Kalipso

Vesna Milek

Spleen, v katerem Jančarjevem romanu je že bilo? Veliko žolča, negativnih notranjih razkrajanj. Čeprav težke vsebine vleče zgodba nekako naprej do bralnega konca. Verjetno vsako doživlja notranja iskanja med seboj in razhajanji, ne pa s takšno težo, globino. Kalypso najbrž nikoli ni zadovoljna, tudi, ko je z Odisejem, jo obhajajo dvomi.

»Kaj, če si je nekdo nekoč nekaj izmislil in nam vcepil ta virus, zemljevid popolnosti, po katerem iščemo nekaj, česar sploh ni in morda nikoli ni bilo. Misliš, da smo si jo izmislili samo zato, da bi nam bilo lažje preživeti to zajebano življenje?«

Resnica ima tvoje oči

Samo Rugelj

Knjige nisem mogla odložiti, kakor je dejala za neko drugo moja sodelavka. Hvaležna sem moji prijateljici za namig – mislim, da sem ga dobila med druženjem s prijateljicami lani junija ob večerji v restavraciji z azijsko hrano v ulici Josipine Turnograjske. Takrat niti nisem vedela, da gre za roman. Glede na avtorja, sem pomislila, da gre bolj za knjigo, ki nam na nek način pomaga usmerjati doživljanje življenja. Najbrž zaradi pomisli na očeta. Pa je šlo za roman, bila sem prijetno presenečena. In to dober roman.

Ruglja se lepo bere, zgodba teče, lahko se je vživeti vanjo, še posebej zato, ker se dogaja v našem okolju. Mestoma spomni na Vojnovićevo Figo, spomni tudi na zgodbo Bronje Žakelj, nekoliko tudi na Cvetko Vah Rasmunssenovo. Najbrž zato, ker vse govorijo o odnosih v družini in osebnem doživljanju življenja. O doživljanju z lastnimi očmi.

Ob Blatnikovi razpravi na koncu knjige pa se odpre še en vidik »Zato ni nič čudnega, da se pod tem napetim romanom pretaka še ponikalnica, na katero v današnjih hitrih časih hitro pozabljamo: težko je živeti prav, če ne bereš pravih knjig. Takih ob katerih se sprašujemo, ali živimo prav.« Moja prijateljica, mislim da prav tista, ki mi je Rugljevo knjigo priporočila, se je ob nekem najinem pogovoru spraševala, če bere prave knjige – najbrž pa zaradi nekega drugega razloga. Razmišljala je o tem, da zamuja življenje, če bere nekoliko lažje knjige. Šlo je za Jojo Moyes. Naj povem zase: nimam prav nič slabe vesti, četudi gre za nekoliko lažje branje in jekjiga  napisana tako, da me potegne v svojo zgodbo, ven iz vsakdanjega življenja in skrbi.

V knjigi najdete tudi kar nekaj nasvetov za dobro branje. Večino sem že prebrala, zanima pa me:
Fallada Hans, Vsakdo umre sam - jo poiščem za eno prihodnjih branj.

Moški, ki ni poklical

Rosie Walsh

The man who didn't call. Že dvakrat sem skoraj obupala, ko sem začela z branjem te knjige. So me spodbujali, naj nadaljujem zaradi zanimivega zapleta in razpleta. In sem jo prebrala do konca. deli zgodbe bolj potegnejo, deli manj. Pisateljica skriva razplet prav do konca, čeprav ga je nekako slutiti že prej.