Naj vas najprej razočaram (ali pa razveselim), moje
pisanje ne bo kakorkoli analiziralo teh dveh analitičnih študij ozadij moderne in postmoderne umetnosti. Knjigi tega
pronicljivega avtorja, v preteklosti jugoslovanskega vice prvaka v judu, sta mi
prav slučajno prišli v roke, ko jih je za študij prebirala starejša hči.
(Navedba o vice prvaku v njegovem življenjepisu na strani slovenskih pisateljev
je v meni vzbudila dodatno simpatijo. Tudi jaz sem bila nekoč jugoslovanska
vice prvakinja v neki športni disciplini. Dodatno simpatijo pa zato, ker z
veseljem prebiram kolumne tega, od mene nekaj starejšega avtorja.) Če
vas zanima substanca teh knjig, jih torej kar sami vzemite v roke. Spodaj le
nekaj utrinkov, ugotovitev. Izpisala sem si jih bolj zaradi lastnega zanimanja,
recimo kot gospodinja. Vir in podviri pa so seveda znani, razvidni iz omenjenih
knjig, da mi v teh plagiatorskih časih, ne bi kdo tega očital.
Za povezavo s prejšnjim blogom navajam Benjaminovo
misel iz ene izmed knjig. »Obstaja dvojna vloga do sreče: himnična in elegijska
oblika. Prva je nezaslišana, brez precedensa, vrhunec blaženosti; druga, večno
ponavljanje, večno objavljanje, izvorne, prve sreče.«
Zame so bile zelo zanimive razjasnitve nekaterih
pojmov v zvezi s kibernetiko in koordinacijo. Kibernetika je po svojem izvoru,
še pred filozofijo, kot obvladovanjem sveta. Izvira iz predsokratske misli, ki
je bila razumljena kot prirejanje nasprotstev, krmiljenje med njimi in torej
tudi njihovo koordinacijo. S tega vidika je kibernetika pred tehniko, ki jo v
bistvenih razsežnostih zaznamuje subkoordinacija, se pravi podrejanje uporabljenih
sredstev nekemu vnaprej določenemu smotru. Najsplošnejšo opredelitev
kibernetičnega načela predstavlja ugotovitev, da se sistem kibernetizira
takrat, kadar se priključi določen informacijski sistem. To pomeni, da imamo
opravka z razmerjem med objektnim in upravnim sistemom, kjer je treba osnovni
sistem razumeti kot obliko objektnega sistema, medtem ko mesto informacijskega
sistema zastopa naknadno priključeni upravni sistem. Iz tega na novo
vzpostavljenega razmerja pa izhaja tudi spremenjeni status omenjenih sistemov:
prvotna dva sistema se zdaj ne legitimirata več na osnovi svoje
samozadostnosti, zaprtosti in statičnosti, marveč na osnovi kompleksnosti
elementov, ki so zdaj v interaktivnem razmerju. Upravni podsistem s pomočjo
naprej razvitih instrumentov zbira, klasificira, selekcionira, skladišči in
procesira informacije, ki se nanašajo na stanje, položaj in gibanje objektnega
podsistema, istočasno pa tudi njegovega okolja. Namesto relativne samostojnosti
in samozadostnosti objektov in objektnih podsistemov nastopi načelna razpoložljivost.
Ne moremo več govoriti o tradicionalnem kartezijanstvu dualnega razmerja med
objektom in subjektom. Razmerje med subjektom in objektom je nadomestila
relacija sistema in okolja, le okolje je izgubilo lastnosti objekta, sistem je
privzel pozicijo in karakteristike subjekta. Navezanost na antropocentrično
izhodišče in središče, ki ga reprezentira subjekt. Gospostvo in dominacija
subjekta nad okoljem se umakne dosledni koordinaciji njunih učinkov in funkcij.
Kolikor v okvir dinamičnih kibernetskih sistemov namesto dirigiranja nastopi
koordiniranje, ki upošteva povratne zveze, učinke in funkcije med obema
osnovnima podsistemoma, moramo razumeti tudi, da se struktura in organizacija
družbe v horizontu kibernetike razlikujeta od tradicionalne strukture
piramidalnosti in hierarhičnosti.
Na koncu pa še tale misel Mannheima iz ene izmed dveh knjig, ki je še kako blizu razmišljanjem po petdesetem, v družbeno ekonomskem
sistemu, katerega cilj je bil najprej neusmiljen dobiček, potem pa neusmiljeno
varčevanje. Vse na plečih običajnih ljudi, ki so vampirizirani s strani
struktur, ki si jemljejo oblast (so jim demokratično dali oblast). Kam so odšle
prave vrednote in ideali? »Možno je … da se bo lahko v prihodnosti – v svetu, v
katerem ne bo nikdar več novega, ki bo v njem vse končano in vsak trenutek le
ponovitev preteklosti – zgodilo, da bo misel ostala brez kakršnih koli
ideoloških ali utopičnih prvin.« To namreč rabimo, da nas žene naprej. Seveda v
pozitivnem razmišljanju. Na začetku sem našla še verz Paula Celana:
«Zvezda
ima še
lahko svetlobo.
Nič,
nič ni izgubljeno.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar