Alamut

Vladimir Bartol

Tole knjigo sem bila še dolžna mojemu blogu. Brala sem jo že dolgo tega, pred kakšnimi osmimi leti, kmalu po tem ko je izšla v novi izdaji. Prav presenetljivo je, kako je Slovenec že v prvi polovici prejšnjega stoletja postavil zgodbo v islamsko okolje Perzije slabo tisočletje nazaj. Zgodba se opira na spoznanja psihologije (Bartol se je navduševal nad Freudom) in odpira filozofska razmišljanja o z manipulacijo doseženi motivaciji za brezglavo pogumna dejanja. Z iluzijo o nebesih sredi krutega sveta in pripravljenostjo narediti vse, da bi se tja spet vrnil. V okrilje hašiša in ljubezni. Nič ni resnično, vse je dovoljeno.

Pa še nekaj je. Kaj vse je človek zmožen narediti in ustvariti pod vplivom čustev. Bartol je v opombe h knjigi zapisal Goethejev citat: »Čustvo pa, ki se je bilo v meni silovito razbohotilo in ki bi se zlepa ne moglo bolj nenavadno izraziti, je bilo občutenje preteklosti in sedanjosti v enem: gledanje, ki je prinašalo v sedanjost nekaj pošastim podobnega. Izraženo je v številnih mojih večjih in manjših delih in deluje v pesnitvi vedno dobrodejno, čeprav se je moralo zdeti v trenutku, ko se je ob življenju in v življenju samem neposredno izražalo, vsakomur čudno, nerazložljivo, morda nerazveseljivo.«