Leta

 Annie Ernaux

Les Années. Knjiga nobelovke se bere kot, da bi se pomikali po časovni krajini Francije in doživljali preteklost skupaj z avtorico. Nekaterih dogodkov in imen se celo spomnimo, kakšne navedbe so nam znane, o drugih beremo prvič. Zgodba se lepo pretaka, branje je kot glasba, slike, občutenja, ki prihajajo iz zunanjega sveta v naša čutila.

O odnosih do odraslih otrok. »Otroci, še posebno fantje, so stežka zapuščali družinsko zavetje, poln hladilnik, oprano perilo in zvoke otroštva v ozadju. V vsej nedolžnosti so se ljubili v sobi poleg naše. Umestili so se v dolgo mladost, a svet jih ni čakal. Mi pa smo zanje kar naprej skrbeli, bili zaradi njih zaskrbljeni in tako imeli vtis, da vedno živimo v istem času, ne da bi se sploh kaj spremenilo.«

Potrošništvo v neki dobi našega življenja. In občutki večje vrednosti, ki nam jih da nakup. »Bolj kot za lastnino je šlo za ta občutek, ki smo si ga želeli pričarati na policah trgovin, kot sta Zara in H&M, občutek, ki nam ga je takoj brez truda dala pridobitev stvari: občutek dodane vrednosti obstoju.«

»njena upokojitev, ki je tako dolgo predstavljala skrajno mejo njene vizije za prihodnost kot pred tem menopavza. Kar čez noč so bila predavanja končana, njeni zapiski za pripravo pa niso več služili ničemur.«

»Zamenjal ga je občutek nujnosti, ki jo je trgal. Bala se je, da ne bi s starostjo njen spomin postal oblačen in nem, tak, kot je bil v prvih letih njenega življenja, ki se jih ni več spominjala.«

Bolj je šlo »sestavljanje delcev časa« h koncu, bolj jo je pritegnilo branje knjige. Bolj je začutila, da je to tudi ona, zato so jo obdala čustva, da je tudi njeno življenje nekje pri skrajnih mejah njene vizije za prihodnost. Da je njeno življenje, čeprav se je začelo dobri dve desetletji kasneje, podobno njenemu. Čeprav v drugem prostoru in času.

Slovenski prevod se bere odlično. Hvala obema, pisateljici in prevajalki za lepo in na koncu tudi čustveno doživetje.

Slepa pega

Paula Hawkins

Blind spot. Slepa pega je bolj berljiva kot Pod gladino, ki sem jo brala nazadnje. Slednja me je namreč v pričakovanju napete zgodbe, kot je bila Dekle na vlaku, razočarala. Vesela sem bila tudi dolžine te kriminalke, nekaj čez sto strani je ravno prav.

Izgubljena hči

Elena Ferrante

La figlia oscura. Med pandemijo so očitno nastajale bolj kratke knjige. Ta je ena izmed njih, ki zapelje na peščeno plažo ene izmed italijanskih obal. Zgodba doživljanja, odnosov, moralnih dilem se lepo bere. Nekoliko drugače kot ostala dela Ferrantejeve, zaradi drugačnega toka besed. Prav zanimivo je, da me je na primer prevod zadnje Giordanove knjige bolj asociiral na pisanje Ferrantejeve kot tale. Nič narobe, samo opažanje. Tudi Izgubljena hči se lepo bere v slovenskem prevodu. 

Sobarica

 Nita Prose

The maid. Prisrčen roman, mestoma tudi napet. Da mi ne bi vzelo razglabljanje o tem, kaj zapisati, vzelo preveč časa, kar prepišem enega izmed opisov z zadnje platnice: » Molly Gray ni taka kot drugi. Ne premore družabnih veščin in ne zna razbirati namenov drugih ljudi. Babica, ki jo je vzgajala, ji je ta svet predstavila tako, da zdaj Molly lahko živi v njem.«

»Babica je imela vendarle prav. Glede vsega, o vsem.

Dlje živiš, več se naučiš.

Ljudje so skrivnost, ki se je ne da rešiti.

Življenje se že samo uredi.

Na koncu bo vse v redu. Če ni v redu, še ni konec.«

Kako ostati priseben v dobi delitev

Elif Şafak

How to Stay Sane in the Age of Division. Še ena izmed knjig, ki je nastala v času korone, ki je mnoge avtorje spodbudila k pisanju z filozofskim nadihom. Tisti, ki se jim je prekinil redni delovni proces, so imeli veliko časa za razmišljanje. Zanimivo branje.

Raztrgajmo nebo

Paolo Giordano

Divorare il cielo.  Stil pisanja mi je bil nekoliko podoben kot pri Ferrantejevi, Mezzanitnijevi, Bignardijevi ali Tamarovi, lepo me je vpotegnil v branje. Prej nisem bila pozorna na to, ob zaznamku na koncu knjige sem prebrala, da je vse to prevajala Anita Jadrič. Zelo lepo se bere njene prevode.

Knjigo sem prebrala od začetka do konca, pravzaprav od Giordanovih romanov mi nekako ni šel le Človeško telo.  Pri Raztrgajmo nebo je zgodba lepo tekla, čeprav je včasih zavila v posebno smer. Recimo del v Islandiji.

 

Vsi božji otroci plešejo

Haruki Murakami

Kami no kodomo-tachi wa mina odoru. 神の子どもたちはみな踊る

Kratke zgodbe, ki sodijo v cikel po potresu v mestu Kobe. Način pisanja me ni tako prevzel, kot njegova dela po tem začenši z romanom Ljubi moj sputnik. V teh zgodbah je morda preveč raztrganih dialogov in ne močne nekoliko mistične zgodbe, ki me je pri Murakamiju vedno vpotegnila. Pri vpogledu v njegovo bibliografijo vidimo, da je začel pisati dobrih dvajset let pred to knjigo, njegova monumentalna dela pa so začela nastajati po tem. Se pa že tu pojavljajo nekateri elementi, ki jih pogosto uporablja v svojih delih – mističnost, posebni liki, luna, jazz. Ni pa še mačk.

I can't get started with you 

Pomagati tistim, ki ne vedo, za kaj sploh živijo - Delo

Fižolozofija

 Irena Štaudohar

Čudeži vrtnarjenja. Branje iz stresnega vsakdana potegne v sproščen svet kultivirane narave. Že naslovnica in oblikovna podoba knjige s sproščujočo tipografijo in prijetnimi ilustracijami navaja k branju, namenjenemu za oddih. Občutki med branjem so mestoma podobni kot pri Pečatu stvarjenja Elizabeth Gilbert. In predstave o vrtu so že pri začetku branja in potem skozi vso knjigo spominjale na Vrtlarico s hrvaške televizije, čeprav se njene izkušnje pomešajo z avtoričinimi šele proti koncu. Kar vpotegnilo me je v predstavo, da bi začela z vrtom v zelenem slovenskem hribovju.

Stroji kot jaz

 IanMcEwan

Machines like me. Zanimiv roman s prepletom več vsebin, ki spodbudi razmišljanja o življenju z umetno inteligenco. Mene je knjiga kar potegnila, medtem ko se mama kljub mojemu priporočilu ni mogla prebiti preko prvih strani romana.

Prispevek na rtvslo.

Sem jo morala hitro vrniti v knjižnico, se še vrnem. (185,188)

Materinstvo

Sheila Heti

Motherhood. Res poglobljena razmišljanja o potencialnem materinstvu in življenju nasploh. Dilema, ali materinstvo ali ne, se pisateljici postavlja posebej zato, ker je umetnica in se boji, da obojega skupaj ne bi zmogla. Zanimivo branje, čeprav bi lahko rekli, da se mestoma že malo vleče, a me je kljub vsemu pritegnilo, da sem brala prav do konca.

»Duša časa.«

»Mogoče mi, če mi uspe predvideti ta cikel, lastnih razpoloženj ne bo treba jemati tako osebno ali izvajati takšnih gimnastičnih trikov, ampak jih bom lahko videla kot to, Kar so: del narave, tako kot so oblaki del neba. Mogoče moja razpoloženja pričajo o tem, da je človek del časa, ali da je vezan na čas ali da je čas. Še zlasti žensko telo izraža čas in je s časom tesno povezano.«

»Najbolj ženski problem je, da si ne odmeriš dovolj prostora ali časa ali pa ti tega ne dovolijo. Strpamo se v trenutke, ki si jih dopustimo, ali v trenutke, ki so nam jih dopustili drugi. Ne pretegujemo se ležerno v času, ampak si skopo nakazujemo najmanjše odmerke časa, v katerih naj bivamo. Pustimo, da vsi tiščijo v nas. Same do sebe skoparimo s prostorom in časom.«

»Naključnost je brez haska in nikamor ne pelje! Bolje je, če v nič ne verjameš, kot če v stvari verjameš po naključju, kakor nanese. Bolje je, če premoreš kakšen temelj, da naj opreš svoje vedenje in življenje, kot pa takšno naključnost in nenačrtnost, ki te prav tako lahko pripeljeta v absurd kot pa do česa resničnega. Le strah nas žene, da pregloboko vrtamo po svojih odnosih, in le sla po moči nas žene, da pregloboko vrtamo po neznanem. Ničesar, kar bi bilo vredno vedeti, ni mogoče res vedeti, in čustva v svojem nenehnem plimovanju ne morejo biti tisto, kar nas vodi skozi življenje, ki je kot nalašč ustvarjeno za to, spravlja čustva v takšno plimovanje. Vsi smo odvisni drug od drugega in vsi toliko potrebujemo. Kar šteje, je, da zmagamo – da ukinemo mejo med duhovnim in telesnim ter končno postanemo celi. Demona moramo prositi za blagoslov, vse drugo pa pozabiti.«

»Želje vodijo v kopičenje življenja, je posvaril. Bal se je, da bi ga, če bi začel slediti svojim željam, vse tisto, kar bi nagrabile na kup, navsezadnje zasulo in bi njegov jaz popolnoma izginil.«

»Francoski mladenič, ki me je danes odpeljal na letališče Charles de Gaulle je rekel, da je po njegovem prava umetnost nevidna.«

»Sčasoma se mi bo ljubosumje, upam, poleglo. Miles je rekel, da je po njegovem na tem svetu edino vredno biti spodoben in pogumen človek in da nikoli ni naredil česa takega – da bi ženski lagal, ali jo slepil. Samo dve možnosti imam: da mu zaupam, ali da ga sumničim, da mu verjamem, ali dvomim vanj. Potem je prav, da se mu odločim zaupati, saj kaj pa imam od tega, če sumničim in dvomim? To mi zadaja bolečino že vnaprej, pred morebitno resnično bolečino.«

»Naučiti se moraš prenašati več nelagodja. Pogumnejša bodi. Kaj pa boš našla, če zbežiš? Če ostaneš, boš morda ugotovila, kako močna si – koliko preneseš, da je v redu, če te kaj prizadene.«

Tudi razglabljanje o tem, ali je ženska lahko sama sebi namen.

Sem imela premalo označevalnih listov, da bi zabeležila zanimivosti. Pa še pretipkavanje vzame veliko časa.

Pogovor

 David Brooks

The conversation. Prijetno presenečenje. Našla sem jo na polici priporočenih knjig v knjižnici. Morda me je nekoliko pritegnila tudi naslovnica, ki je kazala na bolj sproščen, morda celo kulinarični žanr. Obojega je bilo, gurmanskih opisov hrane in vin ter sproščenega večernega ozračja, ki je vpotegnilo popolna tujca v pogovor o njunem življenju. Presenetilo me je, da se zgodba avstralskega pisatelja dogaja prav v Trstu, da pozna Kras in Piran. V življenjepisu na spletu sem kasneje prebrala, da je zaradi očetove službe mladost med drugim preživljal tudi v Jugoslaviji, sklepam, da prav v tem severno jadranskem delu.

»Morda ima to res zvezo. Nedolžnost. Mladost. Ko so stvari bolj mogoče. Ko je več stvari mogočih. Izkušnje nas spremenijo. Videl sem, kako so zagrenile mnogo ljudi, jih naredile bolj previdne. Nabirate si odgovornosti. Vedno več stvari tvegate. In vedno manj časa, da bi si opomogli od izgube …«

 

Tovarna koles

Erika Johnson Debeljak

Mi je čudno, da sem knjigo zasledila šele po sedmih letih od njene izdaje. Najbrž zato, ker sem po knjigah Johnson Debeljakove začela pogledovati šele po prebrani knjigi z naslovom, ki vsebuje trojno poimenovanje žensk. Res lepo tekoče piše, zgodba je zanimiva in vleče v branje prav do konca. Gotovo tudi nekaj doprinese odličen prevod, ki dodatno pripomore k dobremu toku branja in užitku pri odkrivanju lepih slovenskih besednih zvez.

Vesela sem bila, da sem našla tudi to knjigo in hkrati odkrila, da smo že pred Golobovim Jezerom Slovenci imeli odlično kriminalko, ki se dogaja v naših krajih. Način pisanja Johnson Debeljakove me je celo nekoliko spominjal na Golobovo. Pravzaprav bi glede na časovno zaporedje knjig morali reči ravno obratno (a sem Golobove prebrala prej).

Pri branju sem našla kar nekaj zanimivih odlomkov in misli, ki bi jih zapisala, a si jih žal nisem označevala, ker sem knjigo večinoma brala na poti.

»Parkirišče, kjer sta se prvič srečala, so osvetljevale ognjene barve umirajočega dne« To je najlepši del dneva zame in ognjene barve so dober opis rumeno oranžne svetlobe na zahodnih fasadah stavb. Nikoli pa nisem v teh čudovitih atmosferskih trenutkih pomislila, da bi lahko pomenili umiranje nekega dne. Daj je vsak samo eden. Morda čas pojmujem bolj kot kontinuum,  nenehno nadaljevanje. Zato se je toliko teže sprijazniti z dokončnostjo smrti.           

 

                    

En sam cvet

Muriel Barbery

Knjiga za sprostitev in podoživljanje japonske kulture. Sprehod po zenovskih templjih, uživanje lepote kultivirane narave, posebej izbranih cvetov. Vse prepleteno z osebno zgodbo.

»Ni me strah, da bi mi spodletelo, strah me je, da bi mi uspelo.« Zanimivo, prav v času branja knjige sem še nekje brala ali slišala izrečeno misel o strahu pred uspehom. Morda med komentarji letošnje Tour de France.

»Dolgo sem čakal v ogolelosti, zdaj je slivov cvet v meni. (Isa)« Vsako poglavje se začne z nekim vmesnim predpoglavjem, kjer je v enem odstavku opisana zgodba s sporočilom. Slivov cvet je torej v meni. To ugotavljamo vse življenje, a še vedno iščemo osnove za naše dobrostanje zunaj nas.

»Kaj bi morala občutiti?«, se sprašuje hči ob grobu očeta, ki ga ni poznala.

Prevajalec večkrat uporabi pojem mineralnost, ki ga doslej v slovenščini nisem zasledila  pri opisu takšnih stanj. V francoščini se mineralite (z dvema ostrivcema) največkrat uporablja pri opisu okusa vin.

Ob nastanku sveta

Drago Jančar

Zanimiva zgodba, ki nosi s seboj težo tistega časa. Čeprav morda zapisana v lahkotnih stavkih, ki dajo vtis nedokončanosti in prehajanja,  me je pripoved obtežila.

In tisti, ki so v tistih časih živeli v Mariboru pravijo, da je bil takrat pisatelj premlad, da bi dogajanja občutil tako kot oni. Da ni bilo povsem tako. Da so Maribor, ljudi in dogajanja občutili drugače.

Paula

Isabele Alliende

Paula. Zelo lepo se bere. Avtobiografski roman, ki pritegne še posebej zaradi zgodbe povedane iz sebe. Osebna zgodba povezana s politično v takratnem Čilu. Veliko ujetih misli.

Hvala prijateljici za priporočilo.

Mamuti

Jernej Županič

Ni mi stekla. Najbrž nisem bila v pravem obdobju kot bralka.

Antifa cona

 Erica Johnson Debeljak

In the Antifa Zone. Kriminalen roman, ki se poveže z mladostniško dobo odraščanja. Spet eden izmet teh, ki vpotegne v branje, s katerim v času prebiranja zaživiš, ga bereš pozno v noč in čakaš naslednje priložnosti, da bi nadaljeval z branjem.

Gverilci

Polona Glavan

Kratke zgodbe. Ene bolj pritegnejo, druge manj. Razvrščanje je odvisno od bralca. Vsak je drugačen, z svojo izkušnjo, s svojim poljem zanimanja. Kakorkoli, mi je od njenih romanov še vedno najbolj blizu Kakorkoli.

Raclette

Borut Golob

Prijetno presenečenje an sich. Med branjem knjige se mi je zdelo, da se s Kantom uvedeni pojem velikokrat pojavi v besedilu. Po tem, pa sem ga pri sicer bolj neučakanem listanju knjige komaj našla nekje. Duhovita pripoved, ki jo spremlja pričakovanje na začetku najavljenega razhoda.

Speči spomini

Patrick Modiano

Souvenirs dormants. S časom srečevanj se je začelo obetavno, pričakujoč mojstrsko igro misli in besed. Razvilo se je v pripoved, še vedno polno impresije in občutenj doživljanje zgodbe nekega življenja. Pariz.

Mačja Kuga

 Maja Novak

Življenje se intenzivno odvija, tako da sem v knjižnici slučajno opazila, da poteka novi krog bralne akcije Mesto bere. Tokrat s knjigami slovenskih avtorjev. Ta je bila prva, ki sem jo izbrala na zato namenjeni knjižni polici. Začela sem z branjem dan za tem, ko se mi je dogodila osebna mačja zgodba. O tej kdaj drugič in kje drugje.

Knjiga me ni vpotegnila, morda preveč mraka in pesimizma.

Velika čarovnija

 Elizabeth Gilbert

Opustimo strah in živimo ustvarjalno

Big magic: Creative living beyond fear.

Za kaj gre v knjigi je opisano na uradni spletni strani knjige. 

Sem najprej pomislila, da gre za eno izmed knjig, ki je nastala v času velike epidemije, ker ne gre za roman. V teh posebnih časih dvoletnega obdobja namreč nisem zasledila veliko "običajnih" romanov, ki bi s svojo rafinirano proučeno zgodbo in kompozicijo vpotegnili v branje. Je ena izmed priročniško napisanih knjig, a s svojimi priporočili prijetno preseneti. Pravzaprav je na nek drug način opisala spoprijemanja s pisateljsko praznino ustvarjanja, katerega smo bili deležni v delih Moravie, Austena in še mnogih drugih avtorjev. Če pomislim, skoraj ni velikega pisatelja, ki se ni v kakšnem izmed svojih del vsaj deloma lotil te tematike. Knjiga, ki sem jo pred to nazadnje brala s to vsebino, je delo slovenskega pisatelja Evalda Flisarja, ki na nekoliko bizaren način predstavi premor navdiha in motivacije ustvarjanja. Pisatelji imajo to prednost pred umetniki ostalih oblik umetnosti, da lahko opišejo stanja obdobij krča ustvarjalnosti s sredstvom, ki ga nedvoumno lahko neposredno razume vsakdo. Ostali teže, lahko bi izrazili to v glasbi ali sliki, a vprašanje, če bi bila sporočilnost ustrezna za njih same ali nas običajne ljudi. Čeprav je najbrž že to, da umetnik izrazi hibernacijo ustvarjalnosti nek način prebijanja stanja.

Dotakne se tudi (materialne) koristnosti ustvarjanja, ki se je filozofsko temeljito lotil Nuccio Ordine v Koristnosti nekoristnosti. Glibertova sicer bolj z vidika, kako preživeti kot umetnik, katerega nuja je imeti čas za ustvarjanje. Tudi to, da umetnost ni cenjena, zaželena (povrnjena v materialnem) s strani uporabnikov je najbrž eden izmed sprožilcev predaha v navdihu.

"Nisem zrasla v umetniški družini. Izhajam iz ljudi, ki so si služili kruh z, lahko bi rekli, bolj rednim delom."

"(Kakorkoli, zlato pravilo v moji družini je: če finančno vzdržuješ sam sebe in ne vznemirjaš nikogar drugega, potem imaš svobodo, da s svojim življenjem delaš kar hočeš.)"

"A umetnost ni poklic v smislu običajnih poklicev. Ustvarjalnost ne daje varne službe in je nikoli ne bo."

"Mislim, da je veliko dejanje človekove ljubezni, če lahko nekoga opozoriš, da lahko sam uredi stvari, da mu svet ne dolguje avtomatično nobenega plačila in da nikakor ni tako slaboten in nemočen, kakor se mu morda zdi."

Gilbertova piše o tem, da je v časih, ko se še ni preživela s pisanjem, dodatno delala za preživetje (132 – 136).

Piše tudi tem, da so umetniki "zasvojeni s trpljenjem". Tudi uveljavljeni pisatelji pripovedujejo o temačnih izkušnjah s svojim delom. "Philip Roth nikoli ni nehal govoriti o srednjeveškem trpinčenju, ki mu ga je zadalo pisanje ves čas njegove dolge mučeniške kariere. Oscar Wilde je umetniško življenje opisal kot en sam dolg, očarljiv samomor. … Tako pa se ne počutijo samo pisatelji. Tudi slikarji in kiparji se počutijo podobno. Slikar Francis Bacon je rekel: "Občutki obupa in žalosti so za umetnika koristnejši kot občutek zadovoljstva, kajti obup in žalost vzdramita vso vašo senzibilnost. Enakega mnenja so tudi igralci, pa plesalci, pa prav gotovo tudi glasbeniki. Rufus Wainwright je nekoč priznal, da ga je strah ustaliti se v srečnem razmerju, kajti boji se, da bo brez čustvene drame, ki izhaja iz vseh teh nedelujočih ljubezenskih odnosov, izgubil dostop do "tistega temnega jezera bolečine", za katero se mu zdi, da je tako odločilno za njegovo glasbo." Globino da gotovo trpljenje, sevdah (ljubezen, žolč), duende.

Sedem laži

 

Elizabeth Key

Seven Lies. Ko sem iskala ideje za branje in brskala po spisku priporočenih knjig, sem naletela tudi na tole, še neprečrtano. Sem se spomnila, da sem jo že prebrala, a je zaradi prevelike okupiranosti J še nisem uspela zapisati bloga. Verjetno tudi zaradi tega, ker knjiga ob branju ni pustila posebno globoke sledi.

Čoveško telo

 

Bill Bryson

The body. Zanimivo branje, moram pa reči, da sem po že davno prebrani Kratki zgodovini skoraj vsega pričakovala svetlejšo knjigo. V njej so poučni opisi delovanja našega telesa, a me je malo zmotilo, ker je preveč prostora danega vsebinam prejšnjim zablodelim zdravniškim praksam. Na primer, precej prostora je namenjenega lobotomiji, puščanju krvi, poskusom na ljudeh, ki so se nemalokrat končali s smrtjo. In zato je branje, čeprav zanimivo, lahko mestoma nekoliko mračno.

Preden se kava ohladi

Toshikazu Kawaguchi

Coffee ga samenai uchini

Izgleda, da Japonci radi pišejo zgodbe na meji fantastike. Kot Murakami ali kratke zgodbe, ki jih tudi najdete v tem blogu. Ima pa tudi to branje odsev japonske kulture, ki ga zasledimo npr. tako v kriminalki (Kirino), zgodbi o mački, ki je prihajala na obisk (Hirajde), Koprnenju (Soseki) ali zgodbah, ki se iz nedolžne spreobrnejo v perverzijo (Ogawa). Slednji avtor je sicer napisal tudi povsem običajno zgodbo o profesorju matematike, ki bi jo lahko postavili tudi v kakšno drugo okolje.

Preden se kava ohladi ima zanimivo zamisel prehajanja v preteklost, a me preštevilni dialogi in opisi majhnih situacij brez vsebine po prvem projiciranju v preteklost niso pritegnili k nadaljevanju branja.

Stvari, ki padejo z neba

 Selja Ahava

Taivaalta tippuvat asiat

Že druga knjiga te finske avtorice z nekoliko posebnim pisanjem, ki sem jo prebrala.

Nekako v treh delih je, z različno morfologijo pisanja v vsakem od njih. V prvem je pisanje morda nekoliko morbidno s svetlimi izseki otroškega opisa svoje mame. Drugi se mi je zdel finsko komičen z izmenjavo pisem med gospodom, ki ga je večkrat zadela strela in gospo, ki je doživela življenjski šok z drugim zadetkom na lotu. Tretji spet malo morbiden in sem ga na koncu brala malo po diagonali.

Nekaj ti želim povedati

 Kristijan Musek Lešnik

Zelo pozitivno branje. Avtor je strnil svoje izkušnje glede življenjskih reči in situacij in jih predaja naprej svojim otrokom in nam bralcem. Oblikovanje je bolj priročniško in bralca zapelje v sproščeno vzdušje, kot na primer v nasvetih za življenje v knigah Hygge, Lykke in Ikigaj.Sicer so izkušnje in nasveti iz našega kulturnega okolja in dobrodošli za potrditev naših razmišljanj o.

Še link do zanimivega članka v Delu, ki me je navedel k branju knige. Ugotovila sem, kaj vse sem storila narobe pri vzgoji otrok :( 

V prvi osebi ednine

Haruki Murakami

First Person Singular. 一人称単数

Dočakala sem tudi odličen prevod Domna Kavčiča iz Japonščine (v Slovenščino). Lepo se je brala, spet sem občutila, da imam v rokah Murakamija. Najprej sem namreč vzela v roke angleško različico. Verjetno sem bila preveč razvajena z odličnimi prevodi Murakamija v slovenščino. Angleška različica me je nekoliko razočarala. Ne odseva tiste pretanjene skrivnostnosti in posebnosti jezika, kot sem jih bila vajena v slovenščini. Sploh nisem dobila tistega občutka, ki sem ga v dosedaj prebranih njegovih romanih, zaradi katerega nisem in nisem mogla prenehati z branjem knjige. Kot na primer pri Uboju komturja, ko sem predolgo čakala na drugo knjigo.

Avtobiografske kratke zgodbe. Tudi nekaj mističnosti, kot smo pri Murakamiju vajeni. Zdi se mi, da sem tisto, ko se v soncu napoti s šopkom rož na vrh hriba nad Kobejem v zapuščeno koncertno dvorano na recital dekleta, s katero sta skupaj zahajala v glasbeno šolo. Ostale zgodbe pa so mi bile nove, vsaka zase nekaj posebnega, s svojim sporočilom.

 

Schumann,Karneval

Preden moj mož izgine

Selja Ahava

Ennen kuin mienheni katoaa

Ponekod me je asociiralo na Debeljakovo, ne samo zaradi hibridne sestave romana, predvsem zaradi izgube moža, čeprav je bilo tu povsem drugače. Tako zaradi tega, ker je bila ob izginjanju ob njem, kot tudi tega, ker se je tu ljubezen med njima nekako izgubila, pri Debeljakovih pa je obstala/ostala.

»Od znotraj je še vedno isti človek. Ali s temi besedami mislijo kosti?«

Izjemno zanimiva knjiga, pravzaprav si ne predstavljamo doživetja nečesa podobnega. Še vedno nisem našla prave povezave med zgodbo prelevitve moža v žensko (kot pri Danskem dekletu) in zgodbo Krištofa Kolumba.

»Dandanes mi vse znane stvari nudijo tolažbo.«