1Q84

Haruki Murakami

(Najprej si za ozadje tega branja pričarajte Janačkovo Sinfonietto)

Vzporedni svetovi. Čeprav so v romanu mišljeni nadrealno, si jih kaj lahko predstavljamo tudi v pravem življenju. Tudi v resničnem življenju je vedno kaj, kar težko razumemo kot realno.  V delu našega življenja obstaja svet, ki poteka po svojih zakonitostih. Kot bi ga uravnavali mali ljudje, ali pa veliki brat iz 1984. Usodo skušajo pisati po svoje, njihovi zakoni so skregani z zdravim razumom in življenje v tistem delčku teče po njihovi režiji, želeli bi usmerjati misli, še zgodovino si pišejo tako, da jim gre na roko. Čeprav so ljudje še vedno zdravega razuma, se nehote ujamejo v njihov svet. In tako živijo in delujejo, pozabljajoč kaj so in kaj je (nekoč bila) njihova etika (neverjetno je, kaj vse so pripravljeni storiti za to, da bi šli s tokom). Preden je glavna junakinja (Aomame) vstopila v ta svet, ji je taksist (ki je bil očitno del tega) povedal: »Potem bodo mogoče vsakodnevne stvari videti nekoliko drugačne. A ne pustite se prevarati videzu. Resničnost je ena sama.« Je torej ta nerazumen vzporeden svet resničnost?

Če sledimo Aristotelu lahko tudi v namerni vzpostavitvi vzporednega nerazumnega sveta najdemo dobro. Za vsako umetnost, za vsako željo in tudi za vsako dejanje in izpraševanje si lahko zamislimo, da ima notranji smoter, ki stremi k specifičnemu dobremu. Tako lahko iz smotrov teh stvari ocenimo, katere so dobre (Nikomahova etika). Dobro je cilj vsega, dvome pusti za jutri. Velja to tudi za holokavst (in druge podobna zlobna ravnanja proti človeštvu, ki imajo nedobre posledice)? Aristotel je govoril le o umetnosti, znanosti in obrti. Torej lahko sklepamo, da  vsi notranji smotri ne stremijo k specifičnemu dobremu, da lahko za nekatere ocenimo, da niso notranje dobri ter, da dobro ni cilj vsega in je kljub vsemu treba dvomiti (dubito, ergo cogito, ergo sum).

Tengo je sovražil nedelje, ker ga je oče vodil naokoli pobirati rtv naročnine. Kdo drug pa sovraži nedelje zaradi tega, ker mu niso organizirale življenja v času (tudi Parni valjak, ki mu je nedelja, pusta nedelja). Nekje v romanu je tudi razprava o možnem prostoru in času. Čas se lahko premika po izkrivljenih poteh. Čas je sam po sebi zastavljen enakomerno, a se ob rabi lahko spremeni v nekaj izkrivljenega. Lahko je težak in dolg, lahko je lahek in kratek. V ekstremnih primerih se lahko pri času prej in potem zamenjata ali pa čas povsem izgine. Včasih se času dodajo stvari, ki jih tam ne bi smelo biti. Mogoče ljudje s tem, ko urejajo čas, urejajo tudi svoj lastni občutek obstoja. Povedano drugače, to je način, kako ostanejo pri zdravi pameti. Mogoče ne bi mogli prenesti tega, da bi morali čas, ki so ga preživeli, doživljati povsem enakomerno.

Drugje v romanu je razprava o svetlobi in senci. Tam kjer je svetloba, nujno obstaja tudi senca, in tam, kjer je senca, nujno obstaja tudi svetloba. Ni sence brez svetlobe in ni svetlobe brez senca. Carl Jung: Senca je negativen obstoj, prav tako kot smo ljudje konstruktiven obstoj. Bolj ko se trudimo biti dobronamerni, izvrstni, celo popolni ljudje, bolj postane senca temna, negativna in destruktivna. Ko se trudimo preseči svoje omejitve in postati celostni, se senca spusti v pekel in pretvori v hudiča. To pa zato, ker je v naravnem svetu ravno tako grešno postati nekaj več, kot si, kot je postati nekaj manj, kot si.

Da ne boste dobili ob vseh teh filozofskih razpravah napačne predstave o romanu. Roman je sicer napeta zgodba o vzporednem svetu, mojstrsko zgrajen, tako, da bralec zlahka predela okoli 1Q00 strani treh knjig, fizično združenih v dveh zvezkih. Murakami uporablja za svoje zgodbe značilne sestavine, ki jim lahko sledimo v malone vseh njegovih zgodbah - dogajanje na meji z nadrealnim, mačke, luna, klasična glasba, posebne skupnosti ljudi v japonskih gorah. Za običajnega gospodinjskega bralca Murakami na koncu oblikuje praznino (razprave o prazninah so tudi del romana) - zgodbo zaključi samo z glavnima junakoma – usode ostalih junakov v resničnem svetu ostanejo neznanka.