Apokalipsa,
a ne popolna. Popolna bi bila, če ne bi ostalo nič. Nič živega. Še nekaj ljudi
tava po mrtvi prirodi in išče ostanke hrane. Nekateri so dobri in se le borijo
za preživetje, drugi si, ne glede na etična načela pretekle civilizacije,
vzamejo vse, da bi preživeli. Tudi življenja soljudi. »Govoriš o zavzemanju za stališča, ampak saj sploh ni več nobenih
stališč, za katera bi se lahko zavzemali.« Torej ne gre več za ljudi, bolj
za živali, ki vse podrejajo boju za preživetje. »Odšel je ven v sivi svetlobi in obstal in za hip uzrl absolutno
resnico sveta. Nevzdržen mraz, ki obkroža svet, preminul brez oporoke.
Neizprosna tema. Slepi psi sonca na begu. Uničujoče črn vakuum vesolja. In
nekje dve preganjani živali, ki trepetata kot lisici v skrivališču. Izposojen
čas in izposojen svet in izposojene oči, s katerimi ga lahko objokuješ.«
Nekaj podobnega smo že videli v filmih The postman ali pa 12 Monkeys. Ljudje so
samo še prikazni v krutem ostanku sveta. V tej knjigi je zgodba še nekaj več od
tega. Oče in sin, ki še ni imel priložnosti spoznati prejšnjega življenja,
potujeta skupaj. Oče izkorišča zadnje priložnosti, da sinu prenese nekaj
modrosti življenja in veščin za preživetje. »Ne pozabi, da stvari, ki jih spustiš v svojo glavo, tam ostanejo za
vedno. Premisli o tem. Nekatere stvari pa vseeno pozabiš, kajne? Ja, pozabiš
tisto, kar si si želel zapomniti in se spomniš tistega, kar bi želel pozabiti.«
In nekje drugje, ko se je spomnil ljubezni svojega
življenja: »Spomin nanjo, kako v zgodnjem
jutru gre čez trato proti hiši v tanki rožnati halji, ki se oprijema njenih
prsi. Pomislil je, da vsak spomin nekako oskruni svoj vir. Kot pri družabni
igri. Izreci besedo in jo povej naprej. Zato varčuj. Kar spremeniš v
spominjanju, zadobi svojo resničnost, pa če to veš ali ne.«
In o negotovih časih: » Nočete povedati svojega imena. Nočem ga povedati. Zakaj? Ne morem vam
ga zaupati. Da ne bi česa storili z njim. Nočem, da bi kdo govoril o meni. Da
bi povedal, kje sem bila ali kaj sem rekel, ko sem bil tam. Hočem reči, lahko
bi govorili o meni. Ampak nihče ne bi vedel, da sem bil to jaz. Lahko bi bil
kdorkoli. Po mojem je v takšnih časih najbolje povedati čim manj.«
»Nikoli je
zelo daleč proč.« Kaj pa razmere, podobne takšnim po koncu sveta? So tudi
daleč proč? Prav blizu so, a razviti svet skrbi bolj zase. Pravzaprav voditelji
(in tisti, ki stojijo za njimi), skrbijo bolj zase. Ne samo to, še huje, skrbijo
zase na njihov račun.
Ni komentarjev:
Objavite komentar