Joanne Harris

Zgodbe v njenih knjigah se lepo bere. Preselijo te v Provanso (Čokolada, Pet četrtin pomaranče), Pariz (Ženska v rdečih čevljih), francoske otoke ob atlantski obali (Peščene sipine) in v bogato domišljijo avtorice (Črno bele pisane). Dva romana sta začinjena s čokolado. Še vedno se spominjam odlomkov, kjer je čokolada pravilne temperature brbotala v ozadju čokoladnice in, kjer se nekateri niso mogli upreti zavajanju čokolade. Tudi zaradi čarovnije, ki je spremljala ti zgodbi. Čarovnija se pojavi tudi v eni izmed kratkih črno belo pisanih zgodb, s katero bi se lahko poistovetila marsikatera ženska izpostavljena kuhanju. Te kratke zgodbe so bile zame pravzaprav prijetno presenečenje. Od prve, kjer invalidna, a življenja polna gojenka doma za ostarele pobegne za en dan, da bi sledila svojim sanjam po rdečih čevljih, ki jih je zasledila v eni izmed revij. Pa do tiste, ki je precej absurdna in kruta, in samo malo preko roba tega, kar se dogaja v računalniških igricah in otroško moških igrah z orožjem na raznih paintbalih.