Hiša blaženih bud (razvrat)

João Ubaldo Ribeiro

A casa dos Budas Ditosos (luxuria).

Naslov v oklepaju pove vse, čeprav bi bil najbrž boljši prevod za luxuria poželenje. Tudi bolje bi se slišalo zaradi nenamernosti, ki izhaja iz naravnih nepokvarjenih vzgibov (poželenja). Ni kaj dodati. Seks s filozofijo in zgodba pisana z moško fantazijo.

Ὁ βίος βραχύς,

ἡ δὲ τέχνη μακρή,

ὁ δὲ καιρὸς ὀξύς,

ἡ δὲ πεῖρα σφαλερή,

ἡ δὲ κρίσις χαλεπή.

Izbrane pesmi

Pablo Neruda

Poezijo je najlepše brati in slišati v originalu. Pa četudi ne razumeš vsake besede. Melodija jezika daje občutenje slišanemu in prebranemu. Prevod, pa naj je še tako dober, ne more vzbuditi enakih občutenj kot poezija v izvornem jeziku.

***

Če te nenadoma ne bo več,

če nenadoma ne boš več živela, bom jaz še vedno živel.

Ne upam si,

ne upam si zapisati tega –

če umreš.

Še zmeraj bom živel.

(iz pesmi Mrtva)

***

Včeraj zvečer, ko sem utrnil luč,

so mi zaspale korenine

in oči so mi ostale

ujete med listi,

dokler mi ni že pozno padla

s senco veja v spanje,

in po telesu se mi je vzpela

mrzla noč iz kristala

kakor prosojen kuščar.

Tedaj sem zaspal.

Zaprl sem oči in liste.

(Drevo)

Diana ali samotna boginja lova

Carlos Fuentes

Diana o la cazadora solitaria. Uvodni del je obetal z razmišljanji o sreči, a zgodba je kasneje postala mestoma celo banalna, opisujoč podrobnosti ljubezenskega razmerja skozi moške oči (nagona).

(sreča)

"Ni ga hujšega suženjstva kot upanje, da bomo srečni. Bog nam na zemlji obljublja solno dolino. Toda na koncu je to trpljenje le prehodno. Večno življenje je večna sreča."

"Sami na koncu, tako kot smo bili sami na začetku, se spominjamo srečni trenutkov, ki smo jih rešili pred skrivnostno pritajenostjo sveta, hočemo biti sužnji sreče in poslušamo le zvok zamaskirane zaloge, nevidnega sunka, ki se pokaže na koncu, da bi zahteval najbolj grozno resnico, neizogibno kazen časa na zemlji."

V času branja te zgodbe sem nekje prebrala kolumno Saleclove, ki je prodorno osvetlila podoben vidik sreče, ki jo Fuentes vpelje s pojmom »sužnji sreče«. "Sreča na ukaz" temelji na ideji, da je treba v delu uživati in vodi k novi ideologiji, ki močno temelji na fantazmi sreče, ki jo propagira sodobni neoliberalni kapitalizem. Piše, da je Mark Fischer v analizi te ideologije poudaril, da tragedija sodobne družbe ni, da ljudem ne uspe v tem, da bi bili avtentični in da bi uživali v življenju. Prava tragedija je, da so danes pod prisilo, da nenehno iščejo srečo in užitek. In pri mnogih ta prisila sproža občutek tesnobe, krivde in samoobtoževanja za neuspeh.

(ljubezen)

"Srečanja moškega in ženske se zgodijo na dveh ravneh. Ena, zunanja, ki jo je mogoče posneti s kamero, če želite je raven kretenj, ravnanja, pogledov, gibanja. Bolj zanimiva je notranja raven, kjer začnejo prihajati na površje in se zaletavati čustva, vprašanja, dvomi, samopregovarjanja, fantazije, predvsem fantazije o njej."

Tako kot mnogi pisatelji tudi Fuentes vpelje v zgodbo pisatelja, kot njenega protagonista in način življenja, podrejen izogibanju ustvarjalnim krizam. Zelo je zanimivo razmišljanje, ki primerja človeka in slavno osebnost. »Luisa me je naučila, da je bolj vredno biti človek, kot pa slaven pisatelj. Toda včasih je bolj kruto biti človek kot pa zaupati nedolžni obljubi literarne slave.«

(pisatelj)

»Pri devetindvajsetih letih sem dosegel slavo, ki je sam nisem preveč slavil, kajti od nekdaj se vedel, da je literatura eno samo dolgo učenje, ki je v vsakem trenutku izpostavljeno nepopolnosti, ko nam gre dobro, popolnosti, ko nam gre slabo, in večnemu tveganju, če si želimo zaslužiti to, kar pišemo. Nisem verjel niti pohvalam, ki so mi jih namenili, saj sem vedel, kako daleč sem od ciljev, ki sem si jih zastavil, niti napadom, s katerimi so me prav tako zasuli.«

(življenje)

»Ayer se fue. Manana no ha llegado,/hoy se esta yendo sin para run punto;/soy un Fue y un Sera y un Es cansado (Francis de Queveda, Representase la brevedad de lo que se vive, y cuan nada parece lo que se vivio.)

Kako kratkotrajno je to, kar živimo, in kako ničvredno to, kar smo preživeli.« Borges je v eni izmed zgodb Alefa dognal, da nesmrtnost niti ni tako mikavna v primerjavi z ne neskončnim življenjem.

Alef

Jorge Luis Borges

El Aleph. Kot piše nekje v Virkovi spremni besedi Borges ustvarja avtonomne imaginativne, fikcijske svetove, utemeljene na neskončnem labirintu svetovne književnosti. Piše tudi, da že bežen pogled na Alef pokaže, da je to zbirka zgodb o smrtnosti in nesmrtnosti. Razloži tudi, da je labirint nedvomno osrednji element celotnega Borgesovega opusa, tudi v Alefu (Mesto nesmrtnih kot labirint). Človeško življenje je zbegano tavanje po labirintu (Labirint je narejen, da bi zmedel ljudi) in v središču Borgesovih labirintov največkrat preži smrt. Zanimiva je tudi kategorija časovnega labirinta (različni časovni nizi, ki se tudi množijo in cepijo; v enem od teh časovnih nizov živi človek eno življenje, v drugem drugo in drugačno; zanimiva tema dvojnika, ki se pojavi v dveh vzporednih zgodovinah in podvaja samega sebe). Izpisala sem le nekatere dele Virkove zanimive razprave.

Nesmrtnost v Nesmrtnem mestu izgubi svoj mik. Življenje ni več tako zanimivo, ker ni začasnosti, enkratnosti in nepopravljivosti. »Smrt ali njeno omenjanje naredi ljudi izumetničene in vznesene. Pretresa jih njihova usoda prividov; vse kar naredijo, utegne biti zadnjikrat; nobenega obraza ni, ki se ne zarisuje kot obraz v sanjah. Smrtni imajo vse za nepopravljivo in naključno. Nesmrtnim pa pomeni sleherno dejanje (in sleherna misel) odmev tistih, ki so se v preteklosti brez razvidnega vzroka zgodili pred njima, ali zanesljiva napoved tistih, ki se bodo v prihodnosti ponavljali do vrtoglavosti. Ničesar ni, kar ne bi bilo izgubljeno med neutrudnimi zrcali. Nič se ne more dogoditi enkrat samkrat, nič ni dragoceno zaradi svoje začasnosti. Nesmrtnim elegičnost, resnobnost in slovesnost ne pomenijo nič. S Homerjem sva se razšla pred Tangerjem, mislim, da se nisva poslovila.«

Zanimivo, iznašel je pojem surove krajine. »Vsem se je zdelo neverjetno, da bi te surove krajine, kjer zemlja rojeva pošasti, ponujale zavetje čudovitemu mestu.«

»Stene so bile vlažne, bolj jih je izbrusil čas kot človeška marljivost.«

Alef je točka, kamor se stekajo vse točke. Torej točka, kjer je moč videti vse. Neke vrste orehova lupina v kateri je neskončna veličina sveta na enem mestu ali pa Nunc-stan in Hic-stan po Leviathanu v enem. "O God, I could be bounded in a nutshell and count myself a King of infinite space." (Hamlet, II, 2)