Nuccio
Ordine
L'utilita dell'inutile. Manifest je tako zanimiv zbir filozofskih
razmišljanj o koristnosti nekoristnega in vrednotenju koristnega, da je
koristno, (ali pa nekoristno, če smo dosledni), prebrati vse. Pojem utilita ima sicer v slovenščini dva
pomena, koristnost in uporabnost. V SSKJ pojma koristen ne
razlagajo z uporaben, medtem, ko pri pojmu uporaben najdemo razlago »ki se da
koristno uporabiti«. Koristno je sicer to, kar prinaša ugodne, pozitivne
posledice ali pa, od katerega ima kdo določeno vrednoto. Te razlage me v
kontekstu vsebine manifesta napeljujejo k razmišljanju, da je imel avtor v
mislih bolj uporabnost, kajti glede na razmišljanja filozofov ima prav nekoristno
pozitivne posledice v pravem pomenu in dejanja in razmišljanja, ki so
definirana kot nekoristna, pomenijo resnične vrednote. Kakorkoli že, nekoristno
je pravzaprav koristno. Nekoristno ni neposredno uporabno, je pa koristno.
Nekoristno v sistemu globalizacije in kapitalizma ni več pojmovano kot
koristno, kot vrednota, ker pač nima uporabne vrednosti. V slovenščini imamo še
en pojem, ki označuje koristnost – blagonosen,
ta pa neposredno napeljuje na to, da prinaša blago, torej korist, ki je
povezana z dobičkom in donosnostjo. Še en zanimiv starinski izraz lahko najdemo
v slovarjih – hasnovit, torej s
haskom. Teh dveh nisem uporabljala ali poznala, ju pa ne pozna tudi orodje za
preverjanje črkovanja v aplikaciji, s katero vnašam to besedilo.
Knjiga mi
je kot naročena prišla v roke, zadnje čase veliko razmišljam o tem, kaj mi
prinašajo, majhne, za ekonomijo nekoristne stvari, torej tiste, ki nimajo
neposrednih pozitivnih ekonomskih učinkov in jih, po mnenju nekaterih, samo
trošijo. Taisti radi povejo, da se s takimi rečmi, kot sta umetnost in kultura
nasploh, lahko ukvarjamo bolj za hobi, da pa je denar treba služiti z
dobičkonosnimi dejavnostmi. Torej bi se lahko umetniki ukvarjali s svojo
strastjo le ob prostem času. Potemtakem vrhunskih stvaritev sploh ne bi bilo.
Ali pa v utilitarnost usmerjeni rinoceri,
ki jim je bistven zaslužek in dobiček, ostalo pa so nepomembni stroški, ki ne
spoznajo kakšen navdih in srečo lahko prinese domiselno oblikovan arhitekturni
detajl ali pa vrtnica na mizi. In, da na primer branje knjig ni izguba časa,
ker bi lahko v istem času počeli kaj bolj dobičkonosnega.
Torej, če
vzamemo to, čemur besedilo oporeka, je nekoristno
prebrati celo knjigo. Pro memoria, sem
si, bolj zase, izpisala nekaj citatov iz knjige.
»Obstajajo
znanja, ki so sama sebi namen in lahko – prav zaradi svoje »zastonjske« in
brezinteresne narave, daleč od vsake praktične ali trgovske vezi – igrajo
bistveno vlogo v vzgoji duha ter civilizacijski in kulturni rasti človeštva.
Znotraj tega konteksta vidim kot koristno
vse, kar nam pomaga, da postanemo boljši.«
»Plemenitost
izgine, ko se človeštvo znajde na spodnjem delu kolesa sreče in se dotakne dna.
Človek ostaja vse siromašnejši ravno takrat, ko meni, da bogati: "Če ob
vsakem koraku varaš in goljufaš, iščeš in sklepaš kupčije,« opozarja Cicero v
svojem delu Paradoxa stoicorum,
»kradeš in na silo odvzemaš, če ropaš svoje tovariše, če pleniš državno
blagajno /…/ - mi povej nekaj: so vsa ta dejanja značilnost tistega, ki plava v
največjem obilju dobrin, ali tistega, ki jih sploh nima?«
»Celo John
Maynard Keynes, oče makroekonomije, je na neki konferenci leta 1928 razkril, da
so »bogovi« na katerih temelji ekonomsko življenje, neizogibno duhovi zla. Potrebnega zla, ki naj bi nas »za še
vsaj sto let« sililo v prepričevanje samih sebe, »je dobro slabo in slabo
dobro, ker je slabo koristno, dobro pa ne«. Skratka, človeštvo naj bi imelo
(kar do leta 2028!) »skopost, oderuštvo in pogoltnost« za nujno potrebo
pregrehe, ki naj bi nas popeljale skozi predor ekonomske potrebe, da bi znova
zagledali svetlobo. In šele takrat, ko bi bila dosežena splošna blaginja, naj
bi naši vnuki – naslov eseja Ekonomske
možnosti za naše vnuke je zelo zgovoren! – končno lahko doumeli, da je
dobro vedno boljše od koristnega.«
»Pekel
živih ni nekaj, kar šele bo; če sploh obstaja, je to ta, ki je že tu, pekel, ki
ga doživljamo vsak dan, ki ga oblikujemo, ko smo skupaj. Dva načina sta, da ne
trpiš. Prvi se mnogim zdi enostaven: sprejmeš pekel in postaneš njegov del do
te mere, da ga ne vidiš več. Drugi je tvegan in zahteva pozornost ter nenehno
spoznavanje: da iščeš in znaš prepoznati, kdo in kaj sredi pekla ni pekel, ga
ohranjaš in mu daješ prostor.« (iz pogovora med Marcom Polom in Kublaj kanom,
ki zaključuje Nevidna mesta Itala
Calvina)
»Med
številnimi negotovostmi pa je gotovo nekaj: če bomo pustili umreti zastonjsko,
če se bomo odpovedali ustvarjalni moči nekoristnega če bomo poslušali samo
smrtonosno petje siren, ki nas žene, da se pehamo za dobičkom, bomo sposobni
ustvariti samo bolno skupnost brez spomina, ki bo nazadnje zbegana izgubila
občutek zase in za življenje. In takrat, ko nas bo dezertifikacija duha že popolnoma
izsušila, si bomo zares težko zamišljali, da bi bedasti Homo sapiens še lahko igral kakšno vlogo v počlovečevanju
človeštva.«
»Po skoraj
dveh stoletjih ta podoba dihotomne družbe, togo razdeljene na gospodarje in
služabnike, na bogate izkoriščevalce in reveže, ponižane na raven živali, kot
jo je opisal Padula, skoraj ne ustreza več podobi sveta, v katerem živimo. Zato
pa v precej drugačnih in bolj sofisticiranih oblikah ostaja nekakšna prevlada imeti nad biti,
nekakšna diktatura dobička in posedovanja, ki gospoduje nad vsakim področjem
znanja in nad vsem našim vsakodnevnim obnašanjem. Videz je več vreden od biti to, kar pokažemo – razkošen avtomobil
ali ura znane znamke, prestižna naloga ali mesto na oblasti-, ima dosti večjo
vrednost kot kultura ali stopnja izobrazbe.«
»Tu, na
tem fantastičnem otoku, ki si ga je izmislil Shakespeare in kjer dati
pomeni več kot imeti, na kar opominja
svinčena skrinjica, sta brezplačnost in nekoristnost na varnem pred uničujočo
močjo denarja, najbolj človeškega utilitarizma, ki obsoja ljudi, da postanejo
sužnji dobička in se spreminjajo v navadno trgovsko blago.«
Aristotel
je v Metafiziki razmišljal, da znanje nima praktične koristnosti, vredno je
samo po sebi. »Jasno je torej, da se posvečamo takšnemu raziskovanju, ne da bi
mislili na kakšno potrebo, ki bi bila povezana z njim, temveč imamo takšno
znanost za edino, ki je svobodna, ker obstaja zgolj zase, kot pravimo, da je svoboden človek, ki živi zase in ne za
koga drugega.«
Platon je
razmišljal o svobodnih ljudeh, ki nimajo težav s časom in jim ni treba nikomur
polagati računov, medtem, ko so sužnji podložni času in gospodarju. »Ti drugi
imajo pred seboj cilj, ki ga hočejo doseči, in osvojijo znanost prilizovanja
gospodarju z besedami in pridobivanja naklonjenosti z dejanji. In ker so majhni
po duši, se odpovedujejo vsem oblikam poštenosti.«
Ovidij je
bil v Metamorfozah neusmiljen kritik »amor
sceleratus habendi«. Pesnik prizna, da goji nekoristno: »Cum bene quaesieris quid agam, magis utile ni
lest/artibus his, quae nil utilitatis habent.« Pesnik občasno vidi v
poeziji zdravilo za bolečino, hkrati pa dobro ve, da iz poezije ne more izvleči
prav nobene koristi. Na vprašanje, zakaj torej piše, odgovarja, da ostaja »navezan
na nekoristen študij.«
»Čemu to
služi? Služi temu, da je lepo. – To ni dovolj? Kakor cvetlice, kakor vonjave,
kakor ptice, kakor vse tisto, česar človek ni mogel ukiniti ali izpriditi v svojo
korist. Na splošno vsaka stvar takoj, ko postane koristna, neha biti lepa.«
(Gautier) In še: »Umetnost je tisto, kar tolaži bolje od življenja.«
John
Locke, katerega cilj je bil obratno dejansko izobraziti gentlemana, opirajoč se
na tehnična in znanstvena znanja, zasnovana na pragmatičnosti in koristnosti,
ni videl koristi od pesništva in poezije, tako da je celo svetoval, da je treba
v otrocih morebitno nadarjenost zatreti: »Če pa ima pesniško žilico, se meni
zdi najbolj nenavadno, da mu oče dovoljuje ali dopušča, da se ta nadarjenost
neguje ali razvija.«
»Nekoristna
izjema, model, za katerega nikomur ni mar – to je raven, h kateri je treba
težiti, če se želimo povzdigniti v svojih očeh.« (Cioran)
»Šola,
popolnoma uglašena s samim Coketownom, mestom tovarno, kjer stanujejo »osebe,
enake druga drugi, ki vse odhajajo in prihajajo ob isti uri, povzročajo enak
hrup na enakih pločnikih, ki imajo vse enako delo in za katere je vsak dan enak
poprejšnjemu in naslednjemu dnevu in je vsako leto kopija preteklega leta in
tistega, ki ima še priti«. Nič materialnega ali duhovnega nima pravice
obstajati v tej skupnosti, če ni priznano kot »dejstvo«. (Dickens, Težki časi)
Podobno je
razmišljal Eugene Ionesco, ki je poudaril, do kolikšne mere potrebujemo
nenadomestljivo nekoristnost: » Opazujte ljudi, ki prezaposleni tekajo po
cestah. Ne gledajo ne desno ne levo, zaskrbljeni so, s pogledi, uprtimi v tla
kakor psi. Hodijo naravnost, ne da bi gledali predse, ker ubirajo pot, ki so se
je mehanično naučili. Tako je v vseh velikih mestih sveta. Moderni, univerzalni
človek je zaposlen človek, ki nima časa, ki je jetnik potrebe, ki ne razume,
kako je lahko neka stvar nekoristna; ki še tega ne razume, kako lahko v resnici,
ravno koristno postane nekoristno, moreče breme. Če ne razumemo koristnosti nekoristnega,
pa nekoristnosti koristnega, ne razumemo umetnosti; in dežela, kjer ne razumejo
umetnosti, je dežela sužnjev ali robotov, dežela nesrečnih ljudi, ljudi, kise
ne smejijo in ne nasmihajo, dežela brez duha; kjer ni humorja, ni smeha, je pa
jeza in sovraštvo.«
»Največja
sramota je, če ti je življenje ljubše od časti / in če zaradi življenja izgubljaš
smisel življenja.« (Juvenal, Satire)
»Uživanje,
ne posedovanje nas osrečuje.« (Montaigne, Eseji)
Ravno
nekega dne pred kratkim smo se pogovarjali, kako nekateri na tuj račun gradijo
svoje napredovanje v službi. Pa tudi o tem, da so jim »častne zadolžitve« samo
orodje vzpona po lestvici, ne zanima pa jih odgovornost, ki jim je bila
zaupana. Še več, mesto sprejmejo brez vsake samokritičnosti, kaj znajo in
koliko sebe so pripravljeni vložiti v skrbnost opravljanja nalog. Prav
zanimivo, kako podobne so današnje situacije s tistimi, ki jih je Seneka
opisoval v Pismih Luciju. »Noben izmed tistih, ki jih bogastvo in častne
zadolžitve postavljajo na višje mesto, ni velik človek.« »Kadar boš hotel
ugotoviti resnično čislanost nekega človeka in izvedeti, kakšna je njegova
narava, ga opazuj golega: odpiši njegovo premoženje, odpiši častne zadolžitve
in druga lažniva slepila Fortun, odpiši celo njegovo telo. Pozorno preučuj
njegovo osebnost, kakšno in koliko veljave ima, ali je velik zaradi svojih ali
tujih vrlin.«
Razmišljanja
Castelliona v Calvinovem sramotenju imajo, glede na to, da se nanašajo na vero
in čistke drugo, še bolj usodno razsežnost. »Svoje vere ne dokazuješ s tem, da
daš sežgati človeka, temveč da sam zgorevaš zanjo /…/ Z ubojem človeka ne
braniš doktrine, ampak ubiješ človeka. Ko so Ženevčani ubili Serveta, niso
branili doktrine: ubili so človeka.«
»»Pred
vsako drugo svobodo mi dajte svobodo spoznavanja, izražanja in prostega
razpravljanja po svoji vesti.« Ta svoboda razpravljanja omogoča človeku, da
sestavlja razpršene koščke resnice: »Iskati vedno tisto, česar ne poznamo, prek
tistega kar poznamo, sprotno dodajati resnico na resnico.«« (Milton,
Areopagitica)
Lessing je
razmišljal, da »posest in dobiček ubijata, medtem ko iskanje, odrešeno
vsakršnega utilitarizma, lahko prinese človeštvu večjo svobodo, večjo strpnost
in več človeškosti.«
Hvala
zdravniku iz Rožne doline, ki mi je ob priložnosti »nekoristne« plesno glasbene
predstave v Narodni galeriji, ob pogovoru o tem, kako vrednotimo umetnost,
omenil da ravnokar bere to knjigo.
Prevajalki
čestitam za odličen prevod, pa čeprav je od tega imela najbrž kakšno korist.
