisem dorasel in kup ljudi, proti katerim nikakor ne bi mogel zmagati. Ampak one verjetno te bolečine še ne poznajo. In seveda ni nujno, da bi jih kdaj spoznale. Tako razmišljam, ko gledam njihove ponosne konjske repe, ki plapolajo v vetru, in njihove tanke tekmovalne noge. Jaz pa v svojem tempu zlagoma tečem dalje po cesti ob reki.«

Je še kar nekaj takšnih zanimivih razpredanj. Ne bom vam več olajševala dela. Kar sami si jo preberite. Knjigo o pisatelju in njegovem teku.

Kratka zgodovina traktorjev v ukrajinščini

Marina Lewycka

Ena plat: Mlada Ukrajinka se okorišča na račun svojih atributov in ob tem poniževalno izkorišča ostarelega očeta. Druga plat: Oče v novem razmerju neznansko uživa. Le zakaj ne bi preostanka življenja preživel z majhnimi sladkostmi. Tretja plat: Njegova družina se bori za njegovo integriteto. Četrta plat: Bralec uživa ob duhoviti zgodbi in se ob vsaki novi stopnji izkoriščanja počuti vse manj ugodno.

Izgubljeni simbol

Dan Brown

Še en Brown. Podoben, kot nekaj prejšnjih. Langdon, mlada znanstvenica, varuhi (tokrat v preobleki cie) in zlobni fanatik. Prostozidarji in njihovi simboli. Z začetkom pri Georgu Washingtonu. Apoteoza. Noetika. Veliko informacij, ki bi jih lahko verodostojno našel v kakšnem znanstvenem delu, a so vpeti v napeto zgodbo postopnega razkrivanja.

Hotel Pastis

Peter Mayle

Provansa. Res bi si enkrat želela tja na potepanje, spati v kakšnem manjšem hotelčku ali penzjonu. Imela ga namreč najbrž ne bom. To je ena izmed skritih želja, ki pa se verjetno ne bo ujela z mojim življenjem. La reserva iz nadaljevanke. Hotel  z bazenom na majhnem otoku, predsoba z komodo in lučko s senčnikom. Tople barve – rumena in rdeča. Tudi hotel Pastis je nekaj takšnega.

Vas je že kdaj prijelo, da bi kar ostali na dopustu, nekje na podeželju ali pa na kakšnem grškem otoku. In delali karkoli. Kot Shirley Valentine. Drugačno življenje. Druge skrbi. V enem (samem) življenju, dve izkušnji. 

Človeški madež

Philip Roth

Pravkar sem ugotovila, da bi morala knjigo še enkrat prebrati, če bi želela prenesti naprej kakšno izbrano misel. In to zelo skrbno na način, da bi označevala ali izpisovala posamezne pomisli ob njih. Že večkrat sem si rekla, da si moram ob začetku branja vedno pripraviti priročni listek in pisalo za sprotno zapisovanje ujetih misli. Pa me je tudi ta knjiga, zahtevni tematiki navkljub*, močno potegnila in prebrala sem jo praktično na mah. Gotovo je temu botrovala tudi mojstrska zasnova razkrivanja posameznih plati sedanjosti in preteklosti ter značajev udeležencev v zgodbi. Torej polna knjiga.

*Rasizem, vietnamski, postravmatski sindrom, zatajitev lastnih korenin, zaradi česar babica nikoli ni videla vnukov, popolna osamitev, brezkompromisno povzpetništvo, ki povozi tako dobro v človeku, kot dobro razvoja ne meneč se za veliko krivico.

James Patterson

V knjižnici sem na poletno izropanih policah na vsak način hotela najti še kakšno knjigo tipa krimič za moj poletni bralni miks. Na polici, kjer so na ogled postavljene često izposojane knjige, sem našla Pattersona. Knjigi sem sicer prišla do konca, ker so velike črke in kratka poglavja. In neko lahkotno vzdušje San Francisca. A niti kot večplastna zgodba, niti kot njeno zapisovanje, ne seže do kolen kakšnemu  Brunettiju ali Camilieriju, kaj šele Agati Christie ali Larssonu. Najbrž je bila to prva in zadnja knjiga tega avtorja, ki mi je vzela čas in prostor v prtljagi.

1Q84

Haruki Murakami

(Najprej si za ozadje tega branja pričarajte Janačkovo Sinfonietto)

Vzporedni svetovi. Čeprav so v romanu mišljeni nadrealno, si jih kaj lahko predstavljamo tudi v pravem življenju. Tudi v resničnem življenju je vedno kaj, kar težko razumemo kot realno.  V delu našega življenja obstaja svet, ki poteka po svojih zakonitostih. Kot bi ga uravnavali mali ljudje, ali pa veliki brat iz 1984. Usodo skušajo pisati po svoje, njihovi zakoni so skregani z zdravim razumom in življenje v tistem delčku teče po njihovi režiji, želeli bi usmerjati misli, še zgodovino si pišejo tako, da jim gre na roko. Čeprav so ljudje še vedno zdravega razuma, se nehote ujamejo v njihov svet. In tako živijo in delujejo, pozabljajoč kaj so in kaj je (nekoč bila) njihova etika (neverjetno je, kaj vse so pripravljeni storiti za to, da bi šli s tokom). Preden je glavna junakinja (Aomame) vstopila v ta svet, ji je taksist (ki je bil očitno del tega) povedal: »Potem bodo mogoče vsakodnevne stvari videti nekoliko drugačne. A ne pustite se prevarati videzu. Resničnost je ena sama.« Je torej ta nerazumen vzporeden svet resničnost?

Če sledimo Aristotelu lahko tudi v namerni vzpostavitvi vzporednega nerazumnega sveta najdemo dobro. Za vsako umetnost, za vsako željo in tudi za vsako dejanje in izpraševanje si lahko zamislimo, da ima notranji smoter, ki stremi k specifičnemu dobremu. Tako lahko iz smotrov teh stvari ocenimo, katere so dobre (Nikomahova etika). Dobro je cilj vsega, dvome pusti za jutri. Velja to tudi za holokavst (in druge podobna zlobna ravnanja proti človeštvu, ki imajo nedobre posledice)? Aristotel je govoril le o umetnosti, znanosti in obrti. Torej lahko sklepamo, da  vsi notranji smotri ne stremijo k specifičnemu dobremu, da lahko za nekatere ocenimo, da niso notranje dobri ter, da dobro ni cilj vsega in je kljub vsemu treba dvomiti (dubito, ergo cogito, ergo sum).

Tengo je sovražil nedelje, ker ga je oče vodil naokoli pobirati rtv naročnine. Kdo drug pa sovraži nedelje zaradi tega, ker mu niso organizirale življenja v času (tudi Parni valjak, ki mu je nedelja, pusta nedelja). Nekje v romanu je tudi razprava o možnem prostoru in času. Čas se lahko premika po izkrivljenih poteh. Čas je sam po sebi zastavljen enakomerno, a se ob rabi lahko spremeni v nekaj izkrivljenega. Lahko je težak in dolg, lahko je lahek in kratek. V ekstremnih primerih se lahko pri času prej in potem zamenjata ali pa čas povsem izgine. Včasih se času dodajo stvari, ki jih tam ne bi smelo biti. Mogoče ljudje s tem, ko urejajo čas, urejajo tudi svoj lastni občutek obstoja. Povedano drugače, to je način, kako ostanejo pri zdravi pameti. Mogoče ne bi mogli prenesti tega, da bi morali čas, ki so ga preživeli, doživljati povsem enakomerno.

Drugje v romanu je razprava o svetlobi in senci. Tam kjer je svetloba, nujno obstaja tudi senca, in tam, kjer je senca, nujno obstaja tudi svetloba. Ni sence brez svetlobe in ni svetlobe brez senca. Carl Jung: Senca je negativen obstoj, prav tako kot smo ljudje konstruktiven obstoj. Bolj ko se trudimo biti dobronamerni, izvrstni, celo popolni ljudje, bolj postane senca temna, negativna in destruktivna. Ko se trudimo preseči svoje omejitve in postati celostni, se senca spusti v pekel in pretvori v hudiča. To pa zato, ker je v naravnem svetu ravno tako grešno postati nekaj več, kot si, kot je postati nekaj manj, kot si.

Da ne boste dobili ob vseh teh filozofskih razpravah napačne predstave o romanu. Roman je sicer napeta zgodba o vzporednem svetu, mojstrsko zgrajen, tako, da bralec zlahka predela okoli 1Q00 strani treh knjig, fizično združenih v dveh zvezkih. Murakami uporablja za svoje zgodbe značilne sestavine, ki jim lahko sledimo v malone vseh njegovih zgodbah - dogajanje na meji z nadrealnim, mačke, luna, klasična glasba, posebne skupnosti ljudi v japonskih gorah. Za običajnega gospodinjskega bralca Murakami na koncu oblikuje praznino (razprave o prazninah so tudi del romana) - zgodbo zaključi samo z glavnima junakoma – usode ostalih junakov v resničnem svetu ostanejo neznanka.

Prosim, pazi na mamo

Kjung Suk Šin

Prijetno presenečenje vedno rečemo, ko smo pričakovali manj, ali pa nismo pričakovali nič posebnega. Kolumno o knjigi sem prebrala v Financah, si njen naslov vtisnila v spomin in se odločila, da knjigo poiščem v bližnji knjižnici. Knjiga je zelo zanimivo, ali bolje rečeno, kar mojstrsko zastavljena. Nanizana življenjska spoznanja ob zgodbah bi morda težko pritegnila koncentracijo bralca, če bi bila zapisana samo kot osebna ali čustvena doživljanja spominov na mamo in ženo. S tem pa, ko so postavljena v kontekst nenavadnega izginotja, pa zgodba dobi nenavadno napetost in spomini na mamo močan čustven naboj. Prav lahko si predstavljamo korejsko družino in prav lahko zgodbo poistovetimo z našim življenjem. Čeprav drugje, v povsem drugi kulturi in tradiciji, je življenje v svojem bistvu povsod podobno. Ali kot je rečeno pri opisu knjige: "prek navidez eksotičnega sveta korejskega podeželja nas popelje do naših lastnih korenin in nam omogoči ponovno dojeti univerzalen, brezčasen čudež materinske ljubezni in družinskih vrednot." Vživimo se lahko v vsakega izmed družinskih članov, ki čustveno pripoveduje zgodbo s svojega zornega kota. Podoben prijem (pripovedovanje iz zornega kota različnih družinskih članov) je uporabila tudi Vedrana Rudan v Črncih v Firencah. Način pripovedovanja pa je mestoma spomnil na Mirano Likar. Mogoče zaradi druge osebe ednine.

»Če človek pozorno premisli, se večina stvari na svetu ne zgodi nepričakovano. Po temeljitem razmisleku ugotoviš, da je celo nenavadnim stvarem namenjeno, da se zgodijo. Naleteti na nenavadne dogodke pogosto pomeni, da stvari nisi temeljito premislila.« Kaj lahko je tole reči ali zapisati v teoriji, pri sebi, na osebni ravni, v vsakdanjem življenju pa je vedno težko. Posebej, če nisi človek stroj.

»Delo v kuhinji pa nima ne začetka ne konca. Poješ zajtrk, potem je kosilo in potem večerja, in ko se ponovno zdani, je spet zajtrk. Mogoče bi bilo bolje, če bi lahko pripravljala različne priloge, a ker so bile na njivah posajene enake stvari, sem vedno delala enak bančan. Če delaš to kar naprej, se ti sčasoma upre.« Najbrž je tale zapis blizu predvsem ženskam, ki si poleg tega, da se pustijo v službi, tudi doma prizadevajo biti popolna mama, žena, ljubimka, gospodinja, kuharica, vrtnarka, poleg tega pa ne pozabiti na intelektualno plat svoje biti. In kmalu vidijo, da leta tečejo podobno, da sebe puščajo letom. Moški velikokrat ne.

»Preden si na seulski postaji izgubil ženo izpred oči, je bila zate samo mati svojih otrok. Bila je kot mogočno drevo – dokler se nisi znašel v položaju, ko je morda ne boš nikoli več videl – drevo, ki stoji na mestu, razen, če ga ne posekajo in ali izpulijo. Ko je izginila mati tvojih otrok, si spoznal, da je izginila tvoja žena. Ženo, na katero se nisi spomnil petdeset let, si nosil v srcu. Šele ko je izginila, je zares prišla k tebi; lahko bi stegnil roko in se je dotaknil.« In o tem govori knjiga. Šele, ko mame niso imeli ob sebi, so z vso globino svojih čustev začutili zgodbe svojega življenja z njo. Šele ko nekoga ni, se zaveš, da je bil in kaj si vse zamudil. »Preživel sem življenje, ne da bi se pogovarjal s tvojo mamo. Ali sem zamudil priložnost ali pa sem domneval, da ve. Zdaj čutim, da bi lahko povedal čisto vse, pa ni nikogar, ki bi me poslušal.«

Le za konec knjige mi je škoda. Morda bi bilo bolje, če bi se tudi končala v istem tradicionalnem okolju kjer se je dogajala.
Pa še nekaj, najbrž bistvenega, kar lahko odnesemo od te knjige. Nikoli naj ne bo za nas samoumevna ljubezen naših staršev in ne samoumevno vse kar naredijo za nas. Velikokrat to počnejo z lastnim odrekanjem, samo da bi nam otrokom uspelo. Vedno so na razpolago. Vedno so za nas pripravljeni storiti vse. Znamo to ceniti? Jih znamo poslušati, slišati? Jim znamo vračati (ljubezen)? 

Slon izginja

Haruki Murakami. Zō no shōmetsu. 

Kratke zgodbe, preproste in značilno Murakamijeve. Iz vsakdanjega življenja, a nekoliko posebne. Morda nekoliko japonsko posebne, v bistvu pa enake kot pri nas. Včasih tudi z nadihom nadrealnosti. Ki se vsake toliko pomeša z realnim življenjem. Čeprav v domišljiji. Misel pač vsakič odnese. Čuti se, da jih je pisal iz sebe, da temeljijo na njegovih doživetjih (ali mislih). Nenavadna je tudi zgodba o tem, kako je začel s pisanjem. Sredi bejzbolske tekme se je odločil, da bo napisal roman, vstal, šel v trgovino po papirje in svinčnike in še isti večer začel pisati. Leto kasneje je dokončal prvi roman.

Vsaka izmed kratkih zgodb je nekaj posebnega, v vsaki se najde kakšno razmišljanje ali pa duhovit dostavek.

»Odkar sem nehala spati, sem ugotovila, da je ukvarjati se z resničnostjo nekaj najlažjega na svetu. Nič ne bi moglo biti lažje. Saj je to samo resničnost. To so samo hišna opravila, samo skrb za družino. Kot s preprostimi stroji je, treba se je priučiti komand, potem pa vse ponavljaš podzavestno. … Ponavljanje preprostih opravil.« Pravzaprav si res včasih zapletemo naše življenje, ki je v osnovi prav enostavno. Zaradi nesmiselnih razlogov, ki si jih izmislimo v naših glavah.

»V četrtek sem spal s punco. Zelo rada ima seks s prekrivalom čez oči. V torbi vedno nosi prekrivalo za oči, ki ga je dobila na letalu.«

»Zares strah pa me je ljudi, ki zgodbe takšnih, kot je Aoki, nekritično sprejmejo in jim verjamejo. Sami ne dajo nič od sebe, sami nič ne razumejo, a so pripravljeni v skupinah delati, kar od njih pričakuje nekdo, ki spretno govori in je na splošno všečen. Niti na kraj pameti jim ne pade, da bi lahko bilo mogoče tisto, kar delajo, v čemerkoli zgrešeno. Niti slučajno ne pomislijo, da lahko njihova dejanja koga brez pravega pomena in nepovratno prizadenejo. Naj bo izid njihovega delovanja kakršenkoli, niso pripravljeni sprejeti nikakršne odgovornosti zanj. Takšnih ljudi me je najbolj strah. …«

Norveški gozd

Haruki Murakami

Poiskala sem ga po prebranem Kafki na obali. Podobno kot tam, je  tudi v Norveškem gozdu osnovna nit napeljana po tanki meji med resničnostjo in nadčutnostjo. Med običajnim in tistim, malo preko roba zaznavnosti. Tu je še posebej obdelana meja med tistim, ki lahko živi v vsakdanjem življenjskem okolju in tistim, ki ga je življenje pregnalo v svoj svet in je občutljiv za vsakodnevne pritiske. Stalnica v Murakamiju so tudi japonske gore z mogočnimi smrekovimi gozdovi. In glasba. Klasična, Beatli, več se ne spomnim, morala bi pogledati v knjigo.

Ljubi moj sputnik

Haruki Murakami

Takrat, ko sem imela prvič to knjigo v rokah, Murakamija še nisem dojela. Pravzaprav sem jo brala in odložila. Ponovno sem jo poiskala po prebranem njegovem romanu Kafka na obali. Skoraj popoln roman. Lahko bi rekla popoln, ampak nič ni popolno. Zato ga raje opišem kot skoraj popolnega. Po tem sem na mah prebrala vsa njegova dela, prevedena v slovenščino (japonsko bi šlo malo teže). In tako tudi Sputnika na grškem otoku.

Kafka na obali

Haruki Murakami (村上 春樹 Murakami Haruki)
海辺のカフカ (Umibe no Kafuka)
Po mojem okusu eden popolnejših romanov kar sem jih prebrala. Čeprav  je tematika zahtevna, je zgodba o tanki meji med realnim in nadčutnim svetom pozitivna in dramatično zapeljana na način, da se bralec težko odtegne knjigi. Razen nadrealistične nočne zgodbe z mačkami. Sem jo prebrala le napol in marsikaj izpustila. Kot pri gledanju filma z krutimi scenami, ko si zakrijemo oči.

Bolj na začetku:

»Včasih je usoda podobna lokaliziranemu peščenemu viharju, ki nenehno spreminja smer. Da bi mu ubežal, spremeniš smer teka. Zdaj spremeni smer tudi vihar, in ti sledi. Še enkrat poskusiš spremeniti smer teka. Vihar spet spremeni smer in ti še kar sledi. Kar naprej, kar naprej se to ponavlja,… In zakaj? Ker ta vihar ni neka s tabo popolnoma nepovezana stvar, ki je prišla od nekod daleč. Ta vihar si ti. Ta vihar je v tebi. Zato je edina stvar, ki ti ostane, da se obrneš, stopiš vanj, paziš, da ti pesek ne prodre v oči in ušesa, in ga prehodiš, korak za korakom. V njem ni sonca, ni meseca, ni smeri neba, včasih celo čas nima pravega pomena. V njem je le pesek, bel kot na drobno zmlete kosti, ki pleše po zraku. Takšen peščeni vihar si predstavljaj.«

Bolj na koncu:

» Čas s specifično težo pritiska nate, kot na dvoumne stare sanje. Nenehno se giblješ, da bi ubežal temu času. Ampak tudi, če greš do roba sveta, temu času verjetno ne boš mogel ubežati. Pa tudi če je tako, moraš vseeno iti prav do roba sveta. So stvari, ki jih ne moreš opraviti drugje kot na robu sveta.«

Torej z življenjem se je treba spoprijeti. Močno.

Ulica ribjih konzerv

John Steinbeck

in Polentarska polica (Cannery row, Tortilla flat). Ti dve knjigi sem prebrala že davno. Verjetno enkrat v srednji šoli. Kot imam v spominu, je naša generacija Steinbecka dobro poznala, pa tudi za ti dve knjigi smo vedeli. Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko sem izvedela, da generacija mojih že gimnazijsko izobraženih hčera, ne pozna Steinbecka. Verjetno imajo drug učni načrt. Prav pri njima se spomnim, da so imeli že v osnovni šoli knjige, določene za domače branje in bralno značko, ki so bile skoraj vse po vrsti teže prebavljive. Kot bi hoteli, da otroci ne bi pridobili bralnih navad. Najbrž je bilo treba podpirati določene avtorje in založbe tako, da so si zagotovili primerno število kupcev.

Če se vrnem k Steinbecku, sem ponovno branje teh dveh knjig doživljala precej drugače, kot v mojih rosnih letih. Takrat sem zajemala bolj zgodbo, tokrat pa bolj humorne opise in v tej maniri neizbežen tok dogodkov. Ponekod sem dobila asociacijo na doživljaje Paasilinninih junakov, drugod spet na duhovit pristop nekaterih vzhodnoevropskih avtorjev. Njegov humoren način pisanja se je nakazal že v njegovem zgodnejšem delu Nebeški pašniki, le da je tam bil dan večji poudarek posameznim zgodbam in značajem junakov, pa tudi slikovitem opisovanju zelene doline blizu Montereya.

Bralec

Bernhard Schlink
Naj začnem z odlomkom, ki ga je neznani bralec v knjižnici izposojene knjige, označil s svinčnikom z oglatimi oklepaji (saj ste se že srečali z mnogimi zaznamki v izposojenih knjigah, ali ne?): »Zakaj? Zakaj postane, kar je bilo lepega, če se ozremo nazaj, tako krhko zato, ker je skrivalo grde resnice? Zakaj postane spomin na srečna zakonska leta grenak kot žolč, če se izkaže, da je partner vsa ta leta imel ljubimca? Ker v takem položaju človek ne more biti srečen! Včasih spomin ne ostane zvest sreči še zato, ker je bil konec boleč. Ker sreča velja le če je večna? Ker se lahko le boleče konča, kar je bilo boleče, nezavedno in nespoznano že prej. Kaj pa je nezavedna in nespoznana bolečina?«.
Ostal je občutek povojne Nemčije. Pravzaprav tudi značajev, ki so nekoliko »nemško značilni«. Ali pa kar Nemčije. Podobno, kot če se napotiš v strogi, a sproščeni Berlin. Mesto nasprotij. Neka strogost glavne junakinje in značaj, ki izvira iz njene življenjske poti. Morda usode. In še nedolžnega glavnega junaka, ki ga je življenjsko obdobje »bralca« za vedno zaznamovalo.
»V ljubezni oblast po pravici pripada tistemu, ki manj ljubi« (Madame d'Houdetot).

Zadnja priložnost

Douglas Adams in Mark Carwardine

Če ste ljubitelj okolja, še podrobneje redkih živalskih vrst in Douglasa Adamsa, je ta knjiga za vas prava kombinacija. Tudi za izmišljenega bratranca moje sestrične. Aj-aj na Madagaskarju, kuščar na Komodu, severni beli nosorog v Zairu (in Zair), Kakapo na Novi Zelandiji, rečni delfin v Jangceju, sadni netopir na Rodiriguesu. Same resnične, a duhovito opisane dogodivščine ob iskanju zadnjega pogleda na živalske vrste, ki izginjajo (torej lahko sklepamo, da resnično običajno ni duhovito). Podobno tematiko najdemo tudi v preostalih Adamsovih pisanjih, objavljenih v Lososu dvoma. Carwardine piše, »da nihče ne ve, koliko drugih vrst je tako blizu izumrtju. Saj niti tega ne vemo, koliko živalskih in rastlinskih vrst je na svetu. Doslej so jih našli in določili osupljivih 1,4 miljona, vendar nekateri strokovnjaki menijo, da je odkritih še 30 milijonov. To niti ni tako presenetljivo, če pomislimo, da vemo več o površju meseca, kakor o predelih našega lastnega planeta. Mnoge živali in rastline izginejo, še preden se zavemo njihovega obstoja, nemara skrite nekje v globini kakega neraziskanega morja ali v kakem mirnem zakotju tropskega deževnega gozda. Bitja seveda izumirajo že miljone let: živali in rastline so izginjale že davno preden je na prizorišče stopil človek. Toda spremenilo se je nekaj drugega: hitrost izumiranja. Dolge milijone let je vsako leto povprečno izumrla ena vrsta. Toda večina vrst je izumrla šele zadnjih tristo let. In večina vrst, ki so izumrle v zadnjih tristo letih, je izumrla v zadnjih petdesetih. Večina vrst, ki je izumrla v zadnjih petdesetih, pa je izumrla v zadnjih desetih. Bolj od vsega je potemtakem srhljiva hitrost izumiranja. Zdaj na našem planetu vsako leto zgubimo več kakor tisoč rastlinskih in živalskih vrst.« Mi pa še vedno verjamemo ekonomistom, da bo nas bodo spoznanja in zakonitosti te vede varno prepeljala čez nevarne vode. Težko že v primeru, če gledamo na našo prihodnost homocentrično. Žagamo si vejo, na kateri sedimo. Sploh pa nismo sposobni pogledati na naše okolje z vidika narave in živeti z njo po njenih zakonitostih. To pa je širša razprava.

Coco Diaz ali Zlata vrata

Brina Svit

Argentinski tango. Ena izmed mojih želja, ki se najbrž ne bo nikoli uresničila, je, da bi se v Buenos Airesu naučila tanga. V domačem kraju sem poskušala začeti in celo uspela z nekaj urami. A se ni izšlo, ne z učitelji, ne z Johnovim zanimanjem. Tako je ostalo le pri želji. Valerie pa je svojo željo uresničila in v Parizu vsak dan hodila na plesne ure. Kot to počne meni ljuba v Madridu s flamenkom. Vsak dan nekaj ur. Neutrudno. Dan za dnem. Želim, da ji uspe. Vsaj njej.

Bog ima živce

Azra Širovnik

Ženska knjiga, ženska zgodba. Iz knjige se vidi, da je pisana iz sebe. Iz neke nuje po izlitju svoje zgodbe na papir. Ko je črno na belem, je vse bolj jasno. Na nek način sistematizirano in s tem racionalizirano. Razkriti nekateri dogodki, ki bi sicer ostali zakopani v podzavesti in vsake toliko prikukali na plano v ne nujno pozitivni opravi. Ali pa kot nezavedna nostalgija, polna občutkov. Prav neverjetno je, da se včasih z nostalgičnimi, čustveno močnimi, in zato prijetnimi občutki spominjamo tudi časov in dogodkov, ki so pustili brazgotine. In kot sem najbrž že enkrat prenesla povedano od neke ženice v nekem francoskem filmu: »Življenje je kot dobra juha. Potrebuje grenke in sladke začimbe.«

Pri knjigi se tudi takoj razpozna, če je pisana iz sebe, iskreno. Kot na primer Kluunova osebna zgodba. Iskrena in zato močna. Tega se je zavedala tudi Širovnikova, ki je na začetku zapisala Rilkejev citat: »Pojdite vase. Raziščite nagib, ki vas sili k pisanju; pretehtajte ali razpreda svoje korenine v najglobljem predelu vašega srca, priznajte si, ali bi morali umreti, če bi vam bilo prepovedano pisati. In, če tega obrata navznoter, iz tega utapljanja v lastni svet nastanejo verzi, vam ne bo prišlo na misel, da bi koga spraševali, ali so dobri verzi. S temi deli tudi ne boste poskušali zbuditi zanimanja po revijah: ker jih boste imeli za svoje ljubo, naravno posest, za kos in glas svojega življenja. Umetnina je dobra, če je nastala iz nujnosti. V tovrstnem nastanku se skriva njena sodba – druge ni."

Skrivnostni plamen kraljice Loane

Umberto Eco

La misterioza fiamma della regina Loana. Knjiga mi je bila zanimiva zaradi dveh stvari. Opisa razkrivanja življenja ob amneziji in obujanja mladostnih spominov avtorja ob dokumentarnem gradivu. Pravzaprav se je razkrivalo eno z drugim. Najbolj mi je ostalo v spominu dobro zapisano doživljanje občutkov ob prebujenju brez spomina. Glavnemu junaku je bila osnova terapija ob izgubi spomina brskanje po podstrehi hiše iz svojega otroštva na podeželju v Italiji, kjer je preživel del svoje mladosti.  Na podstrehi je ob gramofonskih ploščah, knjigah, stripih, plakatih, poštnih znamkah in revijah sestavljal mozaik svojega življenja. Ta del knjige je bil še bliže moji mami, ki je približno avtorjeve starosti. Živela je v podobnem obdobju, čeprav v sosednji državi. In zato doživljala iste stvari z nekoliko drugačnim pogledom.

Buda iz predmestja

Hanif Kureishi

The buddha of suburbia. Malo posebna knjiga. Živahna, z zanimivo zgodbo in dogodki, včasih za običajne kontinentalne Evropejce, nekoliko nenavadnimi. Tudi za Slovence, ki se nam včasih še vedno pozna avstroogrska manira tako, da se drugi narodi ne počutijo povsem udobno, kot lahko razberemo iz Vojnovićevega pisanja. Ta knjiga, bojda tudi nekoliko avtobiografska, pa piše o življenju priseljenih Indijcev v Londonu. Družbeno kritično analizo knjige si lahko preberete na koncu izpod peresa Zdravka Duše, zato ne bi več modrovala in vam za občutek postregla le še z začetnimi stavki knjige.

"Ime mi je Karim Amir in sem po rojstvu in vzgoji Anglež, no, recimo. Pogosto me imajo za Angleža malo hecne sorte, nekakšne nove pasme, ki je nastala iz dveh starih zgodovinskih štorij. A to mi je kaj malo mar – sem Anglež (čeprav se s tem ravno ne hvalim) iz južnega londonskega predmestja in trdno odločen, da nekam prilezem. Morda je kriva čudna mešanica celin in krvi, te tukaj in one tam, pripadanja in nepripadanja, da nimam miru in se hitro vsega naveličam. Ali pa je to posledica odraščanja v predmestju."

Samotnost praštevil

Paolo Giordano

Pisatelj je mlad fizik, ki je kljub temu, da je vzporedno pisal in delal doktorat iz fizike delcev, dobil eno najprestižnejših italijanskih književnih nagrad Strega. In se znašel v družbi pisateljev, kot je AlbertoMoravia. Tezo za knjigo je zgradil na matematičnih filozofskih osnovah, ki jih je povezal z značajem ljudi. "Praštevila so deljiva samo z ena in sama s sabo. Vsako od njih stoji na svojem mestu v neskončnem zaporedju naravnih števil, stisnjeno med dve števili kot vsa druga, a v primerjavi z drugimi vendarle samo zase. To so nezaupljiva in samotna števila in zato so se Mattiu zdela čudovita." Mattio je eden izmed dveh glavnih junakov zgodbe. Druga je Alice. Vsak zaradi nečesa poseben in zato osamljen med vrstniki. Zaradi sebe. Zaradi osebne zgodbe, ki ga je zaznamovala v preteklosti. Najbrž ima veliko ljudi za seboj nekaj, česar ni uspelo predelati z racionalnimi razmisleki. Vsaj v podzavesti. In to jih spremlja vse življenje.  Zgodbe ljudi, katerih posebnosti imajo podobno počelo lahko najdemo tudi v Steinbeckovih Nebeških pašnikih. Zgodbo, začinjeno s praštevili in drugimi zanimivimi zakonitostmi števil, pa najdemo v Ogawinem Darilu števil.

Svila

Alessandro Baricco, Seta

Preprosta zgodba v majhni knjigi z velikimi črkami. Polna modrosti, tenkočutnosti in prilagodljivosti drugačnemu svetu. Ki je tako manjka v današnjem življenju. Ljudem manjka občutka za druge. Predvsem tega, da si svojega življenja ne gradijo na hrbtih drugih. Tistih, ki za razliko od njih, spoštujejo drugo (življenje) in drugačno. In neka skupna pravila, za katera smo se dogovorili, da lahko živimo skupaj. In prav zaradi tega razloga so predani višjim etičnim načelom. Ki pa jih v bistvu omejujejo. A kljub vsemu verjamejo v življenje za vse. Hervé Joncour gre po svoji poti. Počasi in zložno. Ne na račun drugih.

Dnevnik srbske gospodinje

Mirjana Bobić Mojisilović, Дневник српске домаћице

Saj ne vem, kje bi začela. Pri približno moji generaciji avtorice ali pri mojih nostalgičnih spominih na Beograd. Začeli sva v isti državi, le da se je njena (njihova) zgodba precej zapletla zaradi zablod nekega sistema, polnega velikosrbskih apetitov. Zgodba mi je bila še bliže zaradi Beograda. Mladostni utrinki poletij preživetih med dvoriščem Tyrševe, Slavijo, Kalemegdanom, Topčiderjem in Pionirskim mestom. Na morda prvi spomin sploh, staro mamo ter koščke belega kruha, namazane z maslom in marelično marmelado (ki sem jih lahko nesla na dvorišče), belo kavo iz porcelanaste priprave, nemenjene samo temu, razumevajočega starega očeta in mlado teto, ki je imela pri sebi vedno kakšno domačo žival. Začenši z miško Folimvu. In plesa v karirastem krilcu na znano melodijo, nakupov v bližnji samopostrežni na Slaviji, kjer so imeli alvo in hrano opremljeno z datumi. Nisem namreč razumela, zakaj stara mama vedno gleda datume in ne česa drugega in jo vprašala:«Zakaj kupujemo datume?«. Spomnim se tudi učbenika srbščine iz katerega sem se cirilice naučila že dosti prej, pred mojimi slovenskimi vrstniki. In sprehodov s starim očetom v čarobni svet Pionirskega mesta. Ter kesten pireja, stisnjenega v zavite tanke trakove v steklenih kozarcih na podstavku iz slaščičarne na Terazijah ali Knez Mihajlovi. V Beograd sem se še velikokrat vračala. Z mojimi športnimi prijateljicami na turnirje in državna prvenstva. S telovadnim društvom, ko smo za dan mladosti nastopali pred Titom, spali pa skupaj z vojaki JNA v kasarni 4. jul. In na koncu v službenem aranžmaju, enkrat pred vojno, ko smo šli na Kosovo na športne igre in še enkrat po vojni, ko je imela zgradba generalštaba že veliko luknjo, palača federacije pa je prazno odmevala. In pravzaprav še enkrat, s plesnim klubom moje hčere, kjer so v Sava centru osvojili naslov evropskih prvakov. Spomini. Vedno, ko se sprehajam po ulicah Beograda, me objame nostalgija. Nek močan notranji občutek. In solzne oči. Življenje si polnimo tudi s preteklostjo. Da laže preživimo sedanjost. Tako pač je. Seveda tudi s prihodnostjo, ampak danes sem bila spet v Beogradu, s srbsko gospodinjo."Dole ispod Slavije, kada šina savije,...".

O knjigi niste izvedeli kaj dosti. Najbolje, da jo preberete sami in vidite, kam lahko narod, ki smo ga poznali preko Čkalje, Pozorišta u kući, serije Grlom u jagode in filma Ko to tamo pjeva, pripelje oblast, ki misli le nase.

Na koncu še prvi stavek v knjigi, ki ga avtorica navaja, kot svoj moto: »Ni pomembno, da imaš prav, pomembno je, da si srečen.« Pa še prav ima.

Orakeljska noč

Paul Auster, Oracle night

Auster tudi v tej knjigi, kot običajno, zgodbo gradi na pisatelju, pisanju in dogodkih, ki se odvijajo na meji med resničnostjo in fantazijo uma. Razlog za zaplete v romanu naj bi tičal v modri portugalski beležnici. Ne vem, zakaj je pisatelj našel prav portugalsko poreklo te misteriozne beležnice. Morda pa je nekaj na posebnih občutkih, ki te prevevajo ob obisku te dežele na Iberskem polotoku. »Licht und Schatten«, besedna zveza iz vodiča, ki sem ga prebirala ob svojem prvem obisku Lizbone, Estorila in Sintre. Res bo nekaj takšnega, ko začutiš svetlobo in sence atmosfere ob Atlantskem oceanu. Nekaj posebnega. Tudi v pohajkovanju po tesnih in hribovitih vijugah lizbonskih ulic. Nekaj kolonialistično ponosnega, tradicionalnega, majhnega a hkrati veličastnega. Jaz si v Lizboni nisem kupila modre beležnice, sem si pa azulejos z modro obrobo. Drugič pa rdeče mokasine in tretjič rdečo jopico z velikimi rdečimi gumbi. Torej me na Portugalsko bolj veže rdeča kor modra. Orakeljsko noč si kar preberite. Veliko zanimivega boste našli v njej. Kot denimo zgodbo o Nicku, ki je po nesreči ostal v podkleteni sobi, takšni, ki je bila narejena za vsak primer, če pride kakšna atomska nesreča. Za vedno. Pisatelj, ga ni rešil iz pomotoma zaklenjene sobe. Kar pustil ga je tam in ni končal zgodbe. Ali denimo o pisatelju samem, ki nekje proti koncu začne verjeti, da je tisto, kar se zapiše ali je zapisano, postane resničnost. To je tipična Austerjeva manira. Iskanje nekakšnih sistemov, ki tečejo zadaj za življenjem. Ali pa so razlog za tok dogodkov.

Zato je bolje, da ne berete horoskopov.

Henning Mankell

Serija kriminalnih romanov z glavnim junakom inšpektorjem Kurtom Wallandrom. Dogajajo se v glavnem na Švedskem, vzorec gradnje kriminalne zgodbe in obrobnih dogajanj pa je zelo podoben tistemu, ki ga je ustvarila Donna Leon s komisarjem Brunettijem ali Andrea Camillieri na Siciliji. Le da je po mojem okusu, če bi izbirala med temi tremi, zgodba, z vsem kar sodi zraven, najbolj dodelana pri komisarju Brunettiju.

Kar se tiče švedskih kriminalnih romanov pa je bil itak zakon Stieg Larsson. Nekoliko drugačen stil kriminalke, kot zgoraj omenjeni avtorji. Škoda, da ni ustvarjal dlje. O njem pa enkrat kasneje.

Jej, moli, ljubi

Elizabeth Gilbert

Eat, pray, love. Je taka knjiga, lepa za prebrat. Precej boljša od filma, ki ni mogel ujeti marsikatere zapisane podrobnosti. Se vidi, da je dogodke doživela sama, morda bi bila zgodba še bolj resnična in doživeta, če to ne bi bil vnaprej plačan projekt. Če bi bila pot iz depresije in zloma takšna, kot bi si jo lahko  privoščila navadna prebivalka razvitega sveta. Drugače pa je gotovo pozitivna in navdihujoča. Lahko bi bila tudi ena tistih, ki jih Štaudoharjeva imenuje kot terapevtske. Nadaljevanje zgodbe, je v njenem naslednjem romanu, ali bolj življenjepisu, kot so ga označili v COBISu, Za vedno? (Committed: a sceptic makes peace with marriage). Poleg zgodbe, najdemo v tej knjigi tudi izjemno veliko razmišljanj o zvezah, pa tudi veliko informacij o zakonu in pojmovanju zakona v nekaterih drugih kulturah in pri nekaterih drugih verah. Če koga zanima, kaj vse se z ženskami in zakonom dogaja v Indiji, pa mu priporočam knjigo indijske pisateljice Ženski kupe.

Voda za slone

Sara Gruen

Čeprav kakšnih cirkuških zgodb nimam najraje, se je tale kar lepo brala. Cirkuško sem spremljala zaradi napetosti, pa tudi zaradi posebnega zornega kota, s katerega je opisan odnos do živali. Najbolj pa me je pritegnila zgodba glavnega junaka pred in po tem, ko je živel s cirkusom. Ko je bil star triindvajset let in se zaradi nesreče staršev nenadoma, tik pred koncem študija, odloči za drugo pot. In ko je star devetdeset ali triindevetdeset let in je že pod režimom doma za starejše. Ko ima še vedno svoje sanje o življenju, kjer odloča sam. Pravzaprav so mi bila tista poglavja romana, ki so ga opisovala v njegovem zadnjem obdobju najljubša. Bila so pisana nekako doživeto, resnično. Lahko se je vživeti v njegovo željo, da ukane osebje in pobegne za svojimi sanjami.

»Star sem devetdeset let. Ali triindevetdeset. Prvo ali drugo.

Ko si star pet let, do meseca natančno poznaš svojo starost. Tudi v dvajsetih veš, koliko si star. Enaindvajset rečeš. Morda sedemindvajset. Potem pa se v tridesetih začne dogajati nekaj čudnega. Najprej je zgolj premolk, trenutek omahovanja. Koliko si star? Oh, star sem …, samozavestno začneš, potem pa umolkneš. Hotel si reči triintrideset, a ni res. Petintrideset jih imaš. In potem se zmedeš, ker se sprašuješ, ali je to začetek konca. Seveda je, toda še desetletja traja, preden si to priznaš.

Začneš pozabljati besede. Imaš jih na vrhu jezika, vendar ostanejo tam, namesto, da bi zdrsnile z njega. Greš v zgornje nadstropje po kakšno stvar, ko pa prideš gor, se ne moreš spomniti, kaj si prišel iskat. Otroka kličeš po imenih vseh drugih otrok in celo psa, preden prideš do njegovega. Včasih pozabiš, kateri dan je. In končno pozabiš tudi leto.

Pravzaprav ne gre toliko za to, da bi pozabil, prej bi rekel, da sem nehal spremljati odtekanje časa. Vem, da se je obrnilo novo tisočletje, to že vem – toliko hrupa za nič, vsa tista mladina, ki zaskrbljeno kokodaka in kupuje konzervirano hrano, ker je bil nekdo prelen, da bi pustil dovolj prostora za štiri cifre namesto dveh -, toda vse to se je morda zgodilo prejšnji mesec ali pred tremi leti. Je sploh pomembno? Kakšna je razlika med tremi tedni ali tremi leti ali celo tremi desetletji pasiranega graha, tapioke in spodnjega perila za inkontinenco?

Star sem devetdeset let. Ali triindevetdeset. Prvo ali drugo.«

Domovi za ostarele. V Sloveniji so katastrofa. V enem je bil moj dedek po mami, v drugem, nekje na drugem koncu naše sončne dežele, babica po očetu. Johnova babica je nekje na tretjem kraju. Povsod je, kot bi bil nekje v bolnici, pa ne takšni iz ameriških filmov. Vsi so bili zelo veseli, da so do postelje v domu sploh prišli. Če si bolan, te v bolnici nočejo, za te grozne domove pa stojijo v vrstah. Je to tisto, kar so si zaslužili ob koncu življenja? Kam ponikne denar vseh varovancev? V slabo organizacijo? Ali kam drugam? Kaj ne bi mogli teh domov vsaj dostojno urediti? Velika svetla okna, snažne sobe, brez občutka, da si v bolnišnici. Velike dnevne sobe, kot bi si jo uredil tudi doma? Najbrž bo ostalo pri ameriških filmih. Malo bolj spodbuden je bil tudi tisti slovensko – hrvaški z Ano Karić in Radkom Poličem, kjer so se dogajale Nočne ladje. Morda tudi zaradi optimizma in neke skrivne želje, ki je gnala glavna junaka tega filma. Kot pri dami, ki je pobegnila iz doma, da je šla pomerit rdeče čevlje iz oglasa v hudo drago trgovino (op. Joanne Harris -  ne roman Dama v rdečih čevljih, ampak ena izmed kratkih zgodb), ali pa junaka te zgodbe, gospoda Jankowskega.

Pankrt iz Istanbula

Elif Şafak (Shafak)

To knjigo sem si takrat, ko sem jo prebrala, označila s štirimi zvezdicami. To pomeni, da mi je bila všeč in blizu. The Bastard from Istanbul je zanimiva kombinacija istanbulske melanholije, kot jo srečamo v Orhanu Pamuku, pronicljivosti energetičnega dekleta (Armanoush), življenja armenske diaspore v Arizoni in hoje po sledeh prednikov iz žalostne zgodbe armenskega genocida v Turčiji, ki se je dogajal pred in po prelomu predprejšnjega stoletja.

Istanbulska melanholija. »Istanbul je mešanica desetih milijonov življenj. To je odprta knjiga desetih milijonov pomešanih zgodb. Istanbul se prebuja iz zmedenega sna, pripravljen na kaos prometne konice. Od zdaj dalje je za odgovor preveč molitev, preveč brezbožnosti, da bi jih opazili, in preveč grešnikov, kot tudi preveč nedolžnežev, da bi lahko pazili nanje. V Istanbulu je že jutro.«

Preko glavne junakinje sem prišla tudi do modrosti, do katere so se najbrž dokopale moje hčere. »Dvanajsti člen: Ne skušaj spremeniti svoje matere, ali natančneje, ne skušaj spremeniti odnosa z materjo, ker ti bo vedno povzročilo samo razočaranje. Preprosto sprejmi in se strinjaj. Če ne moreš preprosto sprejeti in se strinjati, se vrni k prvemu členu.«

Prvega člena ne bom prepisala, preberite si ga sami. Danes mi je blizu drugi člen. »Velika večina ljudi nikoli ne misli, tisti, ki mislijo, pa nikoli ne postanejo velika večina. Izberi svojo stran.«

Mislim, da sem po branju te knjige kmalu posegla po še eni njeni, najbrž je bila Boljša palača, pa mi ni tako sedla. Res, da je vzbujala malo miselnih povezav s Tisoč in eno nočjo, a predstave so bile po mojem občutku zapisane preveč razdrobljeno in brez prave zgodbe. Ali pa samo jaz nisem bila prav razpoložena zanjo.

Štoparski vodnik po galaksiji

Douglas Adams

The Hitchhiker's Guide to the Galaxy

Vsak razsvetljeni intergalaktični bralec je gotovo pričakoval objavo tega bloga na današnji dan. Najbrž je bilo le naključje, da so s praznovanjem dneva brisače (The Towel's Day) pristaši Douglasa Noela Adamsa začeli prav na dan mladosti. Praznovati so se ga namenili štirinajst dni po njegovi še nepričakovani smrti (11. maja 2001). V vodniku je namreč omenjena pomembnost tovrstnega kosa blaga, navedeno pa je tudi, da vam za varnost ni treba drugega, kot da imate pri sebi svojo brisačo (Ford Perfect jo je imel vedno v svojem nahrbtniku poleg gledaliških besedil, elektronskega štoparskega palca, sub-sta-sens-o-matica, nekaj kulijev, beležnice in knjigo (štoparskega vodnika) v mikro-submezon-elektronski izvedbi (z napisom »Don't panic« na plastičnem ščitniku v prijaznih velikih črkah)). Velika kopalna brisača je bila znamke Marks&Spencer.

“A towel, it says, is about the most massively useful thing an interstellar hitchhiker can have. Partly it has great practical value. You can wrap it around you for warmth as you bound across the cold moons of Jaglan Beta; you can lie on it on the brilliant marble-sanded beaches of Santraginus V, inhaling the heady sea vapours; you can sleep under it beneath the stars which shine so redly on the desert world of Kakrafoon; use it to sail a miniraft down the slow heavy River Moth; wet it for use in hand-to-hand-combat; wrap it round your head to ward off noxious fumes or avoid the gaze of the Ravenous Bugblatter Beast of Traal (such a mind-bogglingly stupid animal, it assumes that if you can't see it, it can't see you); you can wave your towel in emergencies as a distress signal, and of course dry yourself off with it if it still seems to be clean enough.

More importantly, a towel has immense psychological value. For some reason, if a strag (strag: non-hitch hiker) discovers that a hitchhiker has his towel with him, he will automatically assume that he is also in possession of a toothbrush, face flannel, soap, tin of biscuits, flask, compass, map, ball of string, gnat spray, wet weather gear, space suit etc., etc. Furthermore, the strag will then happily lend the hitch hiker any of these or a dozen other items that the hitch hiker might accidentally have "lost." What the strag will think is that any man who can hitch the length and breadth of the galaxy, rough it, slum it, struggle against terrible odds, win through, and still knows where his towel is, is clearly a man to be reckoned with.

Hence a phrase that has passed into hitchhiking slang, as in "Hey, you sass that hoopy Ford Perfect? There's a frood who really knows where his towel is." (Sass: know, be aware of, meet, have sex with; hoopy: really together guy; frood: really amazingly together guy.)”

Njegovo delo se je globoko dotaknilo nekaterih bralcev. V prologu Lososa dvoma izvemo, da kroži zgodba o ženski, ki je umirala v hospicu, pa je menila, da bo vse v redu, ker je imela pri sebi svojo brisačo. Sprejela je Douglasovo vesolje in ga vključila v svoje. Douglas je bil v hudi zadregi, ko je slišal zanjo. Zanjo pa je bila brisača dobesedno simbol varnosti, ko se je odpravljala na neznano pot.

Se pa brisače v nekoliko drugačni vlogi pojavijo tudi v slovenskem radijskem mediju. V osemdesetih letih jih je preko frotistov v humorno nadrealistični svet pripeljal Emil Filipčič.

Poleg slogana »Don't Panic«, je med bralci gotovo najbolj poznan odgovor super računalnika Deep Thought (Kodre ga je prevedel v GlobokaMisel) na vprašanje »O življenju, vesolju in sploh vsem«, ki ga je računal sedem in pol milijona let. 42. Problem je bil v tem, ker zastavljavci nikoli niso vedeli kaj je vprašanje. Dokončno vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem, ki bo lahko prineslo Dokončni odgovor, lahko postavi računalnik, ki bo prišel za njim.

Paul Auster

Brooklynske norosti, Newyorška trilogija, Orakeljska noč
Čeprav sem imela Orakeljsko noč že dolgo doma v dveh izvodih, v originalu in prevedeno, sem Austerja spoznala najprej preko Brooklynskih norosti. Ko sem si v knjižnici nabirala kupček za poletne počitnice, mi je zmanjkalo priporočil prijateljic in sem zato vprašala knjižničarja. Prijazno se je odpravil med police in mi nabral zajeten kupček. Med njimi tudi Brooklyn Follies. Zgodba Nathana Glassa, ki se je proti koncu življenja preselil v Brooklyn, »ker je tam dober kraj za smrt«. Novo življenje pa niti približno ni šlo v tej smeri. Življenje navadnih, preprostih ljudi. In polno modrosti. V njegovih zgodbah vedno najdemo pisatelja in kakšno newyorško knjigarnico. Tako tudi v Oracle Night, kjer je čudovito opisana zgodba z modro portugalsko beležnico. Tudi v New York Trilogy se znajde pisatelj, ki se tokrat znajde v vlogi detektiva. Te zgodbe so v svoji skrivnostnosti in pisateljevem doživljanju že skoraj na robu običajnega človeškega razuma. Vpete v iskanje sistemov, ki jih ni. Ki bolj izhajajo iz človekove notranjosti. Včasih že nekoliko obremenjene z genialnostjo (na poti do čudovitega uma).

Holistična detektivska pisarna Dirka Gentlyja

Douglas Adams
Dirk Gentley's Holistic Detectice Agency
,,,
»In čas je začel resno minevati.«
,,,

»Visoko na skalni štrlini je čemel Električni Menih na zdolgočasenem konju. Spod svoje grobo tkane kapuce je srepo strmel v drugo dolino in z njo imel težavo.«
,,,

»Čas je tekel.«
,,,

»Morda.«
,,,

»Visoko na svoji skalni štrlini je Električni Menih še naprej  čemel na konju, ki je tiho in potrpežljivo besnel. Spod svoje grobo tkane kapuce, je srepo strmel v dolino, ki mu je povzročala težavo, toda težava je bila v Menihu nova in odvratna, kajti bila je – dvom.«
,,,

»Problem je samo, da je zofa obtičala na polovici dolgega stopnišča, ki vodi do mojega stanovanja. Če prav razumem, sta jo dostavljavca spravila do polovice poti navzgor, obtičala z njo, jo obračala in vrtela v vse mogoče smeri, jo poskušala brezuspešno premakniti naprej in na koncu sta precej presenečeno ugotovila, da je ni moč spraviti niti nazaj dol. To bi moralo biti popolnoma nemogoče.

Čudno, jaz še nikoli nisem naletel na nobeno ireverzibilno matematiko, ki bi vključevala zofe. Lahko, da je novo področje. Ste že govorili s kakšnim prostorskim geometrikom?

Še več. Poklical sem sosedovega mulca, ki je bil včasih sposoben rešiti Rubikovo kocko v sedemnajstih sekundah. Sedel je na stopnici in več kot uro strmel vanjo, preden je razglasil, da je nepreklicno obtičala. Rekel je, da je zdaj nekaj let starejši in je že zvedel o puncah, toda mene je zbegal.«

,,,

»Trak je ležal natanko tam, kot mu je Richard povedal, na dolgi mizi, kjer je stali šest macintoshev. Dirk ga je ravno hotel spraviti v žep, ko je njegovo pozornost pritegnila podoba Richardove zofe, ki se je počasi zvijala in obračala na velikem macintoshevem ekranu. Usedel se je za tipkovnico.

Nekaj časa je raziskoval program, ki ga je napisal Richard, a je takoj spoznal, da v svoji trenutni obliki ni preveč jasen, zato o njem ni dosti zvedel. Končno mu je uspelo rešiti zofo in jo pomakniti nazaj dol po stopnišču, a spoznal je, da je moral izključiti del stene, da je lahko to dosegel. Razdraženo je zagodrnjal in obupal.«

,,,

»Globoko v deževnem pragozdu je počelo to, kar običajno počne v deževnih pragozdovih; deževalo je: od tod ime deževni pragozd.«

Intergalaktični humor se je tokrat dogajal bolj na zemlji. Z elementi galaktičnega. Bistvo doživetja ni v zgodbi, ampak v množici pronicljivih domislic, ki so napeljane v tok dogodkov. Kot običajno pri Adamsu. Na enak način sem doživela tudi druge pisce, Modre cvetke Raymonda Quenaua, še posebej pa Dobra znamenja, verne in natančne prerokbe Agnes Nutter, coprnice (Pratchett, Gaiman). Čeprav je v teh dveh knjigah tovrstnih domislic, ki dosežejo svoj učinek pri bralcu nekaj manj.

V Lososu dvoma pa lahko najdemo nadaljevanje dogodivščin Dirka Gentlya. Začnejo se s faksom: »Dirk Gently je sprejel od nekoga, ki ga ni nikoli videl, nalogo, ki je ni nikoli slišal, zato začne slediti naključno izbranim ljudem. Preiskava ga privede v Los Angeles, skozi nosne opne nosoroga, v daljno prihodnost, v kateri prevladujejo posredniki za nepremičnine in do zob oboroženi kenguruji. Šale, rahlo skrknjene ribe in izpeljane lastnosti kompleksnih sistemov tvorijo ozadje za najzamotanejši in najosupljivejši primer Dirka Gentlya."

Losos dvoma

Douglas Adams

The Salmon of Doubt. Zlagoma se bliža dan brisače, zato je nujno potrebno, da začnemo s počasnim ogrevanjem zanj. Losos  dvoma je pravzaprav zadnja knjiga, ki je izšla pod Adamsovim imenom, čeprav je ni uredil sam. Izšla je leto po njegovi smrti  maja dvatisočprvega, v slovenščini pa smo jo imeli že ob letu izida. Z vidika bralca odlično in vidno z ljubeznijo prevedeno s strani Alojza Kodreta. Po prebranih Adamsovih knjigah začenši s štoparskim vodnikom in njegovimi nadaljevanji in končavši z Dirkom Gentlyem in njegovo detektivsko pisarno, katerega delce osnutka tretjega dela najdemo v lososu. V dvomu najdemo tudi zbrane članke in zapise iz Adamsovega računalnika. Vse v njegovi duhoviti maniri, ki jo Nicholas Wroe v Guardianu imenuje kot posebni intergalaktični humor. V njegovem pisanju se močno prepozna vpliv Monty Phytona, vendar poznavalci pravijo, da je John Cleese bolj logično analitičen, medtem ko je Adams bolj zbadljivo analitičen. Med članki zasledimo tudi nastavke in povezave do Zadnje priložnosti. 

Lososa sem prebrala z velikim veseljem, pravzaprav sedaj, ko pišem tale odstavek, nekatere dele še enkrat, s prav takšno veselostjo. Pa z notranjim zadovoljstvom, ker duhovite domislice odvračajo od vsakdanjih nerazumljivih neumnosti, ki se nam dogajajo v življenju.  Njegove mladostne in druge dogodivščine, pisanja v koži MacUserja, ki jih je nenehno motil Frank Vandal, intervjuji, med katerimi je zelo navdušil s tistim za revijo The Atheist in kjer lahko najdemo poglobljeno razpravo o razliki med agnostiki in ateisti.

Že nekaj časa iščem njegova slovarja The (Deeper) Meaning of Liff. Najbrž se nisem dovolj potrudila.

Ob koncu nekega članka o tegobah s tehnologijo je zapisal: »Vedno smo obsojeni na tehnologijo, ko pa bi radi samo stvari, ki delujejo. Kako prepoznate nekaj, kar je še tehnologija? Precej dober razpoznavni znak je, če ob nakupu dobite tudi priročnik« 

Jazbečar iz jantarja

Franček Rudolf

Knjigo sem potegnila iz domače police, zaprašeno, kjer je čakala vse od osemdesetih let, ko sem jo prebrala. (Zaprašeno je v tem primeru le prispodoba za to, da je vse odtlej nisem vzela v roko. Opombo sem zapisala zato, da ne bi kdo izmed bralcev tega bloga dobil napačne predstave o tem, da imamo pri nas doma zaprašene police). Prav zanimivo je spet listati po knjigah, ki sem jih prebirala pred četrt stoletja. Takrat sem knjigo prebrala z velikim zanimanjem in sem si jo vtisnila v spomin kot satirično, humorno predstavo o tedanjem življenju v kulturnih, predvsem filmarskih krogih. Zanimiv mi je bil preplet takrat aktualne ljubljanske scene in dogajanja v plasteh, ki je nisem poznala. Če se prav spomnim, je eden izmed junakov iz zgodbe (junaki naj bi bili izmišljeni, pravzaprav imajo izmišljena imena, za njimi pa lahko prepoznamo realne ljudi), obiskoval zobozdravnika v Moravčah, kot takrat kar nekaj Ljubljančanov.

Ne vem, če bi me roman v teh letih še enkrat tako zelo pritegnil kot takrat. Nasploh vidim, da moram biti za vsako knjigo tudi kot bralka pripravljena na vsebino, način pripovedovanja, zgodbo, domislice, značaje junakov, lepoto besede, prevoda. Vsaka knjiga te mora ujeti v pravem trenutku, zrelosti, življenjski situaciji, razmišljanjih, ki se ti podijo po glavi, da bi lahko jo lahko optimalno doživel. Srečati se morata torej tvoj in pisateljev trenutek. V čemerkoli, kateri koli sestavini. Kot puzzle. Zato mi verjetno knjiga, prebrana pred tridesetimi leti, danes ne daje več enakega zadovoljstva. Tu najbrž ne gre za modo. Vsaj pri meni ne. Ali pa, neka knjiga je navdušila znanko, mene ne. Pri njej je padla na plodna tla, pri meni ne.

Morda pa se petindvajset let pozneje ne morem več srečati s pravim namenom tega romana. Franček Rudolf je v uvodu zapisal »Namen romana je roman«.