sreda, 4. december 2013

Al Araf

Vladimir Bartol
Naslov knjige najprej miselno poveže z islamskim okoljem in si tako predstavljamo, da se bodo kratke zgodbe dogajale nekje na Orientu, tako kot Bartolov Alamut. Tudi na predstrani, kjer je zapisan odlomek iz sure o sodnem dnevu, še gojimo to predstavo.
»Stena se bo dvigala med izvoljenimi in zavrženimi. Na Al Arafu bodo možje, ki bodo poznali tako prve kakor druge po gotovih znamenjih. Dejali bodo gostom raja: Mir z vami! In kljub gorečnosti svojega hrepenenja ne bodo mogli stopiti vanj. Kadar pa bodo obrnili svoje poglede proti žrtvam ognja, bodo vzkliknili: Gospod! Ne vrzi nas med zavržene! Koran, VII. 44,45«

A takoj v prvi zgodbi lahko ugotovimo, da je kraj dogajanja naša domovina na prelomu dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja in, da je Al Araf uvod v filozofska in psihološka razmišljanja o življenju, ljudeh in njihovih značajih. »So ljudje, ki jih boli lepota, izražena v nevednosti in nedolžnosti. Večinoma so to bitja višje zavesti, ki jih je pokvarilo spoznanje in, ki si zato žele nazaj v prvotno stanje. Ker pa se enkrat izgubljena čistost nikdar več ne povrne, je njih najvišja strast, da bi videli čim večje število sebi enakih. Od tod je samo en korak, da vzamejo nit usode v svoje roke in začno sami zavajati nevedne.«

Tudi o moško vase zaverovanem pogledu na ženske (ženske tako interpretiramo, pisec verjetno misli, da je vse v redu). Na podoben način, »moškocentrično« opisuje ženske njegov italijanski sodobnik AlbertoMoravia, vzporednice lahko najdemo tudi v opisih vizualnih značilnosti ljudi, ki ženske namreč večkrat opisuje, da imajo veliko glavo, nesorazmerno s telesom, ali pa kaj sličnega.

In tudi o razmišljanjih na razpotjih med vsakdanjim življenjem v rutini in pogumnim sprejemanjem izzivov, pa čeprav vodijo v končanje življenja. Zgodbo o razpotjih je utemeljil z junakom tistega časa dr. Klementom Jugom, ki je izbral izzive nevarnih sten. »Vsak človek, ki skuša kaj doseči, stopi nekoč pred odločitev; ali, da izpolni, kar pričakujejo od njega tisti, ki ga obdajajo, in postane sebi nezvest; ali da posluša svoj klic in razočara svojo okolico. Večina stori prvo: odtod veliko toliko razočaranja v svetu. Mnogo se jih vse življenje ne more odločiti.: zapiti ženiji. Peščica, ki ostane sebi zvesta: ali zmaga ali pogine.« (Op. ženij je genij). O manj znani podobi tega junaka časa, filozofa in planinca, je v svoji knjigi  Vebrov učenec pisal Tomo Virk.

Drugi tak junak, ki je neustrašno izbiral nevarne izzive in se vsaj v besedah ni bal smrti, je bil Krassowitz: »Kateri so zadnji nagibi človeških dejanj, kdo bi vedel? Ali kolikor globoko more prodreti človek z analitično metodo v svojo notranjost, do tja sem pogledal. Kaj se mi je pokazalo? Ob sleherni nevarnosti, ki sem jo srečal v življenju, sem si dejal: Če si premagal tolikšen naval svojih čustev, kje je še kaj človeškega, česar ne bi zmogel? Ali misliš, da je verjetno, da nisem takrat, ko sem se bil odločil za svoj korak, imel že v sebi nekega motnega vedenja o tej resnici? Če grem po tej poti v svojem spominu nazaj, mi pride do zavesti, da mi je že tedaj, ko sem se odločeval, lebdelo v mislih megleno spoznanje: Sprejmi nase enkratno veliko razočaranje in osvobojen boš za vedno prihodnjih razočaranj. Potem še: Hočeš doseči nekaj velikega? Pokaži najprej, čemu se znaš odreči. – In težnja, storiti odločilen korak v življenju, poseči sam v svojo usodo. Zakaj vedeti moraš, da je življenje samo zavedanje bolestnih dražljajev organske materije in smrt uničenje te zavesti. Izločiš električni tok in luč ugasne.«

Zgodbe nam dajo vpogled v takratno življenje pri nas, junake tistega časa in njihove življenjske odločitve. Življenje je bilo gotovo drugačno, začutili smo ga lahko že, če smo kdaj slišali svoje dedke in babice pripovedovati o njihovih »debatah v gostilnah ali ob drugih priložnostih«. Bilo je precej več intelektualne razprave, predvsem med mladimi študenti. Poleg tega lahko opazimo, da je bilo med intelektualci modno plezanje po gorah. Življenje je tudi bilo precej počasnejše, tako je na primer prej neambiciozen uslužbenec zunanjega ministrstva Milan Jenko imel pet mesecev časa za pripravo na diplomatski izpit. Doživljanje duha časa še dodatno začini takraten nekoliko arhaični jezik z izrazi, kot so »gorostasna trditev«, »abstruzna, nekontrolabilna domislica«, »ingeniozno naiven izraz« (op. tu je imel v mislih Mesnerjev planetarum influxu in corpus humanum), »vizualna injekcija je postala potrebni narkotikon«, »bil sem v oblasti svoje erototropije« ali pa npr. «ponajvečkrat«. Za nas čas zabavni so tudi opisi nekaterih ljudi, ki nastopajo v zgodbah: »Bil je lep, visok fant, z vranje črnimi lasmi in rjavimi, žametnimi očmi, s katerimi je umel nevarno operirati med ženskim svetom.«, ali pa »Bil je majhen zgneten človek z impozantno glavo in orjaškim čelom, z velikimi zelenkastimi očmi, ki so izražale osredotočenost in pozornost, s kratkim, ostrim nosom in krepko naprej pomaknjeno spodnjo čeljustjo.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar