Brunetti

Donna Leon
Štirinajst knjig o primerih komisarja Brunettija. Škoda, ker jih ni več. Vsake toliko časa po eno, za premor med drugim branjem. Prve (mislim, da je bila smrt v Benetkah) sem se lotila nekako vzvišeno, rekla sem si, to je eno izmed tistih puhlih pisanj. A sem jo vseeno vzela v roke, tam na terasi s pogledom na valoveče morje, še bolj zadaj na Premudo in nekoliko desno še bolj zadaj, na zahajajoče sonce. In je steklo. Je bilo nekaj več, kot običajna kriminalka. Lep, italijanski, počasen način opisovanja domačega in službenega življenja komisarja Brunettija. Družinsko življenje z dvema odraščajočima otrokoma. Ljubeča žena, ki poleg službenih obveznosti vedno najde čas za kuhanje pristnih italijanskih jedi in pogovor z možem o službenih težavah. Benetke z vsemi svojimi hišami, kanali in mračnimi zgodbami preteklosti. Način dela italijanskih policijskih uradnikov. Napete zgodbe. In hrana. Opisi obrokov komisarja Brunettija so tako mamljivi, da se bralcu pocedijo sline. In Brunetti je postal del miksa knjig, ki sem jih vsako leto odnesla na morje. En Moravia, en Brunetti, kakšna knjiga tipa Svila, kakšna tipa Kratka zgodovina časa, en Pamuk, en slovenski avtor, en Paasilinna, dvakrat je bil Zafon, kakšen Remarque in še kaj, kar se dogaja v Provansi. Tam nekje do 1500 strani na poletje.