L'amore
coniugale. Kot v vseh njegovih knjigah tudi tu Moravia prepleta opisovanje
notranjih občutenj, opazovanja zunanjih in notranjih značilnosti soljudi in
opisovanja zunanjega sveta. Je pa ta zgodba po občutku bolj svetla, kot na primer
Neprizadeti ali pa Notranje življenje. Morda zaradi italijanskega podeželja,
kjer se dogaja, morda zaradi nekega posebnega sožitja med zakoncema, ki se vzpostavi
tudi zaradi notranje borbe glavnega junaka ob pisanju knjige. Knjige, ki je na
koncu v bistvu ta, ki jo beremo. Sicer pa je že kar nekaj pisateljev v svoje
romane vpletlo svoje pisanje, notranje prepričevanje na poti k inspiraciji in
potrebno disciplino pri pisanju. Murakami v »O čem govorim, ko govorim o teku«,
Philip Roth v Človeškem madežu, kjer se s to težavo sicer ne ubada glavni junak,
ampak pisec, ki se je umaknil v osamo, Paul Auster v Orakeljski noči. Moravia v
tej knjigi opisuje zadovoljstvo ob izpolnjenem načrtu, ki se začne z
vsakodnevnim prihodom brivca. »Njegov prihod je bil znamenje, da lahko končam
pisanje, povrhu pa se je ujemal z najlepšim trenutkom mojega dneva, s tistim
izbruhom, ki sem ga že opisal, neprikrite in povsem telesne radosti, ki jo je
zbudil v meni občutek opravljenega dela.«
Dotakne se tudi drugačnosti, za katero je med
drugim bolehal tudi glavni junak prej omenjenega Človeškega madeža, kjer je
drugačnost temeljila na rasnih razlikah. Tu pa drugačnost izvira iz
neavtohtonosti kot na primer pri Čefurjih raus. »»Toda tujec je«, je nadaljeval
Angelo, »in tujci imajo, to je znano, drugačne navade… mogoče v svojem kraju ne
bi bil nič posebnega … toda tukaj … nihče ga ne more prenašati.«« Drugačnost
lahko izvira tudi iz samooklicane superpozicije določene družbene skupine, ki
si je za svoj položaj v družbi ustvarila svoja, diskriminatorna, največkrat
pomanjkljivo sistematična pravila. S sistemom polnim dovoljenih prikritih
izjem, ki omogoča nadvlado samooklicanih in manipulacijo s tistimi, ki so jih v
želji po nadvladi pripeljali v svojo sredino. Lahko pa gre samo za nezavedne
občutke, umišljanje ali subjektivno percepcijo, ki je lahko že na meji zdravega
razuma. »Vse te svoje misli opisujem urejeno in jasno. Toda tiste dni to pravzaprav
niti niso bile misli, pač pa samo nejasni občutki, da je neka neprijetna zavest
posegla tja, kjer je bilo dotlej vse tako ugodno in nezavedno.«
V začetku romana podrobno opisuje spremembe, ki jih
je opazil na svoji ženi. "Najprej bi rad govoril o svoji ženi. Ljubiti
pomeni poleg toliko drugih stvari uživati v gledanju in opazovanju ljubljenega
bitja. In ne samo uživati ob njegovi lepoti, ampak tudi ob tistem, kar je na
njem grdega, pa naj je tega veliko ali malo."
Razen težav z inspiracijo in disciplino za pisanje
se niti nisem dotaknila bistva knjige, ki pa naj si ga bralec sam razkrije.
