Štala

Nick Hornby

Slam. Spada med mladinske zgodbe, a se kljub temu lepo bere tudi s starejšimi očmi. Spet se loteva posebne osebne (in družinske zgodbe) najstnika, tokrat nekaj let starejšega, kot je bil Rufus v Vse o fantu (tudi tu se pojavi to ime, a v drugem liku).

Zanimiva je ideja o izletih v prihodnost med spanjem, ko glavni junak vnaprej doživi dogajanja v prihodnosti. In na koncu zgodbe, ob enem izmed takšnih flashev v prihodnosti, ga pomiri, da je nekako prišel do te prihodnosti, da je bil očitno kos življenju. »Ko sem takole sedel v tej družbi v kitajski restavraciji, se mi je zdelo, da je vse v redu, toda to je bilo še daleč od tam, kjer sem bil zdaj, od sedanjosti. Čakalo me je še veliko dela, prepirov, skrbi za otroke, služenja denarja, pomanjkanja spanca. Vendar sem bil temu očitno kos. To sem dojel. Če ne bi zmogel, potem zdaj ne bi sedel tukaj, ne?« Torej prihodnost bo, nekako bomo že prišli do nje. Živeti moramo sedanjost in ne vnaprej skrbeti za prihodnost, ali kako že? In tudi nekaj o preteklosti piše v tovrstnih reklih. Kaj že?

V nekem odlomku piše tudi o stanju, ko nenehno nekaj čakamo. Torej zavestno ne doživljamo sedanjosti in je ne zajemamo s polno žlico, ker čakamo. »Naslednje tedne sem se sanjaje prebijal skozi pouk. Pravzaprav skozi življenje. Samo čakal sem. Spomnim se, kako sem prvi teden čakal avtobus, številko 19, ki me je odpeljala do mojega doma do njenega. Spoznal sem, da je čakanje na avtobus veliko lažje, kot vse drugo, ker sem tako ali tako samo čakal. Ko sem čakal na avtobus, sem moral samo čakati nanj, vse drugo čakanje pa je bilo mučno. Tudi med zajtrkom sem čakal, tako da sem pojedel bolj malo. Tudi v spanju sem čakal, tako da sem spal bolj malo, eprav sem si želel spati, saj mi je tako minilo osem ur. V šli sem samo čakal in nisem vedel, kaj so govorili med poukom in odmori. Med gledanjem televizije sem čakal, zato nisem sledil oddajam. Tudi med skejtanjem sem samo čakal, skejtal pa sem tako ali tako le takrat, ko je Alicia počela kaj drugega.« In zamujal je življenje.

Na obali Chesil

Ian McEwan 

On Chesil Beach. Ob začetku branja sem mislila, da se zgodba dogaja v viktorijanskih časih in kasneje ugotovila, da gre za dogajanje v drugi polovici prejšnjega stoletja (skorajda sem zapisala v sodobnem času, pa sem se zavedla, da se je opisana zgodba dogajala že pred kakšne pol stoletja).

Na platnicah izdaje knjige najdete kar nekaj citatov. Tu prepišem še kakšnega dodatnega.

»Florence je bila vedno vešča skrivanja svojih občutkov pred družino. To ni zahtevalo nikakršnega truda – enostavno je zapustila sobo, kadarkoli je bilo mogoče to storiti hladno, in pozneje je bila vesela, da ni rekla ničesar grenkega ali ranljivega za njene starše ali sestro, sicer bi zaradi krivde bedela vso noč. Stalno se je opominjala, kako rada ima svojo družino, in se še učinkoviteje ujela v molk. Zelo dobro je vedela, da imajo ljudje izpade, celo viharne, in da se potem pobotajo. Vendar ni vedela , kako začeti – kratko malo ni obvladala kravala, ki prečisti zrak, in nikoli ni mogla čisto verjeti, da je težke besede mogoče vzeti nazaj ali jih pozabiti. Najbolje je stvari ohranjati preproste. Tako je lahko krivila samo sebe, ko se je počutila kot lik iz časopisnega stripa, ki mu iz ušes sika para.«

»Njegovo izbiro besed je lahko izostrila steklenica vina.«

Najljubše reči

Susanne Fröhlich

Lieblinsstücke. Simpatično počitniško branje, pisateljica ima podoben pristop kot Haddon v A spot of bother (Velika zadrega) ali pa Hornby v How to be good. Humorno opisana družinska razmerja, le da je tu iz perspektive matere srednjih let (v najlepših letih).

Zgodbo spremljajo tudi simpatični citati Wilhelma Buscha, kot je na primer »Kdor je neučakan, pospravi seno, ko je še vlažno«. 

Prevara

Philip Roth

Deception. Rotha je vedno zanimivo brati, čeprav se v praktično vseh svojih delih dotika staranja, bolezni, ljubezni, spolnosti, judovstva in pisateljevanja. Kot običajno tudi tu piše o svojih izkustvih in notranjih doživetjih. Nekaj je napisal tudi o tem, da pisatelji velikokrat pišejo sterilno, torej, da pišejo tem, kar predvidevajo, da bi bralci radi brali in ne o svojih dejanskih doživljanjih, da ne bi razkrili sebe, svoje intime. »Vsa tista plahost, prikrita v »diskretnost«, o človeških nasprotjih in brezbožnih impulzih. Strah pred razsvetinjenjem in groza samote. Kot bi bila čistost srčika pisateljeve narave. Naj nebesa pomagajo takšnemu pisatelju! Kot bi Joyce ne brez sramu ovohaval Norinih spodnjic. Kot bi Svidrigailov nikoli ne šepetal v duši Dostojevskega.« Če pisanje ni (notranje) iskreno ni pristno. Bralec to čuti.

»Zanima ga strašna dvoumnost in negotovost »jaza«, način, kako avtor dela mit iz samega sebe in, predvsem, zakaj. Kaj ga je vzpodbudilo? Od kod prihajajo vse te improvizacije na samega sebe? Zakaj je biograf že nekako jezen na Zuckermana in ga skuša premagati.« Roth se torej ukvarja s svojim alter egom, in ko mu ta postane dolgočasen ga pusti umreti. Zadnji roman z Zuckermanom je izdal pet let pred Prevaro.

Zanimiva je tudi njegova misel o tem, da »pisatelj, ki pri šestintridesetem ve, kaj hoče, ne prenaša več izkušenj v mit – mit podeljuje izkušnji.«

Nejasna prihodnost je vznemirljiva, prav danes smo v neki družbi razpravljali o tem, da je bolje, da je meglena, da ne vemo zanjo. »Ne zmorem životarjenja od enega stavka do naslednjega. Ne, jogo izvajam. Nekakšno makrobiotiko. Ravnokar skušam živeti z radostjo, ki jo premorem. Saj veš, ta vrsta brezmejne nejasnosti je zelo vznemirljiva.«

Piše tudi o tem, da se preenostavnih razmerij naveličamo. » … In to je moja nemesis. Tako. to je vse. Mar nisi imela razmerij, ki ne bi bila obremenjujoča – ki so bila prijetna? No ja. Kaj je bilo s temi? Naveličala sem se jih.« (s. 110)

»Neka ženska, ki ima ogromno dragocenega nakita in torbo, ki jo je kupila pri Louisu Vuittonu, kar pomeni ­– da ne dojema ničesar.«

»Toda, kaj ni mišljeno, da bi se ukvarjali s problemom tebe, ne pa s tvojimi problemi?«

»Res je ob ljubimcu izgine življenjski vsakdan. Bolezen Emme Bovary. V silovitem naletu prvih ženskih strasti je vsak ljubimec Radolphe.«

»… V najslabšem primeru bi to pomenilo, da bi živela do konca življenja,….«