Bralec

Bernhard Schlink
Naj začnem z odlomkom, ki ga je neznani bralec v knjižnici izposojene knjige, označil s svinčnikom z oglatimi oklepaji (saj ste se že srečali z mnogimi zaznamki v izposojenih knjigah, ali ne?): »Zakaj? Zakaj postane, kar je bilo lepega, če se ozremo nazaj, tako krhko zato, ker je skrivalo grde resnice? Zakaj postane spomin na srečna zakonska leta grenak kot žolč, če se izkaže, da je partner vsa ta leta imel ljubimca? Ker v takem položaju človek ne more biti srečen! Včasih spomin ne ostane zvest sreči še zato, ker je bil konec boleč. Ker sreča velja le če je večna? Ker se lahko le boleče konča, kar je bilo boleče, nezavedno in nespoznano že prej. Kaj pa je nezavedna in nespoznana bolečina?«.
Ostal je občutek povojne Nemčije. Pravzaprav tudi značajev, ki so nekoliko »nemško značilni«. Ali pa kar Nemčije. Podobno, kot če se napotiš v strogi, a sproščeni Berlin. Mesto nasprotij. Neka strogost glavne junakinje in značaj, ki izvira iz njene življenjske poti. Morda usode. In še nedolžnega glavnega junaka, ki ga je življenjsko obdobje »bralca« za vedno zaznamovalo.
»V ljubezni oblast po pravici pripada tistemu, ki manj ljubi« (Madame d'Houdetot).

Zadnja priložnost

Douglas Adams in Mark Carwardine

Če ste ljubitelj okolja, še podrobneje redkih živalskih vrst in Douglasa Adamsa, je ta knjiga za vas prava kombinacija. Tudi za izmišljenega bratranca moje sestrične. Aj-aj na Madagaskarju, kuščar na Komodu, severni beli nosorog v Zairu (in Zair), Kakapo na Novi Zelandiji, rečni delfin v Jangceju, sadni netopir na Rodiriguesu. Same resnične, a duhovito opisane dogodivščine ob iskanju zadnjega pogleda na živalske vrste, ki izginjajo (torej lahko sklepamo, da resnično običajno ni duhovito). Podobno tematiko najdemo tudi v preostalih Adamsovih pisanjih, objavljenih v Lososu dvoma. Carwardine piše, »da nihče ne ve, koliko drugih vrst je tako blizu izumrtju. Saj niti tega ne vemo, koliko živalskih in rastlinskih vrst je na svetu. Doslej so jih našli in določili osupljivih 1,4 miljona, vendar nekateri strokovnjaki menijo, da je odkritih še 30 milijonov. To niti ni tako presenetljivo, če pomislimo, da vemo več o površju meseca, kakor o predelih našega lastnega planeta. Mnoge živali in rastline izginejo, še preden se zavemo njihovega obstoja, nemara skrite nekje v globini kakega neraziskanega morja ali v kakem mirnem zakotju tropskega deževnega gozda. Bitja seveda izumirajo že miljone let: živali in rastline so izginjale že davno preden je na prizorišče stopil človek. Toda spremenilo se je nekaj drugega: hitrost izumiranja. Dolge milijone let je vsako leto povprečno izumrla ena vrsta. Toda večina vrst je izumrla šele zadnjih tristo let. In večina vrst, ki so izumrle v zadnjih tristo letih, je izumrla v zadnjih petdesetih. Večina vrst, ki je izumrla v zadnjih petdesetih, pa je izumrla v zadnjih desetih. Bolj od vsega je potemtakem srhljiva hitrost izumiranja. Zdaj na našem planetu vsako leto zgubimo več kakor tisoč rastlinskih in živalskih vrst.« Mi pa še vedno verjamemo ekonomistom, da bo nas bodo spoznanja in zakonitosti te vede varno prepeljala čez nevarne vode. Težko že v primeru, če gledamo na našo prihodnost homocentrično. Žagamo si vejo, na kateri sedimo. Sploh pa nismo sposobni pogledati na naše okolje z vidika narave in živeti z njo po njenih zakonitostih. To pa je širša razprava.

Coco Diaz ali Zlata vrata

Brina Svit

Argentinski tango. Ena izmed mojih želja, ki se najbrž ne bo nikoli uresničila, je, da bi se v Buenos Airesu naučila tanga. V domačem kraju sem poskušala začeti in celo uspela z nekaj urami. A se ni izšlo, ne z učitelji, ne z Johnovim zanimanjem. Tako je ostalo le pri želji. Valerie pa je svojo željo uresničila in v Parizu vsak dan hodila na plesne ure. Kot to počne meni ljuba v Madridu s flamenkom. Vsak dan nekaj ur. Neutrudno. Dan za dnem. Želim, da ji uspe. Vsaj njej.

Bog ima živce

Azra Širovnik

Ženska knjiga, ženska zgodba. Iz knjige se vidi, da je pisana iz sebe. Iz neke nuje po izlitju svoje zgodbe na papir. Ko je črno na belem, je vse bolj jasno. Na nek način sistematizirano in s tem racionalizirano. Razkriti nekateri dogodki, ki bi sicer ostali zakopani v podzavesti in vsake toliko prikukali na plano v ne nujno pozitivni opravi. Ali pa kot nezavedna nostalgija, polna občutkov. Prav neverjetno je, da se včasih z nostalgičnimi, čustveno močnimi, in zato prijetnimi občutki spominjamo tudi časov in dogodkov, ki so pustili brazgotine. In kot sem najbrž že enkrat prenesla povedano od neke ženice v nekem francoskem filmu: »Življenje je kot dobra juha. Potrebuje grenke in sladke začimbe.«

Pri knjigi se tudi takoj razpozna, če je pisana iz sebe, iskreno. Kot na primer Kluunova osebna zgodba. Iskrena in zato močna. Tega se je zavedala tudi Širovnikova, ki je na začetku zapisala Rilkejev citat: »Pojdite vase. Raziščite nagib, ki vas sili k pisanju; pretehtajte ali razpreda svoje korenine v najglobljem predelu vašega srca, priznajte si, ali bi morali umreti, če bi vam bilo prepovedano pisati. In, če tega obrata navznoter, iz tega utapljanja v lastni svet nastanejo verzi, vam ne bo prišlo na misel, da bi koga spraševali, ali so dobri verzi. S temi deli tudi ne boste poskušali zbuditi zanimanja po revijah: ker jih boste imeli za svoje ljubo, naravno posest, za kos in glas svojega življenja. Umetnina je dobra, če je nastala iz nujnosti. V tovrstnem nastanku se skriva njena sodba – druge ni."

Skrivnostni plamen kraljice Loane

Umberto Eco

La misterioza fiamma della regina Loana. Knjiga mi je bila zanimiva zaradi dveh stvari. Opisa razkrivanja življenja ob amneziji in obujanja mladostnih spominov avtorja ob dokumentarnem gradivu. Pravzaprav se je razkrivalo eno z drugim. Najbolj mi je ostalo v spominu dobro zapisano doživljanje občutkov ob prebujenju brez spomina. Glavnemu junaku je bila osnova terapija ob izgubi spomina brskanje po podstrehi hiše iz svojega otroštva na podeželju v Italiji, kjer je preživel del svoje mladosti.  Na podstrehi je ob gramofonskih ploščah, knjigah, stripih, plakatih, poštnih znamkah in revijah sestavljal mozaik svojega življenja. Ta del knjige je bil še bliže moji mami, ki je približno avtorjeve starosti. Živela je v podobnem obdobju, čeprav v sosednji državi. In zato doživljala iste stvari z nekoliko drugačnim pogledom.

Buda iz predmestja

Hanif Kureishi

The buddha of suburbia. Malo posebna knjiga. Živahna, z zanimivo zgodbo in dogodki, včasih za običajne kontinentalne Evropejce, nekoliko nenavadnimi. Tudi za Slovence, ki se nam včasih še vedno pozna avstroogrska manira tako, da se drugi narodi ne počutijo povsem udobno, kot lahko razberemo iz Vojnovićevega pisanja. Ta knjiga, bojda tudi nekoliko avtobiografska, pa piše o življenju priseljenih Indijcev v Londonu. Družbeno kritično analizo knjige si lahko preberete na koncu izpod peresa Zdravka Duše, zato ne bi več modrovala in vam za občutek postregla le še z začetnimi stavki knjige.

"Ime mi je Karim Amir in sem po rojstvu in vzgoji Anglež, no, recimo. Pogosto me imajo za Angleža malo hecne sorte, nekakšne nove pasme, ki je nastala iz dveh starih zgodovinskih štorij. A to mi je kaj malo mar – sem Anglež (čeprav se s tem ravno ne hvalim) iz južnega londonskega predmestja in trdno odločen, da nekam prilezem. Morda je kriva čudna mešanica celin in krvi, te tukaj in one tam, pripadanja in nepripadanja, da nimam miru in se hitro vsega naveličam. Ali pa je to posledica odraščanja v predmestju."

Samotnost praštevil

Paolo Giordano

Pisatelj je mlad fizik, ki je kljub temu, da je vzporedno pisal in delal doktorat iz fizike delcev, dobil eno najprestižnejših italijanskih književnih nagrad Strega. In se znašel v družbi pisateljev, kot je AlbertoMoravia. Tezo za knjigo je zgradil na matematičnih filozofskih osnovah, ki jih je povezal z značajem ljudi. "Praštevila so deljiva samo z ena in sama s sabo. Vsako od njih stoji na svojem mestu v neskončnem zaporedju naravnih števil, stisnjeno med dve števili kot vsa druga, a v primerjavi z drugimi vendarle samo zase. To so nezaupljiva in samotna števila in zato so se Mattiu zdela čudovita." Mattio je eden izmed dveh glavnih junakov zgodbe. Druga je Alice. Vsak zaradi nečesa poseben in zato osamljen med vrstniki. Zaradi sebe. Zaradi osebne zgodbe, ki ga je zaznamovala v preteklosti. Najbrž ima veliko ljudi za seboj nekaj, česar ni uspelo predelati z racionalnimi razmisleki. Vsaj v podzavesti. In to jih spremlja vse življenje.  Zgodbe ljudi, katerih posebnosti imajo podobno počelo lahko najdemo tudi v Steinbeckovih Nebeških pašnikih. Zgodbo, začinjeno s praštevili in drugimi zanimivimi zakonitostmi števil, pa najdemo v Ogawinem Darilu števil.

Svila

Alessandro Baricco, Seta

Preprosta zgodba v majhni knjigi z velikimi črkami. Polna modrosti, tenkočutnosti in prilagodljivosti drugačnemu svetu. Ki je tako manjka v današnjem življenju. Ljudem manjka občutka za druge. Predvsem tega, da si svojega življenja ne gradijo na hrbtih drugih. Tistih, ki za razliko od njih, spoštujejo drugo (življenje) in drugačno. In neka skupna pravila, za katera smo se dogovorili, da lahko živimo skupaj. In prav zaradi tega razloga so predani višjim etičnim načelom. Ki pa jih v bistvu omejujejo. A kljub vsemu verjamejo v življenje za vse. Hervé Joncour gre po svoji poti. Počasi in zložno. Ne na račun drugih.

Dnevnik srbske gospodinje

Mirjana Bobić Mojisilović, Дневник српске домаћице

Saj ne vem, kje bi začela. Pri približno moji generaciji avtorice ali pri mojih nostalgičnih spominih na Beograd. Začeli sva v isti državi, le da se je njena (njihova) zgodba precej zapletla zaradi zablod nekega sistema, polnega velikosrbskih apetitov. Zgodba mi je bila še bliže zaradi Beograda. Mladostni utrinki poletij preživetih med dvoriščem Tyrševe, Slavijo, Kalemegdanom, Topčiderjem in Pionirskim mestom. Na morda prvi spomin sploh, staro mamo ter koščke belega kruha, namazane z maslom in marelično marmelado (ki sem jih lahko nesla na dvorišče), belo kavo iz porcelanaste priprave, nemenjene samo temu, razumevajočega starega očeta in mlado teto, ki je imela pri sebi vedno kakšno domačo žival. Začenši z miško Folimvu. In plesa v karirastem krilcu na znano melodijo, nakupov v bližnji samopostrežni na Slaviji, kjer so imeli alvo in hrano opremljeno z datumi. Nisem namreč razumela, zakaj stara mama vedno gleda datume in ne česa drugega in jo vprašala:«Zakaj kupujemo datume?«. Spomnim se tudi učbenika srbščine iz katerega sem se cirilice naučila že dosti prej, pred mojimi slovenskimi vrstniki. In sprehodov s starim očetom v čarobni svet Pionirskega mesta. Ter kesten pireja, stisnjenega v zavite tanke trakove v steklenih kozarcih na podstavku iz slaščičarne na Terazijah ali Knez Mihajlovi. V Beograd sem se še velikokrat vračala. Z mojimi športnimi prijateljicami na turnirje in državna prvenstva. S telovadnim društvom, ko smo za dan mladosti nastopali pred Titom, spali pa skupaj z vojaki JNA v kasarni 4. jul. In na koncu v službenem aranžmaju, enkrat pred vojno, ko smo šli na Kosovo na športne igre in še enkrat po vojni, ko je imela zgradba generalštaba že veliko luknjo, palača federacije pa je prazno odmevala. In pravzaprav še enkrat, s plesnim klubom moje hčere, kjer so v Sava centru osvojili naslov evropskih prvakov. Spomini. Vedno, ko se sprehajam po ulicah Beograda, me objame nostalgija. Nek močan notranji občutek. In solzne oči. Življenje si polnimo tudi s preteklostjo. Da laže preživimo sedanjost. Tako pač je. Seveda tudi s prihodnostjo, ampak danes sem bila spet v Beogradu, s srbsko gospodinjo."Dole ispod Slavije, kada šina savije,...".

