Prosim, pazi na mamo

Kjung Suk Šin

Prijetno presenečenje vedno rečemo, ko smo pričakovali manj, ali pa nismo pričakovali nič posebnega. Kolumno o knjigi sem prebrala v Financah, si njen naslov vtisnila v spomin in se odločila, da knjigo poiščem v bližnji knjižnici. Knjiga je zelo zanimivo, ali bolje rečeno, kar mojstrsko zastavljena. Nanizana življenjska spoznanja ob zgodbah bi morda težko pritegnila koncentracijo bralca, če bi bila zapisana samo kot osebna ali čustvena doživljanja spominov na mamo in ženo. S tem pa, ko so postavljena v kontekst nenavadnega izginotja, pa zgodba dobi nenavadno napetost in spomini na mamo močan čustven naboj. Prav lahko si predstavljamo korejsko družino in prav lahko zgodbo poistovetimo z našim življenjem. Čeprav drugje, v povsem drugi kulturi in tradiciji, je življenje v svojem bistvu povsod podobno. Ali kot je rečeno pri opisu knjige: "prek navidez eksotičnega sveta korejskega podeželja nas popelje do naših lastnih korenin in nam omogoči ponovno dojeti univerzalen, brezčasen čudež materinske ljubezni in družinskih vrednot." Vživimo se lahko v vsakega izmed družinskih članov, ki čustveno pripoveduje zgodbo s svojega zornega kota. Podoben prijem (pripovedovanje iz zornega kota različnih družinskih članov) je uporabila tudi Vedrana Rudan v Črncih v Firencah. Način pripovedovanja pa je mestoma spomnil na Mirano Likar. Mogoče zaradi druge osebe ednine.

»Če človek pozorno premisli, se večina stvari na svetu ne zgodi nepričakovano. Po temeljitem razmisleku ugotoviš, da je celo nenavadnim stvarem namenjeno, da se zgodijo. Naleteti na nenavadne dogodke pogosto pomeni, da stvari nisi temeljito premislila.« Kaj lahko je tole reči ali zapisati v teoriji, pri sebi, na osebni ravni, v vsakdanjem življenju pa je vedno težko. Posebej, če nisi človek stroj.

»Delo v kuhinji pa nima ne začetka ne konca. Poješ zajtrk, potem je kosilo in potem večerja, in ko se ponovno zdani, je spet zajtrk. Mogoče bi bilo bolje, če bi lahko pripravljala različne priloge, a ker so bile na njivah posajene enake stvari, sem vedno delala enak bančan. Če delaš to kar naprej, se ti sčasoma upre.« Najbrž je tale zapis blizu predvsem ženskam, ki si poleg tega, da se pustijo v službi, tudi doma prizadevajo biti popolna mama, žena, ljubimka, gospodinja, kuharica, vrtnarka, poleg tega pa ne pozabiti na intelektualno plat svoje biti. In kmalu vidijo, da leta tečejo podobno, da sebe puščajo letom. Moški velikokrat ne.

»Preden si na seulski postaji izgubil ženo izpred oči, je bila zate samo mati svojih otrok. Bila je kot mogočno drevo – dokler se nisi znašel v položaju, ko je morda ne boš nikoli več videl – drevo, ki stoji na mestu, razen, če ga ne posekajo in ali izpulijo. Ko je izginila mati tvojih otrok, si spoznal, da je izginila tvoja žena. Ženo, na katero se nisi spomnil petdeset let, si nosil v srcu. Šele ko je izginila, je zares prišla k tebi; lahko bi stegnil roko in se je dotaknil.« In o tem govori knjiga. Šele, ko mame niso imeli ob sebi, so z vso globino svojih čustev začutili zgodbe svojega življenja z njo. Šele ko nekoga ni, se zaveš, da je bil in kaj si vse zamudil. »Preživel sem življenje, ne da bi se pogovarjal s tvojo mamo. Ali sem zamudil priložnost ali pa sem domneval, da ve. Zdaj čutim, da bi lahko povedal čisto vse, pa ni nikogar, ki bi me poslušal.«

Le za konec knjige mi je škoda. Morda bi bilo bolje, če bi se tudi končala v istem tradicionalnem okolju kjer se je dogajala.
Pa še nekaj, najbrž bistvenega, kar lahko odnesemo od te knjige. Nikoli naj ne bo za nas samoumevna ljubezen naših staršev in ne samoumevno vse kar naredijo za nas. Velikokrat to počnejo z lastnim odrekanjem, samo da bi nam otrokom uspelo. Vedno so na razpolago. Vedno so za nas pripravljeni storiti vse. Znamo to ceniti? Jih znamo poslušati, slišati? Jim znamo vračati (ljubezen)?