Clara

Janice Galloway

Clara Schumman, mladost polna discipline in urjenja po očetovi taktirki (Wieck), življenje v Robertovi senci. Precej gosto pisana knjiga, ki terja kar nekaj koncentracije bralca. Knjigo sem morala vrniti v knjižnico, ko sem bila nekje na petini (95/526). Se spet vrnem k njej in kaj zapišem.

Darovi minevanja

Manca Košir

(Ksenija Malia Leban, Janko Bohak, Urška Lunder, Karel Gržan, Jasna Stošič, Ana Drevenšek, Tina Košir Mazi)

Knjigo sem poiskala, ko sem slišala zanjo, in ker sem že večkrat prebirala pisanja avtorice in so mi bila blizu. Branje se bo gotovo prileglo tistim, ki so v življenju izkusili tudi že kaj težjega, saj vedenje o tem, da se zgodi tudi drugim in tem, kako razmišljajo, kaj jim je v uteho in kako so sprejeli in naprej živeli s temi doživetji, pomaga. Pomaga pri raziskovanjih svojih doživljanj in pri tem, da uravnotežimo stvari v sebi. Zato tudi najbrž vsak bere knjigo drugače. Vsak išče in najde druge poudarke, druge misli in drug pomen. Vsak po svoje. In najbrž je raziskovanje (notranjega) sveta eden vzgibov branja.

Vsako dopisovanje v knjigi prinese nekaj posebnega. Velika vrednost tega pisanja je, da so dopisovalci pisma pisali iz sebe, na osnovi lastnih doživetij, večinoma takšnih, ki jim pravimo težja. Pisali so o strahovih, ljubezni, žalosti, veselju. Opisali so tudi, kako so se spoprijeli z življenjem, ki jih je težko preizkušalo. Zelo intimno. Morda nas napeljuje na misel Josipa Ostija, ki ga je avtorica citirala nekje med pismi. »Literatura, v kateri v pismih pričujemo  in osebnih spoznanjih, »posebno voajerstvo v intimni svet piscev.«« Nasploh so me pri branju precej bolj vpotegnili avtorji, ki so pisali svojo zgodbo, zgodbo iz sebe. Tako zapisane zgodbe so zaradi osebnega čustvenega naboja pisca precej bolj prepričljive.

Sem pa spet izbrskala nekaj misli, za katere pa ne velja, da so prav tiste, ki jih je (edine) vredno prebrati. To tudi ni moj izbor, so le misli, ki so me med branjem napeljale na to, da sem jih označila. Sploh pa takšno početje (izbiranje misli) v tako bogati knjigi ni preveč smiselno. Treba jo je prebrati celo, od začetka do konca in jo po tem imeti ob sebi. Za vsak primer, če bi jo še kdaj rabili.

Zanimivo je razmišljanje o tem, zakaj si nekateri želijo imeti nadzor, vladati.  »Poglejmo oblastnike najrazličnejših sort. Tiste, ki jim gre za moč, za nadvlado, za kontrolo in nadzor … Za obvladanje dežel in narodov, za oblast nad zaposlenimi, za manipuliranje s partnerji in otroki.  Ali pa samo za nadzor nad tem, kako bom pomila posodo in koliko časa naj bi vrela goveja juha. Strah jih je. Trepetajo za svoj prav, ker jim samo ta prav daje gotovost, da so živi. Grabijo oblast in denar, ker z njuno pomočjo občutijo moč nesmrtnosti, te strašne iluzije, ki pobija ljudi, uničuje zemljo in zrak, živali in rastline …« (s. 35, odst. 2). Večina tistih, ki se bori za pozicije, ima za seboj neke frustracije, nezadovoljstvo s seboj, nezmožnost, da bi svoj ugled gradili na lastnih dosežkih. Janko Bohak piše tudi o vzrokih za pretiranih reakcijah, ki prav tako izvirajo iz preteklih frustracij. »Vedno kadar se na zunanji dogodek odzovemo z nesorazmerno močno čustveno reakcijo, lahko sklepamo, da se je aktualna prizadetost zlila s potlačenim doživetjem neke zgodnejše, običajno otroške prizadetosti ali krivice«.

Razmišlja tudi o ljubezni do sebe in drugih. »Pozdravi nas lahko samo ljubezen do sebe. Ljubezen do drugih je tista, ki nam kaže, kako se ljubezen odraža, in nas uči, da smo zmožni ljubiti, a šele ko stopimo na pot ljubezni do sebe, se začne resnično zdravljenje.« In nekje piše tudi nekaj v tem smislu, da mora biti človek srečen najprej sam, potem bo našel svojo ljubezen.

Ne spomnim pa se točno, na kaj je namigoval tale citat. »Da sem eno, ker ločenosti in dvojnosti pravzaprav ni. Sveti so trenutki, v katerih to zmoremo ne le vedeti, temveč tudi v polnosti živeti.« Verjetno na enost duše in telesa?

Nekje med pismi je zapisana tudi sufijska modrost: »Tvoje je samo tisto, česar ne moreš izgubiti v brodolomu«. S tem se še pogosto ubadamo v drugi polovici življenja, ko smo spoznali, koliko nepotrebnih stvari smo si nakopičili okoli sebe. In te, kot pravi modrost, niti niso naše. In kaj smo sploh mi? O tem je razmišljal Terzani – ko našemu telesu izrežejo kakšen del, organ – smo to še mi? Koliko lahko izrežejo, da smo še mi?

 »V nerazvitih deželah umirajo ljudje – med njimi je največ otrok -, ker si ne morejo privoščiti vsote, ki je za nas drobiž. To pa ne pomeni, da si jaz ne bom nocoj privoščil piva za ceno enega življenja. Tragičnost našega časa je v odsotnosti sočutja do tistih, ki živijo le korak od naše udobnosti. Ali je čudno, da je boga težko zaznati v takšni zasmrajenosti.?« (Karel Gržan). Podobna razmišljanja najdemo v Opravičilu človeka, Karin CvetkoVahove ali pa v Hornbyevemu Kako biti dober.

»Mislim, da mora mati dvakrat roditi otroka. Prvič iz sebe in drugič od sebe; slednje je mnogo daljša mukotrpnost.« (Karel Gržan) Se strinjamo, čeprav je v teh časih, ko mladi nimajo toliko možnosti za zgodnjo osamosvojitev ta drugi porod še težji. Kaj jih naj kar postavimo na cesto brez vsega? Tudi časi so drugi, kot ugotavlja Tina Košir Mazi, ko razmišlja o tem kam pripeljejo družbena omrežja, tekmovalnost, sebičnost in hitenje zaradi tega vsega. »Zdi se mi, da vsakič, ko se pustimo ujeti v to zanko samopromocije, zgolj prispevamo k vedno bolj osamljenemu in odtujenemu svetu. Svetu, v katerem upehana resničnost ne uspe dohitevati vse bolj neživljenjskih zapovedi, zato so v zaskrbljujočem porastu depresija, angsioznost, izgorelost in kronična utrujenost, nespečnost, raznovrstne odvisnosti in motnje hranjenja. Kako se zoperstaviti takšnemu svetu? Mogoče tudi (ali celo predvsem) tako, da si pustimo biti človeški, da se trudimo biti iskreni in pristni. Če si to dovolimo, nas življenje nagradi na povsem nepričakovan način.« (394). Prav včeraj sem gledala zanimivo nemško oddajo Speed– Auf die Suche nach der verloreren Zeit. (Oddaja raziskuje največje paradokse moderne dobe in poskuša priti do dna njeni skrivnostni logiki. Hitrost in učinkovitost sta poglavitna cilja na skoraj vseh področjih življenja. Toda kam je izginil čas, ki smo ga zadnja desetletja prihranili z razvitejšo tehnologijo? Nenehen nemir in občutek, da mu zmanjkuje časa, sta pustila sledove tudi na voditelju oddaje Florianu Opitzu, ki nas bo popeljal na razburljivo in zabavno potovanje. Srečali bomo ljudi in spoznali kraje, ki nas bodo približali rešitvi skrivnosti. Za Opitza so resnični uporniki ljudje, ki so se uprli potrebi po hitrosti in ponovno odkrili počasnost.)

Na koncu pa še misel Arthurja Schopenhauerja, ki je bila povzeta nekje v knjigi. »Največja norost je žrtvovati svoje zdravje za dosego drugih življenjskih ciljev.«

Ameriška pastorala

Philip Roth

American pastoral. Rotha sem poiskala v knjižnici, ker ga imam že nekaj časa na spisku. Po prebranem Človeškem madežu. Sicer nisem iskala ravno Ameriške pastorale, pravzaprav sploh nisem iskala kakšnega specifičnega naslova. Bil je dan, ko nisem prišla v knjižnico z vnaprej pripravljenim spiskom knjig, ampak sem brskala po avtorjih, katerih kakšna izmed knjig se mi je že dobro brala. V obeh knjigah kot lik pisatelja nastopa isti Rothov alter ego Nathan Zuckerman.

Pisanje poseže globoko v nrav glavnih junakov, v vzgibe in vzroke, ki so krojili njihove značaje in njihovo ugibanje, zakaj se jim je življenje tako obrnilo. Protagonisti ameriške pastirske zgodbe so liki ameriškega sna, »lepote po ameriško«, z idealnim prvim dejanjem življenja (blesteči kot Kennedy) in ne srečnim koncem. »In to pri moškemu, ki mu je sreča padla v naročje, da bi se nato vse zasukalo popolnoma drugače. Niti najmanj pripravljenemu na tisto, kar ga je doletelo. Kako bi mogel vedeti, ob vsej svoji skrbno preverjeni dobroti, da je tveganje, če bi rad živel ubogljivo, tako visoko? Ubogljivost si vendar izbereš, kadar želiš zmanjšati tveganje. Lepa žena. Lepa hiša. V službi mu gre kot po maslu. S svojim težavnim očetom shaja solidno. Resnično si je ustvaril svojo različico raja in se ugnezdil v njej. Tako živijo uspešni ljudje. Dobri državljani so. Bog se jim smehlja iznad oblakov. Če se pojavijo težave. se prilagodijo. Nenadoma pa se vse skupaj spremeni in postane nevzdržno. Nič se ti ne smehlja od nikoder. In kdo se lahko tako prilagodi? Tu je človek, povsem nepripravljen na življenje, ki bi se zatikalo, kaj šele, da bi postalo neznosno. Toda kdo je sploh pripravljen na nevzdržen položaj, v kakršnem se slej ali prej znajde? Kdo je pripravljen na tragedijo in nedoumljivost trpljenja? Nihče. Človekova tragedija je v tem, da ni pripravljen na tragedijo – in takšna je tragedija slehernega človeka.« Shit. Raje spijem kakšen kozarček antioksidanta in pojem magdalenico.

Ali, kot piše nekoliko kasneje. »Ničesar ni mogel preprečiti. Ne zdaj, ne kdaj prej, čeprav je bil šele sedaj pripravljen verjeti, da izdelovanje prvorazrednih damskih rokavic v četrtinskih velikostih ni zagotavljalo, da bo obenem brezhibno ukrojeno življenje vseh, ki jih je imel rad.«

Če gremo še malo naprej, pa smo že pri smislu življenja. »Dojel sem najhujši nauk, ki ga ima na zalogi življenje – namreč, da je nesmiselno. In komur se primeri to, sreče nikdar več ne doživlja spontano. Zanj postane izumetničena in še za takšno mora plačevati ceno trdovratne odtujitve od sebe in svoje preteklosti.« Precej bliže mi je različica pogleda Douglasa Adamsa. In predvsem je z njo laže živeti.

Zanimiva je tudi misel, da imaš nekoga rad kot objekt. »Kot objekt – rad jo imaš kot usran objekt. Tako kot imaš rad svojo ženo.« To ni samo del ameriške lepote, ki jo srečamo v Stepfordu. Tudi pri nas se najde Stepford. Ne samo doma, tudi na delovnem mestu.

Ameriški junaki težkim izkušnjam navkljub ohranijo navidezno plitkost. Vsaj tako je mislil Nathan, ko se mu je Šved zaupal »Na ukaz nečesa, kar je presegalo njegove moči, se je davno tega zaustavil. Nekaj ga je davno tega spremenilo v poosebljeno plitkost. Nekaj ga je davno tega posvarilo: glej, da ne boš čemu nasprotoval!« Nathan ob Švedovi zgodbi poišče vzporednice s Tolstojevim Ivanom Iljičem, ki je vse življenje živel spodobno in cenjeno, na njegovi smrtni postelji pa ga je v muki agonije in groze prešinila misel: »Morebiti pa nisem živel, kakor bi bilo treba.« Morda že kakšna kriza srednjih let prinese podobna razmišljanja. Postavlja se torej vprašanje, kako je prav živeti oz. kako je živeti prav. In kaj smo v življenju naredili narobe, da se nam je obrnilo v neželeno smer. V bistvu je to srž proučevanja značajev, odnosov in dogodkov protagonistov romana.

Pisatelj se, tako kot v Človeškem madežu, ukvarja z umikom v samoto. Pa tudi s tem, ali se ubadati s tem, kako razumemo druge (ljudi). »Ampak kaj kljub temu storiti s to strašno pomembno temo sočloveka, s katere se neizbežno osuje pomen ki ji ga pripisujemo, in se v zameno navzame takšnega, ki je gol nesmisel, ker smo vi brez izjeme tako slabo oboroženi za prepoznavo notranjih procesov in nevidnih nakan druge osebe? Naj vse vsi po vrsti umaknemo, zaklenemo vrata in, podobno kot samotarski pisatelji, občepimo sami v zvočno neprodušni celici, v njej izoblikujem ljudi iz besed in potem trdimo, da so ti ubesedeni ljudje bliže resničnosti, kakor resnični ljudje, ki jih iz dneva v dan mrcvarimo s svojo nevednostjo? Stvar je taka, da v življenju ne gre zato, da bi ljudi pravilno razumeli. Pač pa življenje pomeni, da jih razumemo narobe. Tako pravzaprav prepoznamo, da smo živi: motimo se. Mogoče bi bilo najbolje, da nehamo razglabljati, ali ljudi razumemo prav ali narobe, in se kratko malo prepustimo toku. Toda kdor to zmore – ha, ta e srečen človek.«

Na zanimivi izkušnji z obletnico mature v kasnejših letih se Nathan (če ste brali površno, je to pisatelj) ukvarja tudi z drobnimi idejami, kako premagati strah pred smrtjo. »Pet minut po odhodu srečanja sem odstranil dvojni omot in pojedel vseh šest rugelachev, polžkov iz krhkega testa s sladkornim posipom, s cimetom obrobljene hiške pa so bile mikroskopsko okrašene z drobcenimi rozinami in sesekljanimi orehi. Med hlastnim goltanjem grižljaja za grižljajem sladičic, katerih mokasto razkošje – mešanica masla, kisle smetane, vanilje, smetanovega sira, jajčnih rumenjakov in sladkorja – obožujem že iz otroštva, sem morda upal, da bo Nathana zapustilo tisto, kar je, kot pove Proust, zapustilo Marcela v trenutku, ko je prepoznal »okus male magdalenice«: strah pred smrtjo. »Samo okus,« piše Proust, in … »nenadoma je zginilo občutje, da sem klavrno, naključju podložno in umrljivo bitje.« In tako sem pohlepno, lakomno jedel, ne da bi za hipec predahnil med volčjim požiranjem nasičenih maščob in ne da bi bil na koncu deležen vsaj delčka Marcelove sreče.« O tem (strahu pred smrtjo) sicer obširno razglablja knjiga pisem, ki jo že berem in bo naslednja na vrsti za tale blog – Mance Košir Darovi minevanja.

Pubertetna hči pravi staršu: »Zmeraj samo neki načrti. Zmeraj ti tvoji poskusi, kako poiskati najpametnejšo rešitev.« Že slišano. In še res je, da v življenju pretiravamo s svojimi predsodki, stereotipi. Morda zato, da bi čutili neko varnost za prihodnost, ki je negotova. Otroci nam velikokrat pokažejo ogledalo. Tudi pravi prijatelji. »Ti povem, kaj si? A ti kaj štekaš? Nekdo, ki vedno poskuša vse zgladii. Nekdo, ki vedno poskuša ostati zmeren. Nekdo, ki nikoli ne pove resnice, če meni, da bo z njo nekoga prizadel. Nekdo, ki vedno sklepa kompromise. Tak, i je vedno zadovoljen s sabo. Tak, ki vedno išče svetlo plat zadeve. Lepih manir. Tak, ki vse potrpežljivo prenese. Ki je vedno skrajno spodoben. Fant, ki ni nikdar prekršil pravil. Ubogaš vse, kar ti predpiše družba. Spodobnost. Spodobnosti se pljune v fris.« Je tudi vse kar počnete vi prežeto z vašo dobročudnostjo? Ste se tudi vi zamislili?

Tudi Roth se ukvarja s seboj kot pisateljem. Ne samo zato, ker je v svojih romanih tudi pisatelj, tudi zato, ker razglablja o tem kako pisati. Citat iz njegovega prvenca Zbogom Columbus (v prevodu Zdravka Duše) nam je podarila prevajalka Miriam Drev (mimogrede čestitam za prevod pastorale!), v spremni besedi. »Svojih bralcev se hočem polastiti, medtem ko berejo – in, če mi le uspe, se jih polastim na načine, na kakršne se jih drugi pisatelji ne morejo. Nato jih spustim, da se vrnejo v svet, kjer si vsi drugi prizadevajo, da bi jih spremenili, prepričali, premamili in jim zavladali.« Prehod med bralnim svetom in realnostjo je. V besedi iščeš vzporednice z realnim svetom in iz knjig se učiš, kako se laže spoprijeti z življenjem.

Duke Ellington,Caravan 

Spet en predlog blog za bralce. Meni je (ravno) prav, da se spomnim.