Pobran

Nadine Gordimer

The Pickup. Nekako me ne potegnejo afriške zgodbe, čeprav je bila ta pisana izpod peresa nobelove nagrajenke.

Pojdiva v drugo deželo …

Drugo se razume

samo reci besedo.

(William Plomer)

Daleč stran

Spomini malega vojaka

Ishmael Beah

A long way gone. Najprej se mirno začne, potem pa preveč krute vojne. Sierra Leone.

Življenje in pol

Sony Labou Tansi

La vie et demi. Nekako mi ne stečejo ti afriški romani. Bolje je bilo z Zmagovalko, najbrž zato, ker je pisanje tudi nekoliko evropsko.

Aké

Wole Soyinka

Beseda Nobelovemu nagrajencu lepo teče, tudi prevajalcu v slovenščini. Od nekdaj so mi blizu zgodbe, ki so pisane v prvi osebi ednine, tudi ta zveni prepričljivo, verjetno je v njej tudi kaj avtobiografskega. Sicer me zgodba ni prav vpotegnila, mogoče mi bo bolj blizu kdaj kasneje.

"Rojstni dan ne pride kar sam od sebe, temveč je treba ljudi spomniti, da je rojstni dan." Ljudi je treba torej povabiti.

V srcu dežele

J.M.Coetzee

In the heart of the country. Pred menoj jo je brala mama, rekla je, da je šla preko nje po diagonali, ker je preveč zamorjena. Kljub temu sem jo začela brati z nekim pričakovanjem in začela z optimizmom, a ni trajalo dolgo. 

O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo

Elena Ferrante

Storia di chi fugge e di chi resta. V slovenski različici naslova so kar tri vejice.

Zadnji del trilogije Elene Greco na začetnih straneh ni veliko obetal, je pa kmalu zatem zgodba spet vpotegnila vase. Ob branju se nenehno postavlja vprašanje – je zgodba avtobiografska? Ali vsaj deloma? Naslednja misel pa je, da so Dnevi zavrženosti nadaljevanje zgodbe, ki se konča v tem tretjem delu.

Zanimivi so opisi občutenj. »Ni več zdržala, vstala je, ko je Nadia še govorila, in odšla z Gennarom ven, z mučno energijo v sebi, ki jo je, ker se ni imela kam izliti, zvijala v želodcu.«

Misli Gigliole Spagnuolo. »Nikoli me ni imel rad. Z mano se poroča, da bo imel zanesljivo služkinjo, vsi moški se poročajo zaradi tega. In kar naprej mi govori: kaj zaboga, počnem s tabo, ničesar ne znaš, nisi pametna, brez okusa si, to lepo stanovanje je potrateno, s tabo vse postane navaden drek.«

In Elene Greco. »«Stvari me niso več zanimale, ni mi več uspelo skrbeti niti za videz. Sicer pa, za koga naj bi se urejala? Nikogar več nisem videvala razen Pietra, ki se je do mene vedel vljudno, a čutila sem, da sem zanj senca.«

»Zakaj sem edini, ki si ne zasluži, da bi kaj vedel?« Vsi vejo.

Sposobnost razločevanja pravil v neredu.