sreda, 23. november 2016

Na tesnobi

Damjana Bakarič

O zgodbi in knjigi sem prvič slišala v neki radijski oddaji, šlo je za intervju z avtorico. Njeno pripovedovanje o soočanju s tesnobo je bilo tako pristno, odprto, neposredno in napolnjeno z energijo, da sem se odločila poiskati še knjigo. Tudi knjiga takoj pritegne s svojo iskrenostjo in pozitivno energijo, čeprav gre za osebno težko temo. Prav zaradi odprtega pisanja iz sebe o sebi je pripoved posebej zanimiva, berljiva in poučna. Piše poljudno, za vsakogar razumljivo in mene, kot laika je precej bolj pritegnilo njeno pisanje, kot na primer spremna beseda strokovnjakinj. Edinole njen povzetek z nasveti na koncu po mojem mnenju ni bil potreben, saj je zbanaliziral sicer odlične ocene situacij in stanj v telesu knjige. Tam so opremljeni z zgodbo in zapisani v njenem kontekstu, zato toliko bolj razumljivi in oprijemljivi za nekoga, bi se znašel v podobni situaciji.

nedelja, 6. november 2016

Plavalec

Joakim Zander
Simmaren

Švedska kriminalka. Na začetku me je nekoliko zmotila odsekanost stavkov, zaradi katerih beseda romana ne teče prav tekoče. In ekstenzivno vpeljevanje v zgodbo, ki se začne na različnih koncih. To me je najbrž vodilo k temu, da sem preskočila zgodbo nekje od 50 do 150 strani in tako padla v napet vrhunec zgodbe, ki je potem nisem več preskakovala do končne 410 strani. To najbrž veliko pove.

Solar

Ian McEwan
Solar
Na platnicah piše, da je to McEwanov najbolj duhovit roman. Najbrž bo res, ker ostali romani, ki sem jih prebrala, niti niso imeli tega namena. Tu pa je res nekaj zelo duhovitih opisov, kot na primer del zgodbe, ko se glavni junak odpravlja na vožnjo s snežnimi sanmi po visokem severu. Za razliko od ostalih njegovih romanov, ki sem jih prebrala, tu protagonist zgodbe ni pozitiven lik, pisatelj se celo duhovito norčuje iz njega. Je pa zgodba na trenutke preveč razvlečena, preveč se ukvarja s fizikalnimi podrobnostmi in včasih privede do tega, da »beremo popolnoma zbrano, ne da bi si karkoli zapomnili.«

Tu pa tam nam ponudi tudi kakšno modrost, kot je ta, da »bridkost ni nekaj preprostega. Naj nihče ne reče, da tako pozno v življenju človek postane imun za nove skušnje.« Pisatelj je na več mestih razmišljal o drugem življenjskem obdobju: »Zdaj, ko je vstopil v zadnje dejavno obdobje svojega življenja, se mu je začelo svitati, da življenje, če odmisliš nezgode, ostaja vedno enako. Potegnili so ga za nos. Od nekdaj si je predstavljal, da bo v letih njegove zrelosti napočil čas, nekakšen plato, ko bo že poznal vse zvijače, kako shajati, kako preprosto biti. … Te ureditve, tega mirnega platoja v vseh teh letih ni nikdar dosegel, a je vseeno, brez globljega razmisleka, še naprej domneval, da ga tik pred naslednjim ovinkom, ko se bo končno potrudil do tja, čaka trenutek, ko se bo njegovo življenje sprostilo in um osvobodil, ter se bo njegovo odraslo življenje šele zares začelo.« Kako znano.

Zelo udobno je tudi stanje, kot ga je občutil glavni junak: »Pomirjalo ga je, bil je zadovoljen, da mu ni treba razmišljati o ničemer, temveč preprosto uboga navodila drugih.«

Ali vsi mi postajamo »starajoči buržuji, v krempljih stereotipnih predstav«?