Sobotne zgodbe

Mirana Likar Bajželj

Zelo prijetno branje, ki sem ga našla napol naključno. Oni dan sem v knjižnici iskala neko knjigo avtorja pod L (najbrž so bile to Littlove Sojenice, ki pa se skrivajo pri zgodovinskih romanih) in našla Sobotne zgodbe. Knjiga je pritegnila mojo pozornost, ker me je že dolgo zanimalo Miranino pisanje. Pred časom je namreč dobila Onino pero za kratko zgodbo. In stanuje blizu. Pa tudi na njen kraj, od koder izhaja, me veže veliko mladostnih spominov. Otok, trije leseni mostovi, krožna cesta (se spomnim še makadamske in mirne poletne vročine v pričakovanju kopanja v Krki), samostan, nizke bele hiše (kakšna tudi rumena), dve gostilni  s kovinskimi ograjami za privez konjev (v eni sem si med otroško igro razbila nos, da sem morala v Krško na šivanje), lesen gank in kopanje pri Rabuzatovih, kostanjeviški leseni čolni, zelena Krka s travami in algami, sladoled na kepice, peš pot čez Globočice na Avguštine in še dalje na Oštrc. Tudi eno izmed zgodb, kjer piše o izgubljeni kiti, sem nehote takoj postavila v Kostanjevico. Verjetno jo je tudi Telly Savalas opazil v njeni novi bundi posebne barve tam, v kostanjeviškem samostanu, kjer je spominska tabla mojemu pradedu. Mirana, kaj si res srečala Kojaka v živo? Kratke zgodbe so branje, ki te potegne. Vsaka zgodba zase. So različne, vsaka s svojim sporočilom, nekatere zasanjane, nekatere pretresljive, v kakšni najdeš sebe, ponekod se vtihotapi kanček duhovitosti, nekatere ponesejo. Si kmalu sposodim še Sedem besed.
Mesec in pol kasneje prebrala še Sedem besed. Podobno pisanje v kratkih zgodbah. Nekatere so mi bile bliže, najbliže spet tiste iz Kostanjevice. Valerca, Olči, pri Rabuzatu. Vsa ta imena imam nekje v daljnih otroških spominih. Veliko o svojem življenju v Kostanjevici in istih ljudeh je napisal tudi moj stari ata v svojih spominih "Mojim otrokom", ki jih je pisal v taborišču med vojno.