Khaled Hosseini, And the
mountains echoed.
Hosseini vsekakor negira mojo izkušnjo z nekaterimi
sodobnimi avtorji, ki po svojih prvih uspešnicah, v svojih naslednjih, niso
mogli več ujeti pripovedne moči svojih prvencev. Lahko, da je to samo moje
dojemanje, a vsekakor sem nekaj takšnega doživela, ko sem brala Giordanovo
Človeško telo ali pa Nadomestne volitve J.K.Rowling. Tudi Kluun je bil
najmočnejši v svoji prvi knjigi Ko pride ženska k zdravniku, čeprav se tudi
njegova tretja prevedena v Slovenščino (Petelinčka) tudi bere, kar pa ne morem trditi za Rowlingovo in Giordanovo zadnje delo.
Torej, tudi tretji Hosseini se me je dotaknil, kot v prvih dveh romanih (Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc). S čustveno zgodbo, ki bi lahko bila še
daljša. Z lahkoto bi mu namreč dopustila, da ubesedi še nekatere dele
zgodbe, ki jih v romanu samo povzame ali pa razloži v nadaljevanju preko zgodb
preostalih junakov. Pravzaprav ne samo dopustila, tudi želela bi si še
njegovega pripovedovanja, četudi bi bila knjiga daljša še za dvesto strani. Da
bi ga lahko brala še dlje. Brala in brala.
Daleč onkraj
pojmovanj
o dobrem in
slabem
leži polje.
Tamkaj te
pričakam.
(Dželaludin
Rumi, 13. stoletje)
To je uvodna pesem v knjigi in na koncu ugotoviš, da
gre za to.
Zanimive so tudi misli o življenjskem poslanstvu: »Odkrij
svoje življenjsko poslanstvo in ga zaživi, pravijo. Ampak včasih šele potem, ko
si živel ugotoviš, da je tvoje življenje imelo poslanstvo, precej verjetno
takšno, na katero niti pomislil nisi. In zdaj, ko sem izpolnil svoje, sem se
počutil brezciljno, kakor orehova lupina na vodi.« Kajti sploh ni dobro, da se
zaveš izpolnjenega poslanstva. Podobno, kot
ob izpolnitvah posameznih ciljev, ko po tem nastopi praznina. Vsaj
do takrat, ko si postaviš novega.
Kar se tiče pojmovanja žensk (ko smo ravno dan po
osmem marcu), pa afganistanske ženske postavi tudi ven iz spon te države, na »zahod«,
kjer živijo svobodno življenje. »Nisem želela, da se proti lastni volji in
naravi prelevi v eno tistih marljivih, žalobnih žensk, ki se odločijo, da bodo
vse življenje molče služile drugim, in so zmeraj v strahu pred tem, da bi
pokazale, izustile ali storile kaj napačnega«. No, vzhodnjakom bi naredila
krivico, če bi svobodno življenje (žensk) omejila na Zahod. Ta stereotip
služečih žensk je namreč prav tako doma na Zahodu in je torej univerzalen. Samo
spomnimo se uslužnosti ameriških žena, plastično upodobljenih v Stepfordskih
ženskah, ali pa, kot izvaja Hosseini, tudi v Franciji, "kjer ženske, ki vidijo,
kako njihove želje usihajo in njihove sanje ugašajo, pa vendar, če jih srečate,
se vam nasmehnejo in pretvarjajo, da nimajo nobene skrbi pod soncem".
Za konec pa si zapišem še perzijsko pesem, s katero
sta glavna junaka njuna starša uspavala za lahko noč:
»Žalobna mala
vila me je pričakala
v senci
papirnatega drevesa.
Žalobno malo
vilo poznam,
ki jo je v
noči odpihnilo stran.«
