Don Lorenzo

Vladimir Bartol

Čeprav se mestoma bere kot kakšna pravljica bratov Grimm, je zgodba glavnega junaka utemeljena na psihoanalizi njegovih značajskih potez. Njegova okrutna in zla narava izhaja iz preprostega razloga, da je bil srednji med brati in zaradi tega ni dobil ne največjega kosa (starejši brat) niti najboljšega (mlajši brat). Materina nepravičnost ga je zaznamovala. Oblikovalo ga je tudi opazovanje (ne dobrih) dejanj drugih ljudi: »Videl je, da ljudje delijo dobro in slabo, kakor se jim zljubi, in da se ne držijo pri tem nobenih postav. In začel se je učiti pri njih in hoditi po njihovih potih. Postal je previden in je opravljal svoja dejanja tako, da ga niso mogli nikoli kaznovati zanje, tudi če so bila taka, da bi po sodbi zaslužila kazen.« Ni mu pomagala niti dobra misel, ki se mu je priplazila za hrbet:«Kaj iščeš namena drugje! Mar ne vidiš, kako se vse, kar je okrog tebe, veseli življenja? To samo je cilj in smisel vsemu. Živi tudi ti, kakor vidiš, da živi vse drugo!« Življenje, tudi ljubezen so mu grenile temne slutnje:« Ko je opazil to, ga je zgrabil nemočen strah, in nekaj temnega ga je tedaj obšlo, podobno slutnji, da je sedaj vse izgubljeno.«Marsikatero vzporednico v naključno podobnih značajih lahko najdemo tudi v opisu vdanosti njegovega služabnika: »Bil pa je služabnik na moč vdan svojemu gospodarju. Če je bil ta žalosten, je bil tudi oni žalosten, če je bil ta vesel, je bil tudi oni vesel.«

Zadnji del novele je posvečen filozofski razpravi o vsemogočnosti božji in v sklopu tega o popolnosti. »Glej! Jaz sem nepopoln, ti si nepopoln, vsi ljudje smo nepopolni. In vsa živa bitja in vsa narava in vse svetovje, vse to je nepopolno. In vendar govore, da je vse to ustvarilo bitje, ki je sámo neskončno popolno!« In še naprej, nekoliko naprej v besedilu: »Tudi o vsem kar je ustvarjenega lahko samo rečeš, da je popolno ali nepopolno le glede na nekaj nepopolnejšega ali popolnejšega. Iz tega primerjanja se nam izluščita torej pojma absolutne popolnosti oz. nepopolnosti, kakor sta se nama izluščila pojma absolutne velikosti oz. majhnosti. Tako sta nam lahko stvarno dana, ne da bi jima bilo treba pripadati kot lastnosti kakemu resničnemu bitju. Uvidevaš torej, da pridemo lahko do stvarnega pojma neskončne popolnosti, ne da bi morala ta lastnost nekomu zares pripadati? S tem pa je pobit tvoj ugovor, češ da je za pojem neskončne popolnosti, ki ga sicer resda imamo, potrebno tudi bitje, ki bi bilo neskončno popolno.«

Tudi okoli nas v stvarnem svetu hodi nekaj bitij, za katera se zdi, da so neskončno popolna. Vsaj ona najbrž tako mislijo o sebi. Tako se tudi popolno zazdi kot nepopolno. In, bog ne daj, celo kot neskončno nepopolno.