Oblika vode

Andrea Camillieri

The shape of water. Ena izmed knjig o primerih inšpektorja Montalbana s Sicilije. Sodijo v podoben žanr, a niso dosegle Brunettijeve ravni. Kljub vsemu so še vedno zelo simpatično branje in sem jih z veseljem predelala. Morda nekoliko moti uporabljen sleng v prevodu, a verjetno je original pisan v sicilijanščini, pa se je prevajalec želel približati vzdušju originala. Pa tudi tega sem se navadila.

 

Smrt v beneški operi

Donna Leon

Death at La Fenice. Smrti v beneški operi sem se lotila nekako vzvišeno, rekla sem si, to je eno izmed tistih puhlih pisanj. A sem jo vseeno vzela v roke, in je steklo. Je bilo nekaj več, kot običajna kriminalka. Lep, italijanski, počasen način opisovanja domačega in službenega življenja komisarja Brunettija. Družinsko življenje z dvema odraščajočima otrokoma. Ljubeča žena, ki poleg službenih obveznosti vedno najde čas za kuhanje pristnih italijanskih jedi in pogovor z možem o službenih težavah. Benetke z vsemi svojimi hišami, kanali in mračnimi zgodbami preteklosti. Način dela italijanskih policijskih uradnikov. Napete zgodbe. In hrana. Opisi obrokov komisarja Brunettija so tako mamljivi, da se bralcu pocedijo sline.

V sivi coni

David Zupančič

Čeprav sem si predstavljala, da je nekako tako, je zanimivo prebrati še iz prve roke.

Ura zanosa

Muriel Barbery

Uno heure de ferveur. Deloma je pritegnila moje bralno zanimanje. En sam cvet mi je bil boljši za branje od te predhodne zgodbe.

Starec, ki je bral ljubezenske romane

Luis Sepulveda

Un viejo que leia novelas de amor. Zgodba lepo teče, Antonio Jose Bolivar Proano je pritegnil mojo simpatijo s svojim sožitnim občutenjem narave in zdravim pogledom na življenje, še posebej na posebne primere človeške vrste.

Nevidna nit

Laura Schroff, Alex Tresinowski

An invisible thread. Kakšni deli so me pritegnili, kakšne sem prebrala bolj po diagonali.

Hiša sozvočja

Ksenija Benedetti

Iz na poseben način napisane biografije se kaj izve. Način opisovanja včasih tudi preseneti. Meni bi ustrezalo nekaj več globine.

Soncu naproti

Samo Rugelj

Zanimiv potopis ekstremne pohodniške izkušnje po Kreti.

Mesto deklet

 Elizabeth Gilbert

 City of girls. Me ni posebej pritegnila.

Kita

Leatitia Colombani

La tresse. Hvala prijateljici za priporočilo. Preplet treh zgodb treh žena se je lepo bral. Čeprav je nekje na sredini knjige slutiti, kako se bodo zgodbe prepletle na koncu, je branje prijetno napeto vse do zadnjih delov zgodb

»Niso vedeli, da je to nemogoče, zato so to pač izvedli.« (Mark Twain)

Nevidna ženska in druge zgodbe

Slavenka Drakulić

Nevidljiva žena i druge priče. Zelo razgaljeno avtobiografsko pisanje o občutkih pri nekaterih življenjskih situacijah, posebej v tretjem življenjskem obdobju, odnosu do lastnega staranja ter do starajoče mame. Na to življenjsko obdobje nekako nismo pripravljeni. Še bolje reči, nismo pripravljene. Tudi razmišljanja o preteklosti in razlogih za posebnosti v družinskih odnosih.

Čudo

 R.J.Palacio

Wonder. Hvaležna sem prijateljici za priporočilo mladinskega branja. Optimistično napisana knjiga me je vlekla k branju zgodbe, predstavljene z različnih strani. Ne vem od kod imamo ljudje toliko predsodkov pred drugačnim, pred tem, kar v naši predstavi ni normalno, torej idealno. Najbrž zaradi strahu, da bi se to primerilo nam nekako odrivamo soočenje z drugačnostjo. Konec dober, vse dobro.

Dolgi cvetni list morja

Isabel Allende

Largo pétalo del mar. Zgodba, ki pritegne k branju, posebej če je bralcu blizu latinsko ameriški način pisanja.

Victor Jara https://www.youtube.com/watch?v=1q2_zOfuGcA

Časovno zaklonišče

Georgi Gospodinov

Времеубежище. Zelo posebno pisanje, ki se iz raznih kotov ozira v dojemanje osebne preteklosti. Pisateljski slog, ki pritegne k branju, najbrž tudi zaradi odličnega prevoda, ki je ujel nostalgično melanholičen in nekoliko žaloben slog pisanja bolgarskega avtorja. Čeprav ne berem najraje besedil, ki asociirajo na freudovsko vzdušje, je bilo nekaj idej iz zgodbe prav zanimivih, nekaterih pa nisem brala prav poglobljeno. Na primer te, da bi tistim, ki bolehajo za alzheimerjevo boleznijo in so preživeli drugo svetovno vojno ustrezala ureditev zaklonišča, da bi se bolje počutili, ker bi prišli v njim iz preteklosti znano okolje. Vem, da za prav ta del ljudi to ni najboljša ideja. Sicer pa je v romanu prebrati veliko nostalgičnih spominov, ki deloma asociirajo bolj na čase socializma v Bolgariji. Je tudi kar nekaj življenjskih ugotovitev, ki so zanimive za branje.

Georgi Gospodinov: Preteklost je včasih to, kar smo si pravkar izmislili - Delo

Naj se širni svet vrti

Colum McCann.

Let the great world spin. Nekako mi ni stekla. Morda zaradi preveč obstranskih dialogov. Prišla do strani 96. Morda se še kdaj vrnem in si dam še eno priložnost branja.

 

Kronosova žetev

Mojca Kumerdej

Zelo lepo piše. Vedno sem očarana, ko pisatelj uporablja bogato slovensko besedišče. Se še vrnem k romanu, ko bom razpoložena zanj.

Slovenologija

Noah Charney

Zabavna in zanimiva knjiga, se lepo bere. Kakšne reči sicer vidim drugače, kakorkoli že, vsak ima pravico, da jih vidi po svoje.

S kakšnimi se pa tudi strinjam, na primer glede tega, da Žižek predstavlja most med dvema slogoma. Za nas navadne ljudi je odličen, ko predava, teže razumljive pa so njegove knjige.

Zelo zanimivo mi je bilo poglavje o učenju samozavesti, ki ga pri nas v vzgojnem sistemu primanjkuje.

Tudi opažena razlika med srečo in zadovoljstvom. »Ekstaza sreče je stanje, ki ga iščejo Američani, toda temu stanju se pridružuje tudi žalost ob neuspehu, neprestana želja po še več, še posebej več materialnih dobrinah, s katerimi naj bi dosegli to tako zaželeni stanje. Zadovoljstvo pa je stanje, v katerem ničesar ne potrebujemo, v katerem imamo vse, kar potrebujemo, le brez nenadnih višav, ki jih ponuja sreča.«

Leto čudodelnih misli

 Joan Didion

The year of magical thinking.

Spoprijemanje s situacijo, ko protagonistki (avtorici?) v istem časovnem obdobju zboli hči in nenadoma izgubi moža.

Smrt naj bi vnaprej začutili. »…, da smrt, četudi nenadna ali zaradi nezgode, »vnaprej opozori na svoj prihod.«

O sukanju časa nazaj. Na neki konferenci v Dublinu, poroča Times, je doktor Hawking dejal, da se je pred tridesetimi leti zmotil, ko je rekel, da podatkov, ki jih pogoltne črna luknja, nikoli več ni mogoče dobiti nazaj. To spremenjeno stališče ima »velike posledice za znanost«, kot poroča Times, »kajti, če bi imel doktor Hawking prav sprva, bi bilo to v nasprotju s temeljnim pravilom moderne fizike«. Da je vedno mogoče zasukati čas, zavrteti pregovorni film nazaj in rekonstruirati, kar se je zgodilo, denimo trk dveh avtomobilov ali sesutje mrtve zvezde v črno luknjo.«

Žalost spoznamo, ko jo doživimo. »Žalost, kot se izkaže, je kraj, ki ga ne pozna nihče od nas, dokler ne prispemo tja.«

O smislu. »V otroštvu sem veliko razmišljala o nesmislu, o katerem se mi je takrat zdelo, da najbolj izstopa od vseh negativnih znamenj, ki se kažejo na obzorju. Po nekaj letih, v katerih mi ni uspelo najti smisla v tem ali onem, kar ti ljudje po navadi priporočajo, sem izvedela, da ga lahko poiščem v geologiji, in sem tudi ga.« … »Pozneje, ko sem bila že poročena in sem imela otroka, sem se naučila najti enak pomen v ponavljajočih se obredih družinskega življenja. Pogrinjanje mize. Prižiganje sveč. Kurjenje ognja v kaminu. Kuhanje. Vsi tisti sufleji, karamelne kreme, provansalske omake z govedino, mesne kroglice in lousianske enolončnice. Čiste rjuhe, kopice brisač, pred nevihtnim vetrom zavarovane luči, dovolj vode in živeža, da bi se pretolkli čez kakršnokoli geološko ujmo, ki bi nas doletela. S temi drobci sem podprl svoje razvaline (T.S. Eliot), so bile besede, ki so mi takrat prišle na pamet.«

Smo nagnjeni k samopomilovanju? »Povedano drugače, vedno znova ostanemo prepuščeni sami sebi, kar pa neizbežno vodi v samopomilovanje.«

Čas potrebujemo. »Čas je šola, ki nas pouči,/čas je ogenj, v katerem zagoriš (Delmore Schwarz).«

O pozabljanju zaradi stresa in žalosti. »Tovrstne kognitivne napake, je dejal, utegnejo biti povezane s stresom ali pa, je dejal, utegnejo biti tovrstne kognitivne napake povezane z žalostjo.«

Leta prinesejo svoje. »Opažam tudi, da nisem več tako prožna, kot sem bila pred letom dni. Po določenem številu kriz, ki se zvrstijo, pregori mehanizem, ki v takšnih okoliščinah sprosti adrenalin. Mobilizacija sil postane nezanesljiva, počasna ali pa izostane.«

 

Bolj star bolj živ

Carl Honoré

Bolder, making the most of our longer lives. Knjiga je pisana bolj kot nek priročnik ali motivacijska literatura, mestoma že s kar preveč primerjavami ali opisovanjem, kaj se je dogajalo kateri izmed znanih osebnosti. Sicer je pa kar nekaj zanimivih misli in spodbud za nas priletne zemljane.

Tokrat jih nisem prav načrtno beležila, morda pa pridejo tele kaj prav.

»Kdor da veliko na mnenje drugih, bo večno njihov zapornik.« (Lao Tzu)

»Ničesar mi ni treba več dokazati, nisem obtičala v tem, kdo sem nekoč bila, kaj hočem postati ali kaj drugi od mene pričakujejo. Počutim se lahkotneje.« (Virginia Woolf)

»Ko upočasniš, začneš opažati stvari, ki si jih prej spregledal.« (nevemkdo)

Kraljestvo za šotor

Branko Gradišnik

Strogo zaupno po Korziki.

Naslednji odstavek nima prav nič ne z Gradišnikom ne s Korziko. Ima pa z Istro, kjer sem potopis prebirala med prvomajskimi prazniki. Po dolgem času sem prišla do knjige, ki me je vlekla k branju. V teh koronskih časih pisatelji najbrž niso imeli dovolj motivacije za pisanje. Prihajajoči odstavek ima morda tudi malo z življenjskimi modrostmi (in razmišljanju o bitju in času), ki jih najdemo v potopisu. Nekam sem morala zapisati sosedovo misel o dnevu, ki je minil, najbolj priročen je bil današnji blog. 

V istrski vasici živi možakar, ki ima avto in hišo z dvoriščem, poleg tega pa še garažo, ki ima izhod prav na cestico, ki vijuga skozi vas. Garaža ne služi parkiranju avtomobila, pač pa ima funkcijo možakarjeve dnevne sobe. Miza, klopi, mislim da tudi kakšen fotelj in televizor, seveda. Tam poseda ves dan, tu pa tam sreba vino, gosti kakšnega soseda in gleda televizijo. Izjemno mirno življenje. Jaz grem vsak večer mimo, ker nesem velikemu črnemu psu, ki je malo naprej od njegove garaže, kakšen priboljšek. Aron je namreč na verigi, kot je to v navadi v hrvaški Istri in nima prav raznolike in okusne prehrane. Tako sem šla spet mimo možakarja z garažo in ga, kot običajno, pozdravila s prijazno opazko. Odvrnil je »prošao je dan«. Minil je še en dan v enostavnem življenju.

Vedno so mi zanimiva razmišljanja o času, zato sem jih iz prebranih knjig še kar redno izpisovala v tale bralni blog, če sem naletela nanje. Izmed teh se največkrat vračam k Borgesovemu Alefu, kjer govori o nesmrtnosti, ker tam, v nesmrtnem mestu, življenje izgubi svoj mik (in ugotovimo, da je kar fino, da smo smrtni). Tudi tale Avrelijev na strani 126 mi je bil zanimiv. »»Tudi če bi ti bilo dano živeti tri tisoč let ali trideset tisoč«, je dopovedoval modri cesar sinu, »vendarle pomni, da nihče ne izgubi drugega časa kakor zgolj tisti čas, v katerem ta trenutek živi; in da ne živi tistega kot trenutek, ki hkrati že mineva! Najdaljše življenje je potemtakem enako najkrajšemu. Trenutek, v katerem si živ, je za vsakogar enako dolg, za vsakogar enako dolg pa je tudi ta, ki sproti mineva. In tudi čas, ki je že za nami, se zdi pravzaprav le še kot en sam trenutek. Človek ne more izgubiti prihodnosti in preteklosti, kajti česar nima, za to ne more biti prikrajšan. Zapomni si torej ti resnici, prvič, da je vse od vekov enako in se v krogu spovrača in da torej ni razločka, ali poslušaš kako skladbo sto minut ali dvesto let ali tudi celo večnost; in drugič, da najstarejši starec in najmlajša mladenka ob izteku svoje skladbe nimata kaj obžalovati, kajti zgubila sta enako malo: njun  je bil ves čas in vseskozi en sam takt zdajskosti, v katerem sta živela, celotne skladbe pa ne moreta ne pomniti ne izgubiti, saj je nikoli niti slišala nista.«« Tole proti koncu je sicer malo zakompliciral, ne zdi se več tako logično, kot se je na začetku citata.

Sicer me je Gradišnik kot običajno zabaval predvsem s komentarji situacij in bogatil moje vedenje o Korziki, kamor še nisem potovala, a če bom, si gotovo vzamem s seboj še tega vodiča. Da bi si izboljšala prostorsko predstavo o prevoženi poti, sem poleg zemljevida na strani 28 pogledovala tudi na interaktivno Googlovo karto. Nekako mi niso bila povsem logična vmesna izhodišča in izbrane poti. Zdelo se mi je, da so iz izhodišč na severu otoka delali časovno zamudne poti na jug in iz izhodišč na sredini otoka, večurne poti na sever (in obratno J). Sklepam, da zaradi rezerviranih prenočišč.

Med branjem potopisa sem se spraševala, če ga avtor piše sproti, vsak večer s kakšno čelno svetilko v šotoru ali za pisalno mizico v hotelski sobi, pa sem odgovor dobila na strani 137 Tam sem izvedela, da pisatelj ocenjuje, da ga berejo pretežno bralke (katere izmed njih so tudi bistroumne).

Še ena posebnost. Očitno sem bila prva bralka tega izvoda knjige. Že na videz je bila nova, novcata, potem pa me je pričakal še originalno zataknjen trak za označevanje prebranih strani, ki ga na začetku sploh nisem videla. Namestila sem ga na stran 28, da sem lahko pogledovala na zemljevid otoka (prenosnika z Googlovim zemljevidom nisem imela vedno pri roki). Zanimivo, v Šentvidu ni bilo zainteresiranih bralcev, v KOŽ pa bi bila v čakalni vrsti za bralni izvod.

Aja, še nekaj. Obrnil je minute in sekunde Elif Safak.

Kralj ropotajočih duhov

Miha Mazzini

Najprej je brala moja mama in ji nekako ni steklo. Težko bere zgodbe, ki jo spominjajo na vojne čase. Tudi jaz sem poskusila z branjem, me tudi ni pritegnilo prav zaradi teže pripovedi.

Prijatelj

Sigrid Nunez

The Friend. O prijateljstvu med žensko in psom. Lahko bi bila tudi avtobiografska zgodba. Asociacije ob branju spomnijo na knjige in filme, ki opisujejo čustveno navezanost na pasjega člana družine.

Ob zgodbi se pisateljici porajajo števila vprašanja o odnosih. »Ackerly je verjel, da so psi zaradi čustvene navezanosti na ljudi in nenehne potrebe, da jim ustrežejo, kronično tesnobni in napeti.« Velja to tudi v primeru nekaterih odnosov med ljudmi?

»Resnična človekova dobrota se lahko razodene le v odnosu do bitja, ki ne premore nobene moči.« Kundera, Neznosna lahkotnost bivanja.

Lastna hiša

Deborah Levy

Real Estate. Glede na sporočila, ki jih želi pisateljica dati v tem romanu se zdi slovenski prevod skoraj boljši od originalnega naslova. Govori o svojem svetu, ki si ga gradi v domišljiji, kjer se bo počutila spet kot ona in kjer bo osebno svobodna. Nekako ga opredmeti z »neresničnino«, to je nepremičnino, ki jo gradi v domišljiji – sanjsko hišo z vrtom. Po mojem razumevanju tu sploh ne gre toliko o lastnini in o tem kako nas definira, kot piše Observer. Sporočilo pisanja je bilo po mojem mnenju bolj v smeri iskanja poti do lastne svobode.

V knjigi je tudi nekaj citiranih sporočil, med temi je eno podobno Kardeljevemu: »Nič te ne more osrečiti, za to moraš poskrbeti sam.«

O puščanju svobode otrokom. »Razmišljala sem, ali je možno biti matriarhalni lik, ki si drugih ne jemlje za talce lastnih potreb, ega, strahov in razpoloženj; močna ženska, ki je v središču ozvezdja svoje družine in prijateljev, a obenem ne taji ranljivosti in ne manipulira z drugimi, da bi dobila njihovo pozornost in sočutje. Nisem prepričana, da sem jo že kdaj srečala. Jaz vsekakor nisem ta lik. Kako naj spodbujamo, varujemo in vzgajamo otroke in jim obenem pustimo svobodo? Nevidna cena pristne ljubezni je mogoče ta, da ji moramo pustiti krila, da lahko odleti. In se tudi vrne. Starši svojim otrokom ne podeljujemo svobode. Ni jim treba prositi zanjo. V vsakem primeru si jo bodo vzeli, ker si jo morajo.«

Osvoboditev potrebuje tudi mati. »Simone de Beauvoir je v Drugem spolu že leta 1949 menila, da je za ženske bistvenega pomena, da se osvobodijo življenja, vezanega na dom in otroke: »Gospodinjska dela, ki jih je ženskam naložila usoda, ker gredo z roko v roki z materinstvom, so žensko vklenila v jarem ponavljanja in neizbežnosti; ista opravila iz dneva v dan v enaki obliki, in tako iz stoletja v stoletje, skorajda brez sprememb; opravila, ki ne proizvajajo ničesar novega.«« V teh opravilih si lahko najdemo neko osebno zadovoljstvo, neko kreativnost znotraj tega. Morda v ustvarjanju lepega v domu, na vrtu ali ustvarjanju dobrih jedi. Tudi v realnem svetu, ne samo v sanjah, kot to počne Levyeva.

The end of something

Ernest Hemingway

The end of something je sicer kratka zgodba v knjigi z naslovom In our time. Nekaj brskanja po spletu sem rabila, da sem našla, kje bi ta zgodba bila objavljena. Če se prav spomnim je moje iskanje sprožila omemba v filmu The Leisure seeker s Helen Mirren in Donaldom Southerlandom. 

V kratki zgodbi gre pravzaprav za konec neke zveze, kjer Marjorie vedno vse ve in želi usmerjati njuno življenje, Nick pa se tega naveliča. Podobno kot v filmu Hope Gap z Annette Bening in Billom Nighyem.

Stvari ki jih ne narediva

 Andrés Neuman

Las cosas que non hacemos. Zares kratke zgodbe. Take je najlaže brati. Najhujši so romani z izjemno dolgimi poglavji. Tole pa gre.

Ujemi zajca

Lana Bastašić

Uhvati zeca. Mi je bil dober začetek, potem naprej morda preveč melanholično. In kar preveč naporen karakter Lejle. Morda sem zato nekje na sredi opustila branje. Muh napornih karakterjev, ki si šibkejšega vzamejo za tarčo, kar nekako ne prenašam z velikim veseljem. Kar v nekaj branih knjigah sem jih zasledila v zadnjem času. Morda se avtorji s pisanjem o tem želijo otresti bremen takšnih odnosov.

Na začetku knjige je uporabljen citat iz Alice v čudežni deželi Lewisa Carola.

»Lahko vam pripovedujem o svojih prigodah – od današnjega jutra jutra dalje,« je plaho odgovorila Alica. »Da bi vam pripovedovala o včerajšnjih, pa nima smisla, ker sem bila druga oseba.«

»Razloži to,« je rekla Navidezna želva.

»Ne, ne, najprej o dogodivščinah!« je neučakano zaklical krilati lev.

»Razlaganje vedno vzame toliko časa.«

Knjiga iluzij

 Paul Auster

The book of illusions. Značilno Austerjevo pisanje zavito v skrivnostno zgodbo preučevalca del režiserja nemega filma. Austerjev način pisanja je prepleten z asociacijo na Hitchkokove filme, delno pa mi je ob branju v misli prihajal vtis filma Jeana-Luca Godarda Mépris, snemanem po zgodbi romana Alberta Moravie.

»Človek nima enega samega in istega življenja. Veliko življenj ima, drugo ob drugem, in zato je nesrečen.« Chateaubriand

Limonova miza

 Julian Barnes

The Lemon Table: Short stories. Sem se trudila z branjem, a tok besed ni pritegnil globoke pozornosti. Njegova romana Prerekanja in Ljubezen etc. sta mi bolj ležala.

Zanimiva situacija s pojmom posmeha. »Obžaloval je svoj posmeh. Nekoč je njegov učitelj povedal učencem, da je posmeh moralna šibkost.«

Hiša v Ulici Mango

Sandra Cineros

The House on Mango Street.

V letošnjem projektu Mesto bere so na vrsti kratke zgodbe. Te mi niso najbolj ležale. Bolj kratke ekspresije kot zgodbe.

Deseti december

 George Saunders

Tenth of December. Kratke zgodbe. Prvih nekaj stavkov v prvi zgodbi je dalo upanje, da bo zanimiva zgodba, a nadaljevanje ni upravičilo pričakovanja. Nekako mi ne ustrezajo (prazni) dialogi brez dobre povezave z zgodbo, ki pritegne.

»Tri dni pred svojim petnajstim rojstnim dnem je Alison Pope zastala na vrhu stopnic. Recimo, da bi bilo stopnišče marmorno. Recimo, da bi sestopala in bi se vse glave v dvorani zasukale.«

Brodnik

Tanja Tuma

Res veliko zbranega o Lavoslavu Schwentnerju in pomembnih piscih tistega časa, katerih dela je izdajal. Stil pisanja zgodbe me je malo asociiral na Cankarja, Bartola in morda tudi Jančarja v To noč sem jo videl. Zanimiv je tudi zbran slikovni material na koncu knjige.

Trikrat ob zori

 Alessandro Baricco

Tre volte all'alba. Zanimive zgodbe, deloma so se mi lepo brale, niso pa mi ležali dialogi, še posebej ne njihovo stopnjevanje, ki je vodilo posamezno pripoved v nevzdržno situacijo, še posebej, ker se ni nehalo takrat, ko bralec lahko misli, da je vse že prignano do roba. Zgodbe tečejo nekoliko drugače kot v Svili.

Fugato

Veronika Simoniti

Kratke zgodbe, zelo berljive. Ponesejo v neko posebno občutje, največkrat neke vrste obalne melanholije. Sem z veseljem brala, ker so zgodbe prinesle nekaj več. 

Nisem kaj posebej beležila, označila pa sem si misel o vzporednih svetovih. »… da je hkratnih stvarnosti več, samo da se vse, kar bi se lahko kadarkoli zgodilo, dogaja v enem od teh paralelnih svetov: če se nekdo na primer odloča med štirimi poklici in misli, da je izbral samo enega, v resnici živi štiri različne scenarije v vzporednih univerzumih.«

Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva

Alice Munro

Hateship, Friendship, Courtship, Loveship, Marriage. Še tretja knjiga kratkih zgodb Nobelove nagrajenke, ki sem jo brala. Tudi tu je, kot pri Ubežnici, treba nekaj pravega razpoloženja in koncentracije za branje. Morda mi je od njenih zbirk kratkih zgodb še najbolj ležala Preveč sreče – morda se me je dotaknila, ker je bil naslovni pojem sklepna misel nekega življenja.

V tej zbirki me je najbolj pritegnil prav začetek prve zgodbe, ki pa se je potem nekoliko razvodenela. Morda tudi zaradi nepravega razpoloženja in koncentracije za branje.

Pariška knjigarka

Kerri Maher

Ther Paris Bookseller. V zgodbi se povežejo Sylvia Beach, pariška knjigarna Shakespeare and Company in prizadevanja za objavo Joycejevega Uliksesa. Meni malo preveč razpotegnjeno pisanje, sicer z igrivim slogom, ki me je spominjal na Austenovo, a s premalo zgodbe, ki bi vlekla v branje.