Sobota

Ian McEwan

Saturday. Ena dan življenja, pravzaprav celo življenje v enem dnevu. Roman mi je bil še v večje veselje, ker sem ga odkrila sama v raziskovanju del Iana McEwana. Še en odličen prevod Miriam Drev, ki je, če se ne motim, prevedla vse McEwane, ki sem jih prebrala.

Tako kot v Tujcih v Benetkah, da zgodba nekje v prvi tretjini slutiti, da nečesa še ni konec in to nekaj visi nad zgodbo do konca knjige. Pravzaprav si oddahnemo že nekoliko prej, ko se razplet dramatično obrne in še pred tem preobratom vpotegne bralca, da celo pozabi, kdaj je začel z novim poglavjem. Tako dolga poglavja, kot jih premore ta roman, so namreč pričakovane velike ločnice, a so predolga, da bi bralec ritem branja in nebranja lahko prilagajal njim. V takem primeru se bolj orientiram po številu strani, ki jih želim doseči v eni etapi branja. Kot rečeno, pri tej knjigi pa je bilo to merjenje prebranega v določenem trenutku pozabljeno.

"Kadar načneva velike stvari, politični položaj, planetarno otoplitev, revščino na vseh koncih sveta, se človeku vse skupaj zazdi zares grozno, nič ne gre na bolje in nimaš se česa veseliti. Kadar pa razmišljam o malih stvareh, tem, kar mi je blizu – o punci, ki sem jo ravnokar spoznal, razumeš, ali pa o pesmi, ki jo bova posnela s Chasom, ali o deskanju na snegu naslednji mesec, se počutim prima. Zato pa bo od zdaj naprej moje geslo: razmišljaj o malem."

"Kadar te v zgodnjih jutranjih urah daje nespečnost, si spleteš gnezdo iz lastnih strahov – nedvomno je kovanje črnogledih scenarijev in naklepov, kako bi se jim izognil, davno nekoč pripomoglo k preživetju. Ta zvijačnost mračne domišljije spada v dediščino naravnega izbora v nevarnem svetu."

Še dva vidika loščenja in likanja. "Bila je ženska, ki je življenje posvetila gospodinjenju, različnim vsakdanjim opravilom, ki so vključevala loščenje, brisanje prahu, sesanje in pospravljanje ter so bila nekoč običajna, danes pa se z njimi ubadajo samo še pacienti s kompulzivnimi motnjami." In drugi, 

"Po aktualnih moških, ki so pueri aeternae, je to drugače, oni od žene pričakujejo, da bo nadomestila njihovo mater, jim likala srajce in pobirala za njimi spodnjice."

"Tako se torej začne ta dolgi proces, ko polagoma postajaš otrok svojih otrok. Dokler se nekega dne ne zgodi, da te okarajo: "Očka, če se boš spet razjokal, te bomo odpeljali domov.""

Goldbergovevariacije

AngelaHewitt

SteveEarle, El Corazón

JohnnieJohnson, Tanqueray

Trajalo je dolga leta,

vendar sem zaupal v dan,

ko bova ti in jaz kot nekdaj

ob tanquerayu spet za mizo sedla.

It was a long time coming
But I knew I would see a day
When you and I could sit down
And have a drink of tanqueray

Tudi McEwan je za eno izmed izmišljenih imen uporabil Johna, nadel mu je priimek Grammaticus.

Pesem lune in morja

Nina George

Die Mondspielerin. Če ne bi knjige našla na bralnem seznamu prijateljice, najbrž nanjo v knjižnici sploh ne bi naletela. Naslovnica in tipografija naslova, pa tudi zbirka knjig, ki ji pripada, napeljujeta na manufakturno pisane knjige. Pa saj morda nekaj tega tudi je, a zgodbi, ki se dogaja v navdihujoči Bretaniji, Provansi, Normandiji ali pa kje drugje v Franciji, se lahko oprosti marsikaj. In, če knjigo bereš med počitnicami v kakšni mediteranski deželi je navdih dvojen. Podobno kot pri romanih Joanne Harris.

Središče zgodbe je podobno kot pri Shirley Valentine, le da je tu glavna junakinja Mariann želela prekiniti z vsakdanjo rutino življenja, s katerim ni imela zadovoljstva zase na precej bolj brutalen način. Ko je bila mlada je življenje še obetalo, pri šestdesetih prihodnosti od katere bi kaj imela, ni več videla. »Njen poslednji dan. Ko je imela pred seboj še vsa tista leta in desetletja, se ji je čas zdel neskončen. Kakor knjiga, ki čaka, da jo bo nekdo zapisal – takšno kot se je mlademu dekletu zdelo življenje, ki naj bi še prišlo. Medtem je dopolnila šestdeset let, strani v knjigi pa so bile prazne. Neskončnost je minila kot en sam sivcat dan.«

Piše tudi o navdihu umetniku, ki je lahko »morje, ženska, vera, nekaterim je služil že košček peciva", kot smo videli pri Proustu in njegovih magdalenicah v iskanju izgubljenega časa: ''In tedaj se mi je spomin nenadoma prikazal. Tisti okus je bil okus po koščku magdalenice, ki mi ga je teta Léonija ob nedeljskih jutrih v Combrayu (…), ko sem ji prišel voščit v spalnico za dobro jutro, zmeraj pomočila v ruski ali lipov čaj in mi ga ponudila.'' Gre tudi za "nehotni spomin" – ko čutna izkušnja, denimo vonj ali okus, nepričakovano odklene vrata do spomina na že davno pozabljeno preteklost.

Nekje v zgodbi spomni tudi na razmišljanja filozofa Rogerja Cailloisa »kamne občuti kot nasprotje dinamike, šele zaradi njihove nepremičnosti je človeško iskanje vidno.«

GâteauBreton

Benoit Groult, Sol na koži

Libertango

Hijo de la luna

P.S. S prejšnjo prebrano knjigo, objavljeno na tem blogu, je nekaj skupnih sestavin – Nicolette, uši in do vratu zapeta bluza. 

Nora na fanta

Helen Fielding

Mad about the boy. Sproščujoče in zabavno branje. Najprej sem si rekla, kaj bom to brala, po tem pa sem bila zadovoljna, da sem se potopila v kakšno manj globoko knjigo. Ki tudi opisuje življenje, a s pozitivnega vidika. Prvih dveh delov dnevnika Bridget Jones sicer nisem brala, gledala le film, zato so imeli junaki knjige že podobo. Rene Zelweger, Colin Firth, Hugh Grant.

Misli o vzgoji otrok. »»Razmisliti bi morali o tem, kakšