Konec. Znova

Dino Bauk

Prijetno presenečenje. Ko sem izvedela za novo knjigo, sem si glede na avtorjevo uradniško in odvetniško preteklost predstavljala, da gre za kakšno strokovno čtivo, še takrat ko sem jo ugledala na izpostavljenih policah v knjižnici, sem jo vzela iz radovednosti, kakšna neki je vsebina, ne vedoč, da gre za roman. Že začetek knjige me je prevzel: »Rad je imel meglene jesenske večere, v katerih se vidi samo tisto, kar je čisto blizu. V malem svetu polmera enega metra, zamejenega s stenami kondenzirane vlage, v katerem ni prostora za nikogar drugega, se je lahko pretvarjal, da je sam na cesti, v mestu, na svetu. Vidi le korak ali dva pred sabo in njegov mali svet se premika z njim, kot bi ga,… .« Najprej sem rabila nekaj časa, da sem se navadila njegovega sloga pisanja, opis namreč gradi na povedih, ki jih niza eno za drugo in jih ločuje z vejicami. Pravzaprav mi branje tako napisane knjige precej bolj leži, kot tiste, ki je grajena skoraj zgolj na dialogih, kot prejšnja prebrana ali pa roman za odrasle Rowlingove, ki sem ga po nekaj poglavjih odložila.

Zgodba me je vpotegnila in knjigo sem prebrala praktično na dah. Morda tudi zato, ker se je dogajala prav tam in prav v tistem času, kot smo jo doživljali tudi sami. Čeprav smo ga opazovali od strani in bili na nek način »sokrivi« za dogajanje, ki smo ga spremljali z molkom. »Tisto jutro, ko so me miličarji odpeljali iz Ljubljane proti meji, se mi je zdelo, da vsi, ki ostajate, gledate stran.« »Ti razmišljaš o čisto drugih stvareh. Ti razmišljaš o tem, ali boš danes v knjigarni na oddelku humanistike spet srečal tisto malo, ki si jo srečal včeraj… .«

Prav zanimivo naključje je, da sem v zadnjem času prebrala kar nekaj knjig, ki se dotaknejo morije na Balkanu (Jugoslavija, moja dežela, Venuto al mondo) ali pa problema opazovanja dogajanja od strani, ne da bi kaj storili (Opravičilo človeka).

Zgodbi daje prepričljivost tudi dejstvo, da je avtor, kot je zapisano v Bukli, »zgodbo izbrskal iz sebe« in jo sestavil tudi iz lastnih izkušenj in doživljanj. Podobno prepričljivost lahko najdemo tudi v prvencih Kluuna in Ovaskove, kjer je dejstvo, da sta zgodbo črpala iz sebe, pripomoglo k pristnosti zapisanega. Najbrž je to nuja, da zapišeš, kar se je že dolgo nabiralo v tebi, besede si že dolgo skoraj naglas zapisoval v svoje misli, sestavljal povedi in predstavljal občutenja in zgodbo. Baje se je tudi Dino neke noči preprosto usedel za pisalno mizo in začel pisati. Skoraj tako kot Murakami, ki je odšel srede bejzbolske tekme, si kupil zvezek in svinčnik, odšel domov in začel pisati.

Iz pisanja je razbrati, da je tudi Bauk veliko prebral, kot njegovi prijatelji iz Poljanske gimnazije, čeprav je v intervjuju povedal, da največ šele zadnjih deset let. Ne samo, da najljubše avtorje omenja v knjigi, tudi določene dele zgodbe je zapeljal podobno, kot nekateri od njih. Na primer Mary, ki na Austerjev način hodi po, mislim da newyorških ulicah, ali pa Peter, ki s skrivnostno svetlolasko po Murakamijevo konča pot globoko v (norveškem) gozdu visokih smrek. Ko sem zgoraj že omenjala naključje tematske podobnosti prebranih knjig v zadnjem času, pa naj omenim še naključje, da sem si vzporedno z Baukovo, nevedoč, da je tudi Austerjev ljubitelj, izposodila Leviatana.

»To je bila slaba ideja. Ni se dobro odpravljati na pot, za katero veš, da je ne boš zmogel.« Podobno misel sem našla v prejšnji prebrani knjigi Lovke.

»… je bil lestenec, tako kot rdeči naslanjač v tej knjižnici brez strehe, spomenik izgubljene normalnosti.« V življenju je veliko absurdnih situacij, ki bi jim lahko rekli »izgubljena normalnost«. Od dogajanj v vojnah, posebnih psihično pogojenih situacijah, ki se dogajajo v Fritzlovih kleteh, pa do posebnih razmer, ki jih ustvarjajo zaprta okolja z izkrivljenim sistemom vrednot.

»Ali nam tudi slike in posnetki, ki jih hranimo izključno v predalih spomina, lažejo na enak način? So se stvari res zgodile na enak način, kot se jih spominjamo?« So se sploh zares zgodile, ali pa je to samo spomin. Virtualnost.

Scena z mamo v kleti. »Tudi v trenutkih, ko si mislila, da si popolnoma sama v hiši, tvojega lepega obraza ni zapuščal tisti resnobni in nekako vsega naveličani izraz, ki sem ga bila vajena.« Pobeg matere in žene iz sivega vsakdana gospodinjskih opravil, ki na poseben način zamejujejo svobodo. Shirley Valentine. Mostovi v Madison county. Ali pa asociacija na nek način drugače opisano monotono življenje žene in mame, ki vse življenje živi za druge v korejski zgodbi Pazi na mamo. »I was surprised as always, how easy the act of leaving was, and how good it felt. The world was suddenly reach with possibility. (Kerouac, On the road)«

Murakami, Norveški gozd. »Vsakokratni gostitelj je jasno prepričan, da je on sam vir moči in ne ve, da je z njo obdarjen zgolj začasno in da ga po tem, ko ga bo moč zapustila, čaka prekletstvo večnega iskanja in hrepenenja po tistem, kar je v nekem trenutku imel.« In kako je za nekatere narediti ta preskok od imetnika moči do običajnega človeka. Še bolj pa so presenetljivi vedenjski vzorci tistih, ki iz običajnega človeka postanejo imetnik moči. Res pretresljivo kaj iz človeka naredi občutek moči. Ni več on. Izgubi človečnost. Ali pa je ravno to on, kot je vedno bil. Verjetno bo to.

Auster, Roth, Kerouac (On the road, Na cesti), Bruno Schulz, Charles Bukowski (Ženske).

Lovke

Jelka Ovaska

Povsem drugačno pisanje, kot je bil njen prvenec Severnica nad Olimpom, kjer se je čutilo, da je bil roman kombinacija nje in načina pisanja, ki je imelo tudi neko podobnost z njenimi prevodi finskih del. Ob branju Lovk, pa se mi je zazdelo, kot da gledam slovenski film, ali pa morda berem knjigo podobno Nadomestnim volitvam, ki so bile polne dialogov. Je pa takšen način pisanja Ovaskova precej bolje zapeljala od Rowlingove tako, da sem Lovke prebrala celo do konca. Moram pa reči, da Ovaskovi precej bolje leži način pisanja, kot ga je imela v svojem prvencu, o mojstrstvu Rowlingove pri Harryu Potterju pa itak ni treba izgubljati besed.

Pa še nekaj zanimivih misli.

O tem, da ni vedno najbolje primerjati dveh stvari enake vrste, ampak raje občudovati njuno skupno lepoto (v tem primeru zlatih ribic). »No, vidiš, obe sta po svoje lepi, ker sta obe čudoviti dar narave. In kadar plavata skupaj, sta ena sama lepota. Če ju primerjaš, boš prikrajšana za veselje nad njuno skupno lepoto.« Kako že? Sinergija, ali nekaj podobnega.

V Bruslju je bojda veliko nadutežev. »Brez tvojega naduteža? Hvala bogu, takšnih trotov je tu v Bruslju na tone.«

O tem, da je treba začete stvari dokončati. »Veš, da nisem pripravljena na resnejšo zvezo. In, če človek ni prepričan, da lahko nekaj dokonča, naj tega raje ne začenja.«

Potem ena misel, ki Martina Luthra Kinga, ki je podobna tistim iz Opravičila človeku Cvetko Vahove. »Ne skrbi me kričanje skorumpiranih, nasilnih, nepoštenih, in neetičnih ljudi brez hrbtenice. Skrbi me molk dobrih.«

Novorojen

Margaret Mazzantini

Venuto al mondo. Naslov v originalu bolje odraža dogajanje v knjigi kot slovenski prevod. Po prebrani pretresljivi zgodbi boste najbrž sami odkrili zakaj je »prišel na svet« boljša prispodoba kot »novorojen«. Z razlago tega bi vam tudi razkrila razplet in vas oropala »kot dih tekoče zgodbe« (op. Frankfurter algemeine Zeitung), ki me je vpotegnila vase in peljala s seboj.

In naključje je hotelo, da sem ne vedoč, da bo moja naslednja knjiga ta, v blogu o prejšnji prebrani Opravičilo človeka pisala tudi o Sarajevu. O tem, da je bila vojna čisto blizu nas in je prizadela ljudi, ki smo jih morda poznali. Če ne njih, pa smo se dotaknili njihovega življenja, ko smo v sedemdesetih ali osemdesetih hodili po Sarajevskih ulicah, uživali v spokojnem ritmu Baščaršije in na pobočjih, ki se dvigajo nad tem ponosnim mestom peli »Ne spavaj mala moja, muzika dok svira«. In nekako smo živeli svoje življenje naprej in se tolažili s tem, da usoda ni posegla k nam in gledali grozljive posnetke na televiziji. Še potem, ko smo se po tej nori moriji vrnili in nismo mogli verjeti očem, ko smo ugledali požgane vasi duhov, pobočja ob Sarajevu brez dreves, a polna grobov, prerešetane hiše v višini človeških glav in srečali ljudi, ki so preživeli in skušali živeti naprej običajno življenje. Ki ga nikoli ne bodo. Mlado dekle na Baščaršiji z brazgotino na vratu, bogve kaj je doživela. Ljudje, ki so po neki evropski konferenci postreženo hrano pojedli do zadnje drobtinice, ker so bili še pred kratkim lačni. Ljudje, ki so živeli naprej z neko otožno mirnostjo, vsak s svojimi spomini, vdani v usodo. Kot Gemma, ki je zapisala: »Če prav pomislim, me je v Sarajevu dotaknila neka žalost.«, sem čutila podobno. Prej zaradi siceršnje otožnosti in mehkobe mesta in potem zaradi vsega kar se jim je zgodilo. Najbolj absurdno pa je to, da v takšnem primeru, kot je bila nesmiselna vojna na zadnjem prelomu stoletja, mednarodna skupnost ni ukrepala. Čeprav je vedela, kaj se dogaja, se je v lakastih čevljih drsala po diplomatskem parketu, ob »reševanju razmer« dobro jedla, pila, živela v prerazkošnih stanovanjih, se diskretno pomenkovala, bolj o svojih rezidencah, privilegijih in imunitetah, kot pa o ljudeh, ki jih je pustila trpeti in umirati (»Človek zmeraj pusti dober vtis, če govori o mednarodni politiki, ne pove nič koristnega za svet in ne izda nič osebnega.«). Sram naj bo mednarodno skupnost in nas z njimi.

Sicer pa se Sarajeva spominjam vedno z nekim določenim občutkom in tudi zapisano berem s tem svojim predobčutkom. Ljudi in mesto preveva mehkoba in mirnost, na Baščaršiji je nek domač vrvež, na sivih prometnih ulicah spet drugačen. Kemal Monteno, Sarajevo ljubavi moja. Indexi. Življenje je torej teklo in ljudje so ga do zadnjega živeli, kot da bo teklo naprej, čeprav so zlovešči znaki že nakazovali prihodnji tok dogodkov: »Ne, ne spomnim se, kdaj se je nit normalnosti pretrgala…«

Na začetku knjige pisanje spominja na kakšno izmed tistih Brine Svit, ko doživlja svet preko ljubimcev, ali pa na tisto Bekima Sejranovića, ki je mehko bosansko dušo prestavila na hladni sever, zato se je spet vrnila domov, vase.

Roman je poln lepih misli o življenju, iskanju življenja, sebe in poti ljubezni. »Povedala nisva nikomur. Ko sva hodila okrog, je bilo pričakovanje spravljeno v prepletu najinih rok. Pretvarjala sva se, da živiva.«

O spremembah sebe zaradi življenja kot je. »Človek z leti lahko začne na lepem skopariti s sabo, do sveta postane zadržan, ker ni od njega dobil nobenega pravega zadoščenja.«

O tem, da je v tem edinem življenju treba slediti svoji poti. »Pravi, da zato, ker ni sledila svoji poti, ljudje namreč zbolijo, če ne sledijo svoji poti.« Vse se tako dobro sliši, ko si sam na tem, pa se velikokrat izneveriš sam sebi. »Nihče od vas ne bo nikoli poznal mojih namenov«, Kurt Cobain.

O izgubljenih besedah, na katere je spomnila tudi Oya Baydar. »Zbogom izgubljene besede, ki vas je zažgalo kruto srce.«

O naši neumnosti, ki se nam dogaja vsem, pa še potem se ničesar ne naučimo iz tega. »Zakaj se v življenju pogosto odrečemo najboljšim ljudem in jih zamenjamo za tiste, do katerih smo ravnodušni in nam ne prinesejo nič dobrega? Kako lahko dopustimo ljudem, na katere naletimo po naključju, da nas uničujejo s svojo dvoličnostjo in naučijo bojazljivosti?«

»Ker življenje gre in mi z njim … se spomniš?«

O tem, da nekateri ne razumejo, zakaj je potrebno dobro oblikovanje okoli nas. »…, ki vzbujajo upanje v razveseljivo prihodnost, ko bodo običajni ljudje izumrli in bodo ostali le še oblikovalci.« Kaj se nikoli ne razveselite dobro oblikovanih izdelkov, knjig, malenkosti, ulične opreme, vrtov, ki vam bogatijo doživljanje in polepšajo dan? Jaz se! In moti me, če me obdaja siva enoličnost brez oblikovalskih domislic. Še posebej v teh časih, ko nam je ureditev sveta vzela drobne radosti veselja ob vsakodnevnem napredku in svetlejši prihodnosti.

V knjigi najdete tudi nasvete izkušenega fotografa kako fotografirati. »Lahko preprosto fotografiraš resničnost, lahko pa iščeš.«

Pri enem stavku ne vem, ali je bila le težava v prevodu, ali pa se je pisateljici pri izgubljenem življenju zapisala besedica »le«. »Eksplodiralo je navsezgodaj, življenje je izgubil le neki albanski pomočnik, ki je spal v skladiščnem prostoru.« Ni umestno. Izgleda, kot da je življenje albanskega pomočnika manj vredno. Mislim, pa da je bil še na enem mestu v knjigi narejen podoben spodrsljaj. Morda mi uspe kdaj pogledati še v original.

Šostakovičev koncert za klavir, trobento in godala

Bruce Springsten: I wanna mary you

Vasco Rossi

Ivo Andrić, Aska i vuk