Zmagovalka

Teresa Cremisi

La triomphante. Prav prijetno presenečenje. Knjigo sem našla na polici tokratnega Mesta bere, ki nam predstavlja afriško literaturo. Avtobiografsko pisanje je sicer izpod peresa pisateljice evropskega rodu, ki je med drugim živela tudi v Aleksandriji, tu se je najbrž zgodil dotik z afriško literaturo. Roman me spominja na tiste od Ferrantejeve ali Tamarove, najbrž zato, ker so pisateljice opisovale svoje življenje v Italiji, vse pa precej odkrito pišejo o zgodbah svojega življenja.

Mešana občutja ob spremembah v življenju. »Tisti, ki so se podali v novo življenje, zaznamovano s tem ozkim in suhim prehodom, skorajda dolgim hodnikom, so v njih izražali mešana občutja. Vznemirjenost zaradi dogodivščine, strah, da obračajo hrbet znanemu in zaščitniškemu svetu, zavedanje, da zanje nič več ne bo, kot je bilo.«

O Odiseji in Iliadi. »Odiseja, ki smo jo podrobno študirali naslednje leto, name ni naredila takšnega vtisa. Nad branjem se je navduševal in zabaval ves razred, meni pa se je pripoved zdela veliko bliže Tisoč in eni noči, veliko bolj vzhodnjaška, z rahlo opolzkimi in neverjetnimi epizodami, s Kalipso in Navzikajo, Kiklopom in vrnitvijo na Itako. Nič ni imela skupnega z močjo Iliade, ki je pripovedovala o življenju in smrti, o prijateljstvu in usodi, v njej je bilo poudarjeno, da zmagovalci niso boljši od poražencev, navzoča je bila narava, živali so bile del človekove usode.«

O minevanju časa. »Pol enih. Kako hitro je mineval čas, potem ko sem prižgal svetilko ob devetih. Pol enih. Kako mine čas. Pol enih. Kako hitro minejo, leta.«

O ljubezni. »Takrat sem že vedela: ljubezen se lahko steka v življenje kakor podtalna reka, ga napaja, ne da bi pridrla na površje. Toda proti koncu je zapleteno.«

Še o ljubezni. »»Hotel sem se prepričati, kako je z nama.« Tudi jaz sem se smejala: Toliko stvari ti moram povedati.«« … »… pa kakšna zamisel je to, poroka, in sploh, od kdaj dobro dene, ja, seveda se počutim bolje, a bom korenito prestopila senčno črto, Conradovo senčno črto, kar je hkrati žalostno in neizogibno, treba se je navaditi, ko se bom odločila za ponujeno pot, bo razpotje za mano, pozabila bom na tesnobo, če že stopava proti praznini, hodiva vsaj s prožnim korakom, drži da sem bolje, a kakšna ideja, da bi se oženil z menoj, svobodna ženska sem, ni verjetno, da bi me dolgo ljubil, saj odhajam v skorajda neznano mesto, kako bi nama lahko uspelo, prišel je in že to je darilo zame. ja, bolje se počutim, pa saj nisem tako zlomljena, ne potrebujem zaščite, zmeraj se znajdem, saj to vendar vsi pravijo, trpežna sem, ni se treba bati zame.«

O tem, kaj najdemo v knjigah. »Recimo, da zaupam besedilom, ki jih pišejo moji priljubljeni avtorji. Ko naletim na nekaj, kar se sklada z mojimi predstavami o svetu, se še leta poglabljam v najdeno. Kopljem, da bi bolje razumela, da bi se dokopala do smisla in lepote. Berem in prebiram ponovno, toda redko kaj podčrtam. Kadar pa se besedilo prilagodi moji situaciji in jo za povrhu še razjasni, se mojemu zaupanju pridružita čudenje in hvaležnost.«

»To so bila srečna leta. Zavemo se jih šele, ko se ozremo nazaj. Vsakodnevna utrujenost ni vplivala na moje intimno počutje.« Zavemo se jih šele, ko se ozremo nazaj.

Neskončen stolp želv

John Green

Turtles All the Way Down

Čeprav mama, ki je knjigo brala pred mano, rekla, da ni navdušena nad njo, sem jo vseeno začela brati z optimizmom. Pa sem jo po nekaj straneh odložila. Nikakor ni dosegla romana Krive so zvezde.

Vsak angel je strašen

Susanna Tamaro

Ogni angelo è tremendo

Še ena knjiga, kjer pisateljica piše iz sebe in zaradi tega iskreno. to me je vpotegnilo v zgodbo, kot že  v njeno prejšnjo Pojdi kamor te vodi srce.

Zanimiva je misel na stanje praznine."V tisti čas segajo misli, ki so v meni odprle novo stanje duha, stanje praznine. Najprej je nekaj bilo, potem pa tega ni bilo več."

So vas že kdaj okupirale vzporedne misli? "Ves čas zatopljen v nekakšno vzporedno misel ne boš opazil, kaj od tebe pričakuje zunanji svet."

Pravijo, da ni naključij, da se vse zgodi zaradi namena. "Vsako življenje v resnici nosi v sebi skrivnostno modrost, zaradi katere se prave stvari zgodijo v pravem trenutku. V stvarnem minevanju časa je težko opaziti ta odmerjeni zakon, a ko se pri določenih letih ozremo nazaj in se zavemo, kako so se odvijali dogodki v našem življenju, z večjo lahkoto opazimo neko skrivnostno nit, ki je ob svoji redni prisotnosti in odsotnosti povezala med sabo naš čas."

Življenje z redom je lažje, terja manj naporov, da se znajdemo v nejm. "Ta red mi je pomenil trdnost, mir, metodično hojo po poti, ki so jo drugi že začrtali."

Babica. "Šele sčasoma sem razumela, da je bila ona čista in svetla luč in, da je njena svetloba, tako drugačna od tistih, ki sem jih poznala dotlej, legla tudi name. Svetloba ljubezni, ki je videla vse. Svetloba ljubezni, ki razume vse. Nemir je tako prispel do končne postaje in pokazal svoj resnični obraz. Potrebo po resnici."

Immunity to change. "Življenje kot lastnina. Življenje kot pot. V resnici sta prav to opciji med katerima izbiramo. Poiskati kraj, prispeti do njega in ostati tam ali iti naprej, čutiti, da noben kraj ni res tisti pravi; poiskati obleko po svoji meri in jo obdržati na sebi. Toda sčasoma zrastemo, obleka pa ostane vedno ista, prilagodi se spremembam našega telesa; in tako se počasi in neizprosno spremeni v oklep."

"Da bi dosegli pokončnost, moramo paradoksalno, najprej do skrajnosti pregnati nestabilnost. Človek se povsem realizira samo takrat, ko sprejme neizogiben zakon spreminjanja. Koliko žalosti in slepote je v ljudeh, ki se zaprejo v svoja lastna prepričanja, kakšen občutek melanholije, ko slišimo človeka, ki zatrjuje: "tak pač sem, ne morem pomagati!""

"Kako strašno omejeno je razmišljati, da so krvne vezi važnejše od drugih! V kako povprečnem ujetništvu živi, kdor misli, da je spolnost tista, ki resnično ustvarja človeške vezi! Prijateljstvo je tisto, v katerem človek spozna nepredstavljivo visoko obliko odnosa."

"Trdili so, da je lahko človek svoboden le, ko se odpre strašnemu suženjstvu svojih želja."

"V zadnjem času se je utrdilo mnenje, da za otroke družina pravzaprav ni tako pomembna: njihovo odraščanje je prav tako zabavno in varno ob očetih, materah, partnerjih, partnericah, polbratih, polsestrah, dedkih in poldedkih. Mislim, da je to v resnici velika laž, ki jo ljudje zlorabljajo, da bi utišali svojo vest."

"Otroci se res prilagodijo vsemu in v vsakršni situaciji najdejo način, da preživijo, a v globini svoje duše si želijo samo nečesa: imeti mamo in očeta, ki se imata po možnosti rada, in če je mogoče, bratce in sestre. Življenje si želi življenja, in da bi ohranilo stik s človeškim bitjem, vsaj kakršno smo poznali do danes, se uresničuje v cikličnem toku generacij."

O Krasu in burji. "Vrnitev v Trst je zame pomenilo vrnitev k lastnim koreninam. Zelo se pogrešala veter in oddaljenost od Krasa je v meni pustila praznino, ki je nisem nadomestila z ničemer. Veliko bolj sem se prepoznala v tisti trpkosti, v tisti ošiljeni belini apnenca kakor mehkih morenskih gričih, ki ležijo okrog furlanske nižine. Na Krasu so bila brezna, stvari, ki so bile skrite, utrujenost, pomanjkanje; na Krasu je vse rastlo navkljub. Navkljub vetru, navkljub tesnim plastem zemlje, navkljub pomanjkanju vode. Življenje na Krasu je bilo življenje proti. Tam ni bilo visokih dreves, temveč samo goščava skrotovičenih korenin. Tam se je življenje uresničevalo le s trmasto vztrajnostjo svoje biti. S tem življenjskimi pogoji sem se seveda poistovetila."

"Za razumevanje vpliva vetra na sintakso, bi zadostovalo poslušati Tržačane: vsi govorijo zelo hitro, kakor bi se globoko v njihovih pljučih skrival sunek burje.""Skratka veter prinaša s seboj vse vrste nestabilnosti in ravno te nam odkrivajo pogled v nove svetove."

Pisatelji se velikokrat lotevajo teme o težavah s pisanjem zaradi pomanjkanja inspiracije ali pravega trenutka, da bi jim stekla beseda. V tej knjigi pa se je Tamarova lotila drugih težav – tistih z založniki.

Srečni ljudje berejo in pijejo kavo

Agnès Martin-Lugand

Les gens heureux lisent et boivent du café

Enostavna knjiga, sicer s težjim vsebinskim ozadjem. Se lepo bere in ponese v atmosfero irske vasice.

The dogs days are over, Florence and the machine, nisem poznala, pesem pa ne pričara vzdušja ob branju knjige.

Na boljše

Damjana Bakarič

Takšne knjige rabimo, ne pa ukalupljenih tipa ameriških priročnikov. Občudujem pisateljico tudi zaradi tega, kako je zapisala svojo izkušnjo. Optimistično, prepričljivo in polno energije.

Ravno v teh dneh sem se spet srečala s filmom Kitajska sestavljanka (nadaljevanjem Spanish apartmenta), kjer je v nekem trenutku govora o Schopenhauerjevi primerjavi življenja z vezenjem. Prva polovica je kakor zgornja stran gobelina, kjer vse niti lepo oblikujejo sliko, druga pa kakor spodnja, kjer se vidi vse vozle in prepletene niti.

Skrivnostne solidarnosti

Pascal Quignard

Les Solidarités mystérieuses. 

Melanholija v Bretaniji. Sicer lahkoten stil pisanja, takšen, ki ti pričara ležernost atmosfere ob zahodni morski obali, z malo meglice in obteženim zimskim vremenom. Tudi čitljiv font črnih črk z večjimi presledki med vrsticami na beli podlagi deluje lahkotno. Vsebina pisanja pa je življenjsko zahtevna. 

Več o vsebini ne bi, zapišem še zanimiv odlomek:

"Ženske od moških ne pričakujejo hiš, v katerih bi se ob njih dolgočasile in starale.

Ženske potrebujejo moške, da v njih potolažijo nekaj nerazložljivega."

Moja mama je v branju knjige uživala. Zapisala je »Dobra knjiga, ki jo bereš z užitkom in vživljanjem v situacije in junake zgodbe.«

Vedeževalec mi je rekel

Tiziano Terzani

Un indovino mi disse. Druga Tizianova knjiga, ki sem jo vzela v roke. Najprej sem prebrala še en krog na vrtiljaku, kjer je najverjetneje opisoval svoj boj z boleznijo. Bila je potopisna, opisoval pa je poskuse svojega okrevanja s pomočjo različnih metod zdravilcev. Izdana je bila štiri leta po nejgovi smrti. Tudi ta je potopisna (opisuje predvsem popotovanja po Aziji), le da se tu ustavlja pri vedeževalcih (napisal jo je kakšnih deset let pred smrtjo).

O možnih izgovorih po petinpetdesetem. "Prerokba je predstavljala izgovor. V resnici si pri petinpetdesetih človek zaželi, da bi življenje začinil s ščepcem poezije, na svet pogledal z novimi očmi, znova prebral klasike, se spet začudil sončnemu vzhodu, luni na nebu in času, ki ne obstaja le v bitju ur. Dobil sem priložnost in nisem je smel zamuditi."

"Gre za preprosto posledico staranja? Človek se postara, svet se spreminja, zaradi melanholičnega spomina na preteklost, pa nam sedanjost postane grda in prihodnost grozljiva."

Mnenje starejše gospe iz Bangkoka o obiskovanju vedeževalcev. "Nikoli ne grem k vedeževalcem, ker imam raje, če me življenje preseneti." Pisca pa je življenje presenetilo prav zato, ker je šel k vedeževalcu. "Njegova prerokba mi je odprla nekakšno tretje oko, zaradi njega sem videl stvari, ljudi in kraje, ki jih drugače ne bi." "Ker sem se začel zanimati za manj običajno plat stvari, sem opazil marsikaj, kar bi sicer prezrl. Kar naenkrat se mi je zdelo vse povezano s to drugo plastjo: osebe, pri katerih sem dotlej poznal samo družbeno sprejemljivo podobo, so mi odkrile še svoje druge lastnosti. In te so bile mnogo bolj uglašene s tem, kar me je zanimalo. Seveda se je vse to dogajalo zaradi mene in sprememb v moji pozornosti."

"Dvom se je prej ali slej moral oglasiti. Točni, dragi, stari dvom – glas drugega Jaza, ki vedno z veseljem postavi vsako gotovost pod vprašaj – se mi je porodil takoj, ko sem pomislil, da bi se temi vedeževalcev in praznoverja lahko posvetil kot novinar."

O naključju, ki se vedno pojavi  z namenom. "Naključje? Težko bi rekel, da ne obstaja, toda vse bolj me je obhajalo prepričanje, da večina navideznih "naključij" sami prikličemo nadse. Sami si zamenjamo očala, skozi katera opazujemo svet – in kar naenkrat zagledamo tisto, česar se pred tem nismo zavedali, zato smo bili prepričani, da ne obstaja." … Avto je že čakal pri vrtnih vratih Turtle Housa in morda je naključje hotelo – naključje?! da sem med hitenjem v pravem trenutku pograbil knjigo z naslovom The Gentelman in the Parlour, ki je ležala na okrogli kitajski mizici v knjižnici, potreboval sem pač nekaj za branje med plovbo." … Spremljal me je leta, pa se tega nisem zavedal. Nekega dne sem ga po naključju – naključju, ki kot da usmerja sleherni trenutek našega bivanja – opazil in navdušila me je njegova zgodba."

"Bil sem srečen. Bil sem sam in samota mi je bila čudovita družica."

"Pravijo, da mesta – in to velja za ves svet – propadajo zaradi staroselcev. Preplavljajo jih ljudje, ki se ustavijo mimogrede, in tisti, ki jim je glavno gonilo zaslužek. Tudi pri restavriranju starega Penanga so zgrešili razlog: hoteli so namreč privabiti turiste."

O tem, da sreča pride. "Sreča se prej ali slej vedno obrne. Samo počakati je treba znati in imeti ob sebi koga, pa če je prijatelj, psihoanalitik … ali pa vedeževalec, s katerim lahko deliš tesnobo."

O premagovanju strahu.

"Bojiš se strahu,

ne letal.

Če se nočeš bati,

moraš leteti.

Sedi na letalo

in bodi prepričan, da bo vse v redu,

pa tako tudi bo."

"Po večerji sem stopil na krmo in se zleknil na lesene deske. Zagledal sem se v neskončnost neba. Tu pa tam so me zmotile le misli, ki so se živahno podile po glavi, in pomislil sem, da po zaslugi vedeževalca iz Hongkonga s čedalje večjo radostjo spet potujem. Še več: čedalje raje spet živim. Zapustili so me občutki tesnobe, minevanje dni ni bilo več drama, poslušal sem sogovornike, užival v dogajanju okoli sebe, udobno urejal vtise in se spraševal o njih. Imel sem čas in tišino: oboje tako potrebno in naravno, pa hkrati luksuz, ki si ga lahko privoščijo le redki. Zato pa razsaja depresija!"

"Depresija je bila naravna posledica opisanih okoliščin. Depresija navda vsakogar, ki v sebi še nosi predstavo o svetu, kakršen naj bi bil, a hkrati vidi, da svet takšen ni. Depresija postane pravica, ko človek pogleda okoli sebe in ne vidi več ničesar in nikogar, ki bi ga navdihoval; ko svet drsi mimo kot v koritu, polnem omejenosti in materialistične ozkosrčnosti. Ni več idealov, ne vere, ne sanj. Ničesar, v kar bi lahko verjel ni; in niti učitelja, ob katerem bi se opomogel, ne."

O vlogi umetnosti v današnjem svetu. "Pa umetnost, ta bližnjica do občutka veličine? Niti umetnost ne pomaga več ljudem, da bi razumeli bistvo stvari."

O gledanju televizije in minevanju časa. "Preko televizije smo vase sprejeli na milijone podatkov, a hkrati postali moralno otesani. Televizija nas razvedri, čas hitreje mine! Toda ali si tega v resnici želimo?"

O sprejemanju odločitev. "Vsako odločitev lahko razumemo kot odraz lastne svobodne volje ali kot posledico presoje nekoga, ki je bil že vnaprej določen, da bo sprejemal naše odločitve."

O razliki med budističnimi in indijskimi učitelji. "Budizem je zelo primeren za našo zahodno pamet, dobro se namreč odziva na našo potrebo po racionalnosti. Eden od budističnih principov je: "Ne verjemi v nič, česar ne moreš dokazati; ne verjemi v nič, česar ne moreš sam izkusiti." "Učitelji so sicer vsi dobri", je rekel bhikku (predstavljal se je namreč s preprostim nazivom, skupnim vsem tajskim menihom), "toda velika razlika je v tem, da ti budistični učitelji samo pokažejo pot, ki jo moraš prehoditi sam, indijski učitelji pa ti rečejo: "Verjemi, zaupaj mi, pa te popeljem v paradiž!" In če se odločiš za to pot, potem jim boš vse življenje ostal na grbi."

"Materialna čistoča vpliva na duhovno."

Čudovit opis potovanja z vlakom po Sibiriji. "Zunaj so monotono tekle breze."

Priročnik za čistilke

Lucia Berlin

A manual for cleaning women. Škoda, ker originalni naslov ni v španščini. O kratkih zgodbah Lucie Berlin sem izvedela v članku v Delu.

Piše o tem, kako se zgodba bolj dotakne bralca, če je pisana v tretji osebi . "Predstavljajte si Čehovovo zgodbo Žalost, spisano v prvi osebi. Starec, ki nam pripoveduje o nedavni smrti svojega sina. Bili bi v zadregi in celo zdolgočaseni, bilo bi nam nelagodno, odzvali bi se natanko tako, kot so se v zgodbi odzvale kočijaževe stranke. Toda Čehovov nepristranski glas obdaja moža z dostojanstvom. Tedaj nas prevzame njegovo sočutje do moškega in dogodki nas globlje ganejo, morebiti ne sinova smrt, gotovo pa starec, ki se pogovarja s svojim konjem.

Najverjetneje zato, ker smo vsi kar precej negotovi.

Na primer – če vam samo predstavimo žensko, o kateri pišem ta trenutek … "Sem samska ženska v poznih petdesetih. Delam v zdravniški ambulanti. Domov se vozim z avtobusom. Vsako soboto operem perilo in grem po nakupih v Lucky's, kupim nedeljski Chronicle in se vrnem domov." Rekli bi: Daj mi mir."

Toda moja prva zgodba se prične z "Vsako soboto je po obisku pralnice in trgovine kupila nedeljski Chronicle. Sledili boste najmanjšim kompulzivnim, obsesivnim, dolgočasnim detajlom življenja te ženske, Henriette, zgolj zato, ker so podani v tretji osebi. Mislili si boste, vraga, če pripovedovalka meni, da se v tem suhoparnem bitju skriva nekaj, o čemer je vredno pisati, potem že mora držati. Brala bom dalje in videla, kaj se zgodi.

V resnici se ne zgodi nič." (Iz njenega zornega kota)

"Večina pisateljev uporablja rekvizite in pokrajine lastnih življenj. Moja Henrietta, na primer, svojo borno večerjo vsako noč poje na modrem pogrinjku in pri tem uporablja izbran, nerjaveč, težak italijanski pribor. Nenavadna, navidez protislovna podrobnost za žensko, ki izrezuje kupone za papirnate brisače, vendar vzbudi bralčevo radovednost. Vsaj upam, da jo bo.

Mislim, da v zgodbi ne bom ponudila nobene razlage. Tudi sama jem s takšnim priborom. …"

"Naposled le zajočem." (Iz njenega zornega kota) Tudi Lucia Berlin zagotovo uporablja  svoje izkušnje pri pisanju kratkih zgodb. Čistilka, medicinska sestra, zasvojenost z alkoholom, družinski odnosi.

"Vsaka bolečina je resnična." Tudi fantomska.

"Ko ti umrejo starši, si se prisiljen soočiti z lastnim koncem." "O, vem kaj misliš … nikogar več ni, ki bi te varoval pred smrtjo." (Bridkost)

"Vprašanja so bila neprijetna in udarna, pozornost pa blažilna kot masaža." (Volčji bobi)

"Spraševala se je, ali tolikšna strast izvira iz besa ali iz občutka izgube." (Volčji bobi)

"Morda pa gre za nekaj drugega … nek del mene, ki ji ga nisem hotel pokazati." (Daj no, nasmehni se)

"Najtežje je, ko ne veš kaj čutiš. Ko ti bo to jasno … no, potem ti bo veliko lažje." (Daj no, nasmehni se)

"Nikoli – pod nobenim pogojem se ne poroči iz ljubezni. Če ga bo ljubila, si boš želela biti z njim, mu ugajati, ustreči. Zastavljala mu boš vprašanja kot "Kje si bil?" in "O čem razmišljaš?" in "Me ljubiš?" Zato te bo pretepal. Ali pa bo šel po cigarete in se nikdar več vrnil." … "Ljubezen te onesreči, je govorila najina mama." (Mama)

"Šele, ko sem se priselila v Boulder, sem se priučila meditacije in globokega dihanja, ki se mi nikdar ne izneverita.""Danes sem globoko hvaležna za to življenje." (502)

"Ljudje kar naprej ponavljajo, da moraš, kadar pišeš, povedati resnico." (Tu je sobota)

Preberite tudi spremno besedo prevajalke Pie Prezelj.

https://www.youtube.com/watch?v=GD2l7VwQpbg

Pasja pomlad

Patrick Modiano

Kratek roman v posebnem pariškem vzdušju, ki se ga hitro prebere. Spomnil me je na Maupassantovo  Močno kakor smrt, najbrž zaradi Pariza ter prihajanja in odhajanja iz studia.

Tiha hiša

Orhan Pamuk

Tiha hiša mi ni stekla tako kot ostale Pamukove knjige. Čeprav ima lepo naslovnico, ki paše v ambient vrtne garniture s svetlomodrimi blazinami na akacijevih stolih, kjer sem jo tudi brala.

In če bi bilo res …

Marc Levy

Et si c'était vrai … . Nisem vedela, da gre za knjigo, ki je bila osnova filmu Just like Heaven z Reese Witherspoon in Marcom Ruffalom. Že kmalu po začetku branja se mi je dozdevalo, da je zgodba podobna tisti iz filma, ki sem ga že nekajkrat delno videla, a vedno preklopila kam drugam, ker je bila zgodba ekstenzivna, počasna in brez neke višje vrednosti. Knjigo se sicer laže bere, ker pisatelj razloži več zgodb, ki vsaka zase potegnejo v branje. Ni pa kaj pretresljivo dobrega.

"Vsako jutro, ko se zbudimo, dobimo na upanje 86400 sekund za tisti dan, in ko zvečer zaspimo, jih ne moremo spraviti za drugič: česar nismo preživeli, je izgubljeno, včeraj je pravkar minil. Ta čarovnija se vsako jutro začne znova, spet dobimo na upanje 86400 sekund življenja in igramo po tem neizogibnem pravilu: banka nam lahko v kateremkoli trenutku brez opozorila zapre račun; naše življenje lahko vsak hip obstane. Kaj tore delamo s svojimi vsakodnevnimi 86400 sekundami? Niso sekunde življenja pomembnejše od dolarjev?"

Prihodnjič

Marc Levy

Na Levya me je napeljal članek v Delu, ki ga poveličuje, še posebej njegovo zadnjo knjigo Une fille comme elle. Želela sem jo poiskati v knjižnici, pa sem naletela na dve drugi. Prihodnjič je zgodba med slikarstvom in trilerjem blizu znanstveni fantastiki, ki v pripovedi nikoli ni povsem jasna, tudi na koncu ne. Misli in spoznanj je bolj malo, pravzaprav jih ni.

Zanimiva je povezava vizualnega spomina in staranja. "Njeni posrebreni lasje so ga nemudoma spomnili na mamo. Obstaja določena starost, pri kateri vizualni spomin, ki ga imamo na starše, ohromi, kakor da bi nam ljubezen preprečevala spominjati se, kako se starajo."

Tudi opis dojemanja časa je nekoliko poseben. "Čas dojemamo napačno. Čas je dimenzija, ki je zapolnjena z delci energije. Vsaka vrsta, vsak posameznik, vsak atom prečka to dimenzijo drugače. Mogoče bom nekega dne dokazala, da je čas tisti, v katerem je vesolje, in ne obratno." "Svetloba zvezd ne potrebuje določenega časa, da nas doseže, pač pa je čas tisti, ki jo vodi proti nam. Da bi resnično razumeli, kaj je čas, bi morali imeti možnost potovati po njegovi dimenziji. Naša telesa omejujejo fizične sile, katerim se upirajo, toda naše duše so svobodne."

https://www.delo.si/kultura/knjiga/izjemni-new-york-in-njegovi-junaki-89678.html

In ljubezen tudi

Drago Jančar

Ta roman se mi je dobro bral, kot na primer njegov To noč sem jo videl. Posmehljivega poželenja zaradi plavajoče zgodbe izgubljene v impresivni ekspresiji namreč nisem mogla brati prav zbrano.

Kdor pozna Maribor, njegove ljudi in hiše, se bo gotovo spomnil občutkov bivanja v meščanskih stanovanjih v mestu, ali pa hiškah na obrobju. Spomnil se bo tudi zgodb, ki so jih pripovedovali ljudje o tistem času. Tisti, ki so tam živeli pravijo, da se iz pisanja čuti, da avtor sam kot odrasla oseba ni doživel med in povojnega Maribora, da je zgodba sestavljena iz tega, kar so povedali drugi.

https://www.delo.si/kultura/knjiga/v-vodnikovi-domaciji-nocoj-pogovor-z-dragom-jancarjem-rekorderjem-kresnika-93011.html

Taščica

Jo Nesbø

Branje me ni vpotegnilo in sem prebrala le nekaj začetnih strani. Morda kdaj drugič.

Ubežnica

Alice Munro

Runaway. Kratke zgodbe nobelove nagrajenke. Nekaj koncentracije in pravega razpoloženja je potrebnega za branje.

»Če je bila podobna komerkoli v Sylviinem življenju, so bila gotovo nekatera dekleta, ki jih je poznala v srednji šoli – tiste, ki so bile bistre, a nikoli prebistre, dobre športnice, a ne goreče tekmovalne, vedre, a ne razposajene. Naravno srečne.«

»Vedno sem čutila potrebo po pristnejšem življenju. Vem, da ne morem pričakovati, da bosta to razumela.«

»Malo ljudi, zelo malo, jih ima zaklad, in če ga imaš, se ga moraš oklepati. Ne smeš se dati pregovoriti, in si pustiti to vzeti.«

Se pa v eni izmed zgodb pojavi Črnogorec. Pisateljica nacije očitno ne pozna prav dobro, ker so izpostavljene precej drugačne značilnosti, kot jim jih običajno pripisujemo tisti, ki živimo geografsko bliže. »To po čemer slovijo Črnogorci, je kričanje in vpitje in pretepanje.« Moram reči, da med obiski v Črni gori tovrstnih značilnosti nisem opazila.

Ljubezen etc.

Julian Barnes

Love etc. Nadaljevanje Prerekanj. Kdor jih je prebral, bo v roke vzel še to knjigo, ker ga gotovo zanima, kaj se je dogajalo naprej z Gillian, Stuartom in Oliverjem. In dobil še kar nekaj pogledov na odnose med ljudmi in njihova duševna stanja iz različnih zornih kotov.

Razlika v značajih. »Predvsem morate razumeti, kako si Stuart želi, da bi ga marali, kako potrebuje vašo naklonjenost, medtem ko si Oliver nekako težko predstavlja, da ga ne boste. Kako skeptično me zdajle gledate. Resnica je, da sem v teh letih opazovala ljudi, kako so bili proti Oliverju, hkrati pa skoraj istočasno podlegali njegovemu šarmu.«

»Stuarta in Oliverja sem imela zmeraj za nasprotna pola nečesa … mogoče odraščanja. Stuart je mislil, da je odraščanje povezano s prilagajanjem, s tem, da ljudi razveseljuješ, da postaneš član družbe. Oliver ni imel tega problema, zmeraj je imel več samozaupanja.«

»Vsako jutro, ko se dekleti odpravita v šolo, ju poljubim in rečem: «Rada vaju imam.« To rečem zato, ker je res, ker morata to slišati in vedeti. To rečem tudi zaradi čarobne moči, zaradi sposobnosti, da besede varujejo pred svetom. Kdaj sem to nazadnje rekla Oliverju? Ne spomnim se. Po nekaj letih sva se navadila spuščati »te«. Eden od naju je rekel »ljubim«, drugi pa »jaz tudi«. Pri tem ni nič šokantnega, nič neobičajnega, nekega dne pa sem se zalotila pri razmišljanju, ali to ni značilno. Kot da ne bi več prevzemali odgovornosti za občutke. Kot bi postali nekako splošnejši, manj usmerjeni.«

 … »Organiziraš poroko, ščitiš svoje otroke, obvladuješ ljubezen, upravljaš svoje življenje. Včasih se ustaviš in se sprašuješ, ali je to vse res. Ali ti upravljaš svoje življenje, ali življenje upravlja tebe?«

»Rekel sem, da to kar najdete, ni nujno tisto, kar hočete. Vzemimo ljubezen. Ni tako, kot smo si predstavljali, da bo.«

»Uživaj ta trenutek. Saj ga. Poskusi različne stvari, saj jih. Ne naveži se. Saj se ne. Samo enkrat si mlada. Saj vem. Uživaj svojo svobodo. Saj jo poskušam.«

»Če bom kdaj imel svoje otroke, jih gotovo ne bom spodkopaval, tako kot so spodkopavali mene. Ne mislim, da jih je treba razvajati, mislim pa, da jim je treba vliti občutek lastne vrednosti. Prepričan sem, da je to enostavneje reči, kot storiti, pa vseeno.«

O sprejemanju odločitev. »Skratka, bil je eden tistih značilnih zakonskih prizorov, ko se napol pogovoriš, nato pa sprejmeš odločitev na podlagi vsega, o čemer nisi govoril.«

O potrebi po pojasnjevanju. »To je še ena stvari, ki sem jih odkril, odkar sem starejši. Če nočete,vam ni treba pojasnjevati.«

O zorenju otrok. »Dekleti sem zmeraj hotela naučiti, da želeti si nekaj ni nič pretirano dobrega ali krepostnega. Seveda jim tega ne povem na tak način. Pravzaprav jim tega sploh ne govorim pogosto. Najboljša lekcija za otroke je tista, ki se jo naučijo sami.« … »Mislim, da se otroci zlahka navadijo verjeti, da je že to, da samo rečejo, kako si kaj želijo, zanimiv in dragocen izraz njihove osebnosti. Mislim tudi, da je to slabo zanje v kasnejšem življenju: nekaj si želiš, to dobiš. V življenju ne bo tako. Kako otroku pojasniš, da je kasneje v življenju normalno, da si nekaj želiš, ne da bi imel najmanjšo možnost, da to dobiš? Ali obratno: nekaj dobiš in potem ugotoviš, da si tega sploh ne želiš, ali da ni tako, kot si pričakoval ali pričakovala, da bo.« Česa vsega nismo vedeli, ko smo vzgajali otroke.

O hrepenenju na starejša leta. »Hrepenim bridko in brez prestanka, po tem, da bi bila znova mlada. Svojo starost sovražim bolj od vsega, kar sem sovražila v mladosti. Hrepenim po ljubezni. Hrepenim po tem, da bi bila ljubljena. Hrepenim po seksu. Hrepenim po tem, da bi me kdo objemal in božam. Hrepenim po fuku. Hrepenim po nesmrtnosti. Hrepenim tudi po tem, da bi umrla v spanju …«

Ženska na oknu

A.J.Finn

The woman in the window. Triler s psihološkimi in psihiatričnimi elementi.

Pogrešam te

Harlain Cobein

Missing you. Kriminalka. Sprva je zaradi praznih dialogov težko ujeti zanimanje za branje. Po nekaj poglavjih pa branje postane napeta zgodba.

»Pazi se ljudi, ki spadajo v preteklost. Ne dovoli jim, da se vrnejo v tvoje življenje.«

»Samo en človek ti lahko spremeni življenje. Ti sama.«

»Einstein je neumnost opisal kot neprestano poskušanje iste stvari ob pričakovanju drugačnih rezultatov.«

John Waite, Missing you

 

Prerekanja

Julian Barnes

Talking it Over. Zmanjkalo mi je priporočil prijateljic za poletno branje, pa sem posegla po knjigah, ki so dobile mednarodna priznanja. Tako sem med Bookerjevimi nagrajenci našla Prerekanja. Še ena zanimivost je – spremno besedo na kolofonu je napisal Aleš Debeljak.

Prijetno branje z zgodbo in kakšno življenjsko izkušnjo, ki se ukvarja z ménage à trois, a nekoliko drugače kot pri Julesu in Jimu. Mestoma mi je pred oči prišla scena iz filma Love Actually, ko je eden izmed protagonistov ženi svojega prijatelja (Keira Knightley) na božični večer pred vhodnimi vrati prikazoval na roko napisane table s sporočili njegove ljubezni ob zvokih božičnih pesmi. Mimogrede še to, ob iskanju prizora iz filma Love Actually sem odkrila, da ima tudi ta nadaljevanje Red Nose Day Actually.

Zgodba v knjigi ima nedefiniran konec, ne vemo kaj se zgodi z glavnimi junaki. Verjetno zato, da posežemo še po nadaljevanju, knjigi z naslovom Ljubezen ETC..

Piše o tem, da povsod naletimo na ljudi, ki vsem in vsakomur razlagajo o svojih težavah in boleznih, ki hočejo na vsak način razgaliti življenje pred nami. "Zakaj vse to počnejo? Poglejte Me, Poslušajte Me. Zakaj ne morejo enostavno živeti s stvarmi? Zakaj morajo o vsem tem govoriti?"

In o ljudeh, ki se pretvarjajo, da so to kar so. "Morda se vpričo drugih prenareja, da je hodil na bolj odlično šolo – Eton ali kaj. To bi mu čisto lahko pripisal. Vedno sem mislil, da si, kar pač si, in da se ne smeš delati, da si kaj drugega. Oliver pa me je vsakič popravljal in mi pojasnjeval, da si to, za kogar se pretvarjaš, da si."

Matere rade dajejo hčeram nasvete, kako z moškimi. "Mati ji je rekla, popolnoma resno, kot da bi bil to nasvet, ki se prenaša iz generacije v generacijo že od nekdaj, njena mati ji je rekla: "Dobro jih je držati v negotovosti."

Mme Wyatt (mati) je povedala še eno misel. "Stara sem več kot petdeset let, in če me vprašate, kakšna so nespremenljiva pravila zakona, se lahko domislim le enega: moški te nikoli ne zapusti zaradi starejše ženske. Razen tega je vse, kar je mogoče, normalno." Tu mi na misel prihaja scena iz filma August: Osage County, kjer na družinskem kosilu teče beseda o tem, da ima mož Barbare (Julia Roberts , Ewan McGregor) mlajšo. Mati (Meryl Streep) vpraša: "Is there a younger women involved?".

Stuart v negotovosti, kaj se dogaja z njegovim razmerjem. "Ne bom je vprašal. Mogoče pa ni res. Če ni res, je grozno, če izrečeš. In kaj, če je res?"

O minljivosti (ljubezni). "Ja, zdaj jo že ljubiš, vendar bi, če dovoliš , počakala še nekaj let. Ko so Če En-laja vprašali, kakšen je po njegovem učinek francoske revolucije na svetovno zgodovino, je odgovoril: "Prezgodaj je še za odgovor.""

Stuart ima svoj pogled na ljubezen. "Če mene vprašate – in jaz sem zdaj res imel čas vse premisliti – ljubezen – ali čemur ljudje pravijo ljubezen – je le sistem, da pridobiš nekoga, ki ti po seksu reče ljubi."

Govori tudi o tem, da se značaj spreminja. "Vem, da bom najbrž kar nadaljeval, delal bom približno isto in zagotovo bom imel isti značaj in definitivno isto ime, dokler … no, dokler ne bom nehal delati in dokler starost ne bo načela mojega značaja in dokler smrt končno ne bo vzela mojega imena. Vendar me je Zadeva spremenila. Nisem bolj zrel ali bolj odrasel, vendar sem se spremenil."

In tudi o tem, da je bil včasih pripravljen veliko narediti  za to, da bi ga ljudje marali, sprejeli. "Zdaj pa mi ni več toliko do tega. Na primer, spet nosim očala. Leče sem začel nositi samo zato, ker sem mislil, da bom Gillian takšen bolj ugajal."

Gillian razmišlja o obvladovanju sreče. "Morala bi biti kakšna pravila. Morala bi biti zelo stroga pravila, to je jasno, ne? Ne moreš kar "biti srečen ali srečna"; srečo moraš obvladovati. To je ena od stvari, ki sem se jih naučila." Na naslednji strani pa prizna: "Upravljanje s srečo se mi ni posrečilo."

Običajno si lokacije, kjer se dogaja zgodba romana poskušam ogledati tudi na googlovih zemljevidih. Opazila sem, da je avtor sicer omenjal londonske ulice, a so tiste, ki bi morale biti med seboj povezane (npr., ko Stuart opisuje svojo pot v službo), tako vsakasebi , da je imena očitno samo jemal iz londonskega seznama ulic, ne pa opisoval realne situacije v prostoru. Je pa na spletnih zemljevidih in googlovem pogledu moč najti sliko hiše št. 61 na Farrington Roadu, kjer je v višini golenice zidna ploščica krem barve, kjer piše: "To stavbo je v celoti uničil cepelinov napad med svetovno vojno 8. septembra 1915. Obnovljena 1917. John Phillips, upravni direktor."

Nesmrtnost

Milan Kundera

Nesmrtelnost. Prav poseben roman. Prepletanje zgodbe, pisateljevih doživljajev, Goetheja in Bettine, novodobnega Rubensa in filozofiranja predvsem o ljubezni, življenju, kretnjah in nesmrtnosti.

Poiskala sem ga, ko mi je prijateljica Margo ob enem izmed naših ženskih druženj ob večerji na vprašanje, kaj je kaj zadnje čase brala, dejala, da jo je pritegnil začetek nekega Kunderovega romana. »Gospe je bilo kakih šestdeset, petinšestdeset let.« In v tem poglavju je tudi opis mladostne kretnje, ki jo je gospa naredila odhajajoč iz bazena in pritegnila pisateljevo pozornost (posvetil ji je celo poglavje in se je dotaknil tudi še nekje proti koncu). Izsek je predolg, da bi ga zapisovala, predlagam, da ga poiščete kar v knjigi sami.

Zanimiva je navedba razlogov molčanja nekoga v družbi. »A ker oče ni bil prida družaben človek in je v družbi najraje molčal (kdo ve, ali zavoljo plahosti ali zato, ker je mislil na kaj drugega, se pravi, ali je njegov molk pričal o skromnosti ali o nezainteresiranosti), so sorodniki sprejeli dar bolj z nelagodjem kot z radostjo.« Najbrž je še kar nekaj možnih razlogov za to, da je nekdo v družbi bolj tiho.

Uvedel je pojem vljudne pozornosti. » … da se bosta po očetovi smrti (ki se je že dolgo napovedovala, zato so ga obdajali z vljudno pozornostjo, kakršna gre človeku, ki se mu je po vseh pravilih načrtovani čas že iztekel) …«

O izročitvi lastne volje. »Prepričani so bili, da brez matere sploh ne zmore živeti, pa ne le zato, ker ni znal za nič sam poskrbeti, ampak niti ni vedel, kaj bi pravzaprav rad, saj ji je že zdavnaj izročil v roke tudi lastno voljo.«

Najdemo razlage o ljubezni. »Ljubezensko čustvo v vseh nas drami lažnivo utvaro poznavalstva.« Nekje v romanu govori tudi o iluziji ljubezni. Piše tudi o tem, da se lahko nekdo svojega partnerja sramuje. In o tem, da nekaterim prvinsko srečo prinašajo samo doživljaji v dvoje. »«Kaj pa, kadar si sama doma in poslušaš plošče svojega ljubega Mahlerja, kaj ti to ne zadošča vsaj za košček prvinske sreče, za katerega je vredno živeti?« »Kaj ne slišiš, kakšne neumnosti kvasiš, Agnes? Mahler mi ne pomeni ničesar, če ga poslušam sama. Mahler mi lahko ponudi zadovoljstvo, samo če sem z Bernardom ali če vem, da Bernard misli name. Kadar sem sama, nimam niti toliko moči, da bi si postlala posteljo.« In o tem, da lahko samo zapreke povišajo ljubezen. »Skoraj je zavidal Lauri zapreke, ki so ji zastavljale pot, zakaj po Paulovem mnenju lahko samo zapreke povišajo ljubezen v ljubezensko zgodbo.«

Piše in filozofira tudi o pojmu »absolutno moderen«, ki ga je bojda uvedel Rimbauld. »… biti absolutno moderen pomeni: ne postavljati vsebine modernosti pod vprašaj, ampak se ji pokoravati, kot se pokoravamo absolutnemu, se pravi, onkraj vsakega dvoma.«

Razlaga tudi o tem, zakaj nekateri ponižanja nočejo javno kazati. Priznanje ponižanja je namreč dvakratno ponižanje.

Kundera se obregne tudi ob semantično pahljačo sklepnih vljudnostnih obrazcev za pisma, ki jih uporabljajo Francozi in z njimi z lekarniško natančnostjo odmerjajo najfinejše odtenke čustev, ne da bi jih pri tem zares gojili. Pri uporabi zaključka pisma »Dragi gospod, bodite tako ljubeznivi in spremite na znanje zagotovilo o mojih najizbranejših čustvih.« razloži, da najizbranejša čustva sodijo prav na dno vrednostne lestvice uradne vljudnosti in mejijo malodane že na prezir.

Misliti vs. čutiti. »Mislim torej sem, je stavek intelektualca, ki podcenjuje zobobol. Čutim, torej sem, je veliko splošnejša resnica, ki zadeva vse živo. Moj jaz se od vašega v bistvu ne razlikuje po tem, kar misli. Ljudi je veliko, misli pa malo: vsi mislimo približno enako, misli si medsebojno izmenjujemo, si jih posojamo ali krademo. Ko pa mi nekdo stopi na nogo, čutim bolečino samo jaz. Temelj jaza ni mišljenje, ampak trpljenje, ki je najtemeljnejše med vsemi čustvi. V trpljenju niti mačka ne dvomi o svojem nezamenljivem jazu. Kadar je trpljenje najhujše, se svet kar nekam izgubi, vsak od nas ostane sam s seboj. Trpljenje je visoka šola egocentrizma.«

Živeti in biti. »Živeti ni nobena posebna sreča. Živeti: prenašati svoj trpeči jaz po svetu. Toda biti, biti je sreča. Biti: spremeniti se v vodnjak, v kamenito fontano, v katero se kot mlačen dež usuje vesolje.«

Nekje govori tudi o razliki med potjo in cesto. Pot je hvalnica prostoru in doživljanju, cesta je razvrednotenje prostora - sama po sebi je brez smisla, je le črta, ki spaja dve točki v prostoru.

Prevajalec tudi tokrat uporablja čudovite slovenske besede, kot na primer »odsihdob« ali »drastljivejši«. Uporabi tudi pojem čuječnost, ki je bliže mojemu pojmovanju vsebine, ki se skriva za to besedo. »Paulov očitek je v Agnes znova prebudil čuječnost.«

Adagio Mahlerjeve Desete simfonije. 

Popravki

Johnatan Franzen

Corrections. Enkrat sem se že lotila te knjige, pa sem odnehala na prvih straneh, ker mi ni ležal način podajanja. Morda nekoliko preveč razvlečen, z dialogi in morda premalo neposredne zgodbe ali pa snovi za razmišljanje. Romanu sem zaradi njegovega slovesa dala še eno priložnost. Tokrat sem prispela do strani 183, prebrala tudi zadnje poglavje in njegov opis v angleški različici wikipedije. Čeprav gre za veliki ameriški roman, kot je denimo njegova Svoboda (ki pa sem jo uspela prebrati) ali pa Rothova Ameriška pastorala, me nekako ni uspel vpotegniti vase. Morda bom zrela zanj kdaj kasneje.

Ikigaj

Ken Mogi

Še ena knjiga z istim naslovom. S podobnimi  opisi in napotki kot Hygge, le da tu izhajajo iz kulture dežele vzhajajočega sonca. Že naslovi poglavij nam povedo, o čem bomo brali: Kaj je Ikigaj, Razlog, da zjutraj vstanete, Kodavari in koristi, ki jih prinašajo malenkosti, Senzorična lepota Ikigaja, Zanos in ustvarjalnost (zanos pridobimo, ko se osamosvojimo bremen jaza; zaradi globoke prepletenosti različnih elementov je življenje odporno in vzdržljivo), Ikigaj in trajnost, Najdite smisel svojega življenja (Ikigaj, razlog za življenje lahko najdemo v vsakem okolju, nanj lahko gledamo kot na obliko prilagajanja), Kar me ne pokonča, me okrepi (odpornost in trdoživost na spremembe), Ikigaj in sreča, Sprejmite se takšne, kakršni ste ter Poiščite svoj Ikigaj.

Ikigaj temelji na petih stebrih: Začnimo z majhnim, Osebna osvoboditev, Usklajenost in trajnost, Radost je v malenkostih ter Prisotnost tukaj in zdaj (ki jo srečujemo v načinu bivanja, ki so ga po slovensko poimenovali čuječnost).

Japonci verjamejo v osem milijonov bogov, so tudi tolerantni do drugih ver, celo do njihovega medsebojnega kombiniranja. Po njihovem mnenju gre pri življenju za uravnotežen skupek številnih malenkosti, ne pa nekaj kar ureja enotna doktrina.

Dacusara – delavec, ki običajno dela v pisarni se odloči zaposliti varno, a dolgočasno redno zaposlitev, da bi se posvetil stvarem, ki ga veselijo.

Iluzija osredotočenosti – "ljudje so prepričani, da so nekatere stvari nujne za srečo življenja, vendar v resnici ni tako. Izraz iluzija osredotočenosti izvira iz ugotovitve, da se lahko preveč osredotočimo na določen vidik življenja, zato smo prepričani, da je sreča povsem odvisna od njega" (denar, zakon, služba, …).

"Morda se zdi paradoksalno, a pravo razodetje je v tem, da je sprejemanje samega sebe pogosto povezano z osebno osvoboditvijo, zlasti če se oklepate iluzornega jaza, ki se vam zdi primeren. Da bi se lahko sprejeli in našli srečo, se morate iluzornega jaza osvoboditi."

"Srečo najdemo v svojem edinstvenem značaju." Ne drugod. "Ikigaj in sreča izvirata iz sprejemanja samega sebe."

"Skrb za zadržano zunanjost, pod katero se razcveta notranja individualnost."

"Ohranimo mirno kri in vztrajajmo."

Prav te dni so mediji obvestili o nesreči Eve Žontar. V spominih zanjo so zapisali, da je v enem izmed intervjujev Eva pojasnila, da ko jo je bilo strah, je strah opazovala, vprašala se je, česa so je strah? Eva se je znala spoprijeti s strahom.

»Meni pomeni živeti svoje sanje predvsem to, da si srečen,« pa je Eva dejala v intervjuju za Uglašeno kuhinjo. »Da greš spat z nekim občutkom notranjega zadovoljstva, miru in samouresničenosti«

Nevednost

Milan Kundera

L'Ignorance

Po svoje je neznosno lahkotno, da je to prvi Kunderov roman v tem blogu. A Kundero sem brala že mnogo preden sem se lotila tega zapisovanja prebranih knjig.

Pri prevodu mi je bila zelo blizu uporaba lepih, prijetno zvenečih slovenskih besed, ki niso prav pogosto uporabljane.

Zelo zanimiv opis etimologije besede nostalgija v začetku poglavja 2.

»Odisej je pri Kalipso užival pravcati dolce vita, lagodno in radostno življenje. In vendar je med dolce vita na tujem in tvegano vrnitvijo domov izbral slednjo. Pred vznemirljivim odkrivanjem neznanega (pustolovščino) je dal prednost znanemu (vrnitvi). Raje od neskončnega (zakaj pustolovščina vselej teži k neskončnosti) je imel končno (zakaj vrnitev je vselej sprijaznjenje s končnostjo življenja).« Kaj ni večja pustolovščina vrniti se domov po mnogih letih? In ali ne iščemo neskončnosti (nesmrtnosti) prav v rutini trenutnega življenja, ki nikakor ni pustolovščina?

Kitica iz pesmi Jana Skácla, češkega pesnika »govori o žalosti, ki ga obdaja, o žalosti, ki bi jo najraje dvignil v naročje in jo odnesel nekam daleč, da bi si iz nje sezidal hišo; za tristo let bi se zaprl vanjo, tristo let bi ne odprl vrat, nikomur in nikdar bi tristo let ne odprl vrat.«

O vplivu matere na hčer. »Kako naj Gustafu razloži, da v začaranem krogu materine moči sama nikdar ni mogla zagospodariti nad lastnim življenjem? Kako naj mu razloži, da jo je materina nenehna bližina odrivala v zakotje, jo obsojala na šibkost in nezrelost?«

In o vplivu matere na sina. »Kot sleheren pristen mamin sinko ni znal živeti sam, brez ženske nege in skrbi, a je hkrati težko prenašal njihove terjatve, prepire, solze in še zlasti preveč nasilna in lakomna telesa.«

»Da moški, ki je bežal pred ženo in drugimi ženskami, pri njej ni iskal pustolovščine nove mladosti in čutne razuzdanosti, pač pa počitek. Ni da bi pretiravali: daleč od tega, da bi njeno telo ostajalo nedotaknjeno, a v Ireni je čedalje močneje vrtal črv dvoma, ali je bilo dotaknjeno v meri, kot bi si to zaslužilo.«

»Naključje je samo druga beseda za usodo.«

O življenju narazen. »Predstavljam si čustveno vzburjenost dveh bitij, ki se srečata po mnogih letih. Svojčas sta bila pogosto skupaj, zato sta prepričana, da si delita enake izkušnje in enake spomine. Enake spomine? Prav na tej točki se začne nesporazum: ne delita si enakih spominov; od nekdanjih srečanj se sicer spominjata tega ali onega doživetja, vendar vsak svojega; njuni spomini se ne ujemajo, se ne križajo, niti količinsko se jih ne da primerjati: prvi se drugega bolj spominja, kot le-ta njega; najprej zato, ker se sposobnost pomnjenja od človeka do človeka močno razlikuje (kar bi bila za oba še sprejemljiva razlaga), drugič pa zato (in s tem se je veliko težje sprijazniti), ker drug drugemu ne pripisujeta enake veljavnosti.«

In o življenju skupaj. »Če dva človeka živita v istem stanovanju, če se vsak dan videvata in če se za povrh še ljubita, z vsakdanjimi pogovori vnašata ubranost v svoja posamična spomina: z neizgovorjenim in podzavestnim soglasjem odrivata v pozabo obsežne kose življenja, hkrati pa v pogovorih nenehno obujata prgišče skupnih doživetij, ki sta jih spletla v enotno zgodbo, ki kot nežna sapica v vejevju šelesti nad njunima glavama in ju nenehno opominja, da sta živela skupaj.«

»Komur je spodletelo ob slovesu, si tudi ob snidenju ne more kaj prida obetati.«

O sedanjosti in prihodnosti, tokrat brez preteklosti. »Zmotil se je. A zastran prihodnost se tako ali tako motimo vsi. Človek je lahko prepričan samo v sedanji trenutek. Pa je to res? Mar zares tako dobro poznamo sedanjost? Lahko tako mirne vesti sodimo o njej? Nikakor ne. Kako naj človek, ki ne pozna prihodnosti, sodi o sedanjosti? Če ne vemo, v kakšno prihodnost nas vodi sedanjost, kako lahko zanjo rečemo, da je dobra ali slaba, da si zasluži našo naklonjenost, nejevero ali sovraštvo?«

Jezero

Tadej Golob

Šele sedaj, ko sem prebrala drugo knjigo Tadeja Goloba, sem odkrila, da Jezera, ki sem ga brala nekaj nazaj, nisem zapisala v blog. Najbrž sem ga prehitro dala naprej in začela z branjem naslednje knjige. Za roman sem slišala iz pogovora dveh gospa na terasi nekega hotela zraven sosednjega jezera kraja dogajanja. Pogovarjali sta se o švedskih kriminalkah, pa o Dekletu na vlaku in o tem, da morata pogledati še za drugo kriminalko Paule Hawkins (ki po mojem mnenju daleč ne dosega prve). In omenili sta tudi Jezero. Takoj naslednji dan sem šla iskat po cobissu in ugotovila, da bom nanj morala nekaj časa počakati. Iskana roba. Fajn kriminalka v domačem okolju z domačimi značaji, ki se jo kljub zajetnemu obsegu prebere tako rekoč na mah. ni kaj dodati.

Svinjske nogice.

Tadej Golob

Pork legs, če bi vlekli analogijo naslova prejšnje opisane knjige v blogu. Dobro se je brala, od vse od invazije žab na začetku, pa do slučajno odkritega mejla ob koncu, ki je spremenil zorni kot doživljanja. Priznanje pa je itak dal že Kresnik.

Tihi dnevi v Mixing Partu

Erlend Loe

Stille dager i Mixing Part. Pravzaprav bi moralo pisati Mixing Part Church. Garmisch-Partenkirchen. Roman z veliko dialogi, ki povedo zgodbo. Predvsem s pogovori med Nino in Brorom, ki je v mislih pri Nigelli. Nigelli Lawson. »Tellmann išče kaj, da bi pripravil za kosilo, in najde fotografijo Nigelle, ki stresa ročni mešalnik za koktajle in se smehlja. Začuti zbodljaj nečesa, kar je podobno hrepenenju. Zakaj Nina nikoli z nasmeškom ne stresa mešalnika za koktajle? Tako je, kot da  njunem razmerju ne bi bilo prostora za to možnost.«

Podobni doživljaji (in pogovori) se najbrž odvijajo mnogim, v vzporednih svetovih ali v mislih iskanja poti do pogovorov.

O smislu daril. »Smisel daril, je razumel Tellemann, je v vezi, ki jo ustvarjajo med tistim, ki daje, in onim, ki dobiva, zato darila sama po sebi nimajo nobene vrednosti.«

»It is myself I have never met. (Sarah Kane)«

Zahvaljujem se Mestu bere za to knjigo, ki sem jo dobila skupaj s priznanjem.

Odtisi v času

Evelina Umek

Lepo berljive kratke zgodbe, ki za razliko od mnogih iste literarne oblike ne zaidejo v polje fantastičnega.

Marij Čuk je v spremni besedi izpostavil odnose, ženske, samoto, ljubezen, spomine, bolečino in vztrajanje.

"Odnos moški – ženska. Nikoli razčiščeno razmerje, večkrat manjka iskrenost. Strah pred prepustitvijo drugemu. Zaupanje? Kaj je zaupanje? Tudi večdesetletno skupno življenje lahko skriva v zaklenjenem predalu svoje pasti in resnice, ki so drugačne od resnic, ki jih pričakujemo od partnerja ali partnerice. Nikoli do konca in potankosti odkrito čustveno zaledje sobivajočega, nikoli do zadnjega odkrita njegova (njena) pričakovanja, le redko potešene najbolj intimne potrebe."

"Ljubezen. Nenehno hlastanje za tem čudovitim čustvom, ki pa zna biti nadvse kruto in neizprosno. Priklicati nekdanje ljubezni k ponovnemu žarenju je utopija in zmota. Pa vendar se mnogi ljudje ne morejo in nočejo sprijazniti z dokončnostjo izgube. Še upajo, kar jih naredi tragične osebe, ki v očeh in zavesti opazovalca sicer ne morejo računati na usmiljenje, kvečjemu na uvid, da je ljubezen zmuzljiva. A brez ljubezni je težko živeti. Dvojina lahko osmišlja. Brez nje zeva prazen prostor, obdan z molkom, ki ga je težko zapolniti."

"Bolečina ni nekaj fizičnega, pravo bolečino nosimo v duši."

"Vztrajanje v življenju, čeprav z neizpolnjenimi pričakovanji, čeprav v navideznem čudaštvu. Preboleti bolečino. Sprijazniti se z lastno usodo. Čeprav ni možnosti uresničitve vseh lastnih potreb in želja, je življenje lepota, ki jo napolnjujemo s smislom. Poiskati ga moramo v nas samih in ne se obžalovati ali obremenjevati zaradi nečesa, kar bi lahko bilo, a ni."

Hygge

Luisa Thomsen Britts, Danska umetnost srečnega življenja

Meik Wiking, Umetnost dobrega življenja po dansko

Najprej sem videla v izložbi knjigarne drugo, ko pa sem brskala po cobisu sem ugotovila, da obstajata dve. Obe sem predelala in moram reči, da mi je prva bliže. Morda, ker jo je pisala ženska, ker je pisana bolj občuteno (kar hygge je) in ker je več misli, ki usmerjajo k neki filozofiji, ki pomaga skozi življenje. Drugo je pisal moški, direktor Inštututa za raziskovanje sreče in je precej bolj priročniška in faktografska.

Zato se bom nekoliko dlje pomudila pri prvi, ki po tem, ko jo preberemo, še kar vabi med svoje platnice. S svojo umirjenostjo, domačnostjo in varnostjo.

»Hygge je prisotnost in izkušnja pripadnosti, pa tudi občutek topline, varnosti, umirjenosti in zaščitenosti. Hygge je občutek svojosti in skupnosti z ljudmi in kraji, ki nas sidra, krepi, opogumlja in tolaži. S hyggejem privabljamo zaupnost in povezanost. To je občutek vključenosti in pripadnosti trenutku in drug drugemu, občutek obilja in zadovoljstva. Pri hyggeju gre za biti, ne za imeti.«

»Sreča je kot metulj; bolj ko se podiš za njo, bolj se ti izmika, a ko pozornost nameniš drugim rečem, pride in ti nežno sede na ramo. (Henry David Thoreau)«

»Hygge se zgodi, ko se predamo užitku sedanjega trenutka v vsej njegovi preprostosti. Prav njegova prisotnost v tem, kar počnemo, daje vsakdanjemu življenju vrednost in pomen, nas pomirja, nam daje občutek domačnosti, ukoreninjenosti in velikodušnosti.«

»Največja nevarnost, izgubiti sebe, se lahko v svetu zgodi zelo neopazno, kot da to ne bi bilo nič posebnega. Nobena druga izguba se ne zgodi tako neopazno; vsako drugo izgubo – roke, noge, petih dolarjev, žene itd. – zagotovo opazimo. (Søren Kierkegaard)«

»Na Danskem je sposobnost doseči notranji mir zelo cenjena značajska poteza. Za človeka, ki preprosto živi po lastnih merilih in je sproščen v svojem okolju, ki se zna ogniti pehanju za prostor na družbeni lestvici in tekmovalnemu vedenju, pravijo da zna hvile i sig selv – počivati v sebi, dobro se počutiti v svoji koži. Ta lastnost nakazuje notranjo trdnost identitete, ki ni odvisna od pozornosti ali statusa. Ljudje, ki so naravo sproščeni, zlahka hyggajo. Manj so nesamozavestni ali obremenjeni s tem, kakšni se bodo zdeli drugim, in so le redko nezdravo tekmovalni. Tisti, ki zanjo težave pustiti pred vrati, ki se neobremenjujejo s skrbmi zunaj hyggčnega sveta, tudi podpirajo dinamiko hyggeja.«

»Ne spominjamo se dni, spominjamo se trenutkov. (Cesare Pavese)«

»Hygge lahko živimo sredi vseh drugih elementov zaposlenega življenja. Pri tem ne gre za odsotnost izzivov ali neprijetnosti, temveč zato, kako se znjimi spopadamo. Ko hyggamo ne gre zato, da se za težave ne zmenimo, le odložimo jih za nekaj časa. N obrobju Hyggičnega doživetja sta še vedno bolečina in tema. Zavedamo se njune prisotnosti in se s tem, ko se predamo ugodju sedanjega trenutka, pripravljamo, da se ju bomo lotili. Zbiramo moč, da se bomo mirno spopadli z življenjem.«

»Hygge je prisotnost in odprtost, doživetje povsem v tem trenutku, ki zahteva, da odložimo vse, kar nas lahko zmoti. Kadar hyggami vstopimo v neprekinjeni tok preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. ko priznavamo preteklost in smo pozorni na sedanjost, začutimo tako kontinuiteto kot zasidranost v zdajšnjem trenutku. Nehamo se pehati za prihodnostjo in spoznamo, da naše sreče ne predstavlja trdna resničnost, temveč abstraktni občutki dobrega počutja in gotovosti.«

O času. »Tako v mislih kot v čutih, tudi če je čas resničen, nas spoznanja o nepomembnosti časa vodi k modrosti. Bertrand Russel)«

"V našem zapletenem življenju ni lahko uživati v vsakdanjih zadovoljstvih – v otrocih, družini, soseski, naravi, sprehodih, srečanjih, skupnih obedih. Življenja si ne zamišljamo kot zavzeto iskanje, temveč kot nekaj ravno nasprotnega, kot iskanje običajnega in gojenje vsakdanjega. (Thomas Moore)"

 

"Kako potrebujem to varnost. Kako potrebujemo drugo dušo, da se je oklenemo, drugo telo, da nas greje. Počivati in zaupati; predati dušo z zaupanjem: to potrebujem. Potrebujem nekoga, da se zlijem vanj. (Sylvia Plath)"

"Vsa verodostojnost, vsa mirna vest, vsi dokazi resnice prihajajo le iz čutov. (Friedrich Nietzche)"

In še mnogo tega je, kar bi še enkrat prebrala. Knjiga že sama po sebi s svojimi napotki spodbuja toplino, sproščenost in udobje.