Azra Širovnik
Ženska knjiga, ženska zgodba. Iz knjige se vidi, da
je pisana iz sebe. Iz neke nuje po izlitju svoje zgodbe na papir. Ko je črno na
belem, je vse bolj jasno. Na nek način sistematizirano in s tem
racionalizirano. Razkriti nekateri dogodki, ki bi sicer ostali zakopani v
podzavesti in vsake toliko prikukali na plano v ne nujno pozitivni opravi. Ali
pa kot nezavedna nostalgija, polna občutkov. Prav neverjetno je, da se včasih z
nostalgičnimi, čustveno močnimi, in zato prijetnimi občutki spominjamo tudi
časov in dogodkov, ki so pustili brazgotine. In kot sem najbrž že enkrat
prenesla povedano od neke ženice v nekem francoskem filmu: »Življenje je kot
dobra juha. Potrebuje grenke in sladke začimbe.«
Pri knjigi se tudi takoj razpozna, če je pisana iz
sebe, iskreno. Kot na primer Kluunova osebna zgodba. Iskrena in zato močna.
Tega se je zavedala tudi Širovnikova, ki je na začetku zapisala Rilkejev citat:
»Pojdite vase. Raziščite nagib, ki vas sili k pisanju; pretehtajte ali razpreda
svoje korenine v najglobljem predelu vašega srca, priznajte si, ali bi morali
umreti, če bi vam bilo prepovedano pisati. In, če tega obrata navznoter, iz
tega utapljanja v lastni svet nastanejo verzi, vam ne bo prišlo na misel, da bi
koga spraševali, ali so dobri verzi. S temi deli tudi ne boste poskušali
zbuditi zanimanja po revijah: ker jih boste imeli za svoje ljubo, naravno
posest, za kos in glas svojega življenja. Umetnina je dobra, če je nastala iz
nujnosti. V tovrstnem nastanku se skriva njena sodba – druge ni."
Ni komentarjev:
Objavite komentar