O knjigi niste izvedeli kaj dosti. Najbolje, da jo preberete sami in vidite, kam lahko narod, ki smo ga poznali preko Čkalje, Pozorišta u kući, serije Grlom u jagode in filma Ko to tamo pjeva, pripelje oblast, ki misli le nase.

Na koncu še prvi stavek v knjigi, ki ga avtorica navaja, kot svoj moto: »Ni pomembno, da imaš prav, pomembno je, da si srečen.« Pa še prav ima.

Orakeljska noč

Paul Auster, Oracle night

Auster tudi v tej knjigi, kot običajno, zgodbo gradi na pisatelju, pisanju in dogodkih, ki se odvijajo na meji med resničnostjo in fantazijo uma. Razlog za zaplete v romanu naj bi tičal v modri portugalski beležnici. Ne vem, zakaj je pisatelj našel prav portugalsko poreklo te misteriozne beležnice. Morda pa je nekaj na posebnih občutkih, ki te prevevajo ob obisku te dežele na Iberskem polotoku. »Licht und Schatten«, besedna zveza iz vodiča, ki sem ga prebirala ob svojem prvem obisku Lizbone, Estorila in Sintre. Res bo nekaj takšnega, ko začutiš svetlobo in sence atmosfere ob Atlantskem oceanu. Nekaj posebnega. Tudi v pohajkovanju po tesnih in hribovitih vijugah lizbonskih ulic. Nekaj kolonialistično ponosnega, tradicionalnega, majhnega a hkrati veličastnega. Jaz si v Lizboni nisem kupila modre beležnice, sem si pa azulejos z modro obrobo. Drugič pa rdeče mokasine in tretjič rdečo jopico z velikimi rdečimi gumbi. Torej me na Portugalsko bolj veže rdeča kor modra. Orakeljsko noč si kar preberite. Veliko zanimivega boste našli v njej. Kot denimo zgodbo o Nicku, ki je po nesreči ostal v podkleteni sobi, takšni, ki je bila narejena za vsak primer, če pride kakšna atomska nesreča. Za vedno. Pisatelj, ga ni rešil iz pomotoma zaklenjene sobe. Kar pustil ga je tam in ni končal zgodbe. Ali denimo o pisatelju samem, ki nekje proti koncu začne verjeti, da je tisto, kar se zapiše ali je zapisano, postane resničnost. To je tipična Austerjeva manira. Iskanje nekakšnih sistemov, ki tečejo zadaj za življenjem. Ali pa so razlog za tok dogodkov.

Zato je bolje, da ne berete horoskopov.

Henning Mankell

Serija kriminalnih romanov z glavnim junakom inšpektorjem Kurtom Wallandrom. Dogajajo se v glavnem na Švedskem, vzorec gradnje kriminalne zgodbe in obrobnih dogajanj pa je zelo podoben tistemu, ki ga je ustvarila Donna Leon s komisarjem Brunettijem ali Andrea Camillieri na Siciliji. Le da je po mojem okusu, če bi izbirala med temi tremi, zgodba, z vsem kar sodi zraven, najbolj dodelana pri komisarju Brunettiju.

Kar se tiče švedskih kriminalnih romanov pa je bil itak zakon Stieg Larsson. Nekoliko drugačen stil kriminalke, kot zgoraj omenjeni avtorji. Škoda, da ni ustvarjal dlje. O njem pa enkrat kasneje.

Jej, moli, ljubi

Elizabeth Gilbert

Eat, pray, love. Je taka knjiga, lepa za prebrat. Precej boljša od filma, ki ni mogel ujeti marsikatere zapisane podrobnosti. Se vidi, da je dogodke doživela sama, morda bi bila zgodba še bolj resnična in doživeta, če to ne bi bil vnaprej plačan projekt. Če bi bila pot iz depresije in zloma takšna, kot bi si jo lahko  privoščila navadna prebivalka razvitega sveta. Drugače pa je gotovo pozitivna in navdihujoča. Lahko bi bila tudi ena tistih, ki jih Štaudoharjeva imenuje kot terapevtske. Nadaljevanje zgodbe, je v njenem naslednjem romanu, ali bolj življenjepisu, kot so ga označili v COBISu, Za vedno? (Committed: a sceptic makes peace with marriage). Poleg zgodbe, najdemo v tej knjigi tudi izjemno veliko razmišljanj o zvezah, pa tudi veliko informacij o zakonu in pojmovanju zakona v nekaterih drugih kulturah in pri nekaterih drugih verah. Če koga zanima, kaj vse se z ženskami in zakonom dogaja v Indiji, pa mu priporočam knjigo indijske pisateljice Ženski kupe.

Voda za slone

Sara Gruen

Čeprav kakšnih cirkuških zgodb nimam najraje, se je tale kar lepo brala. Cirkuško sem spremljala zaradi napetosti, pa tudi zaradi posebnega zornega kota, s katerega je opisan odnos do živali. Najbolj pa me je pritegnila zgodba glavnega junaka pred in po tem, ko je živel s cirkusom. Ko je bil star triindvajset let in se zaradi nesreče staršev nenadoma, tik pred koncem študija, odloči za drugo pot. In ko je star devetdeset ali triindevetdeset let in je že pod režimom doma za starejše. Ko ima še vedno svoje sanje o življenju, kjer odloča sam. Pravzaprav so mi bila tista poglavja romana, ki so ga opisovala v njegovem zadnjem obdobju najljubša. Bila so pisana nekako doživeto, resnično. Lahko se je vživeti v njegovo željo, da ukane osebje in pobegne za svojimi sanjami.

»Star sem devetdeset let. Ali triindevetdeset. Prvo ali drugo.

Ko si star pet let, do meseca natančno poznaš svojo starost. Tudi v dvajsetih veš, koliko si star. Enaindvajset rečeš. Morda sedemindvajset. Potem pa se v tridesetih začne dogajati nekaj čudnega. Najprej je zgolj premolk, trenutek omahovanja. Koliko si star? Oh, star sem …, samozavestno začneš, potem pa umolkneš. Hotel si reči triintrideset, a ni res. Petintrideset jih imaš. In potem se zmedeš, ker se sprašuješ, ali je to začetek konca. Seveda je, toda še desetletja traja, preden si to priznaš.

Začneš pozabljati besede. Imaš jih na vrhu jezika, vendar ostanejo tam, namesto, da bi zdrsnile z njega. Greš v zgornje nadstropje po kakšno stvar, ko pa prideš gor, se ne moreš spomniti, kaj si prišel iskat. Otroka kličeš po imenih vseh drugih otrok in celo psa, preden prideš do njegovega. Včasih pozabiš, kateri dan je. In končno pozabiš tudi leto.

Pravzaprav ne gre toliko za to, da bi pozabil, prej bi rekel, da sem nehal spremljati odtekanje časa. Vem, da se je obrnilo novo tisočletje, to že vem – toliko hrupa za nič, vsa tista mladina, ki zaskrbljeno kokodaka in kupuje konzervirano hrano, ker je bil nekdo prelen, da bi pustil dovolj prostora za štiri cifre namesto dveh -, toda vse to se je morda zgodilo prejšnji mesec ali pred tremi leti. Je sploh pomembno? Kakšna je razlika med tremi tedni ali tremi leti ali celo tremi desetletji pasiranega graha, tapioke in spodnjega perila za inkontinenco?

Star sem devetdeset let. Ali triindevetdeset. Prvo ali drugo.«

Domovi za ostarele. V Sloveniji so katastrofa. V enem je bil moj dedek po mami, v drugem, nekje na drugem koncu naše sončne dežele, babica po očetu. Johnova babica je nekje na tretjem kraju. Povsod je, kot bi bil nekje v bolnici, pa ne takšni iz ameriških filmov. Vsi so bili zelo veseli, da so do postelje v domu sploh prišli. Če si bolan, te v bolnici nočejo, za te grozne domove pa stojijo v vrstah. Je to tisto, kar so si zaslužili ob koncu življenja? Kam ponikne denar vseh varovancev? V slabo organizacijo? Ali kam drugam? Kaj ne bi mogli teh domov vsaj dostojno urediti? Velika svetla okna, snažne sobe, brez občutka, da si v bolnišnici. Velike dnevne sobe, kot bi si jo uredil tudi doma? Najbrž bo ostalo pri ameriških filmih. Malo bolj spodbuden je bil tudi tisti slovensko – hrvaški z Ano Karić in Radkom Poličem, kjer so se dogajale Nočne ladje. Morda tudi zaradi optimizma in neke skrivne želje, ki je gnala glavna junaka tega filma. Kot pri dami, ki je pobegnila iz doma, da je šla pomerit rdeče čevlje iz oglasa v hudo drago trgovino (op. Joanne Harris -  ne roman Dama v rdečih čevljih, ampak ena izmed kratkih zgodb), ali pa junaka te zgodbe, gospoda Jankowskega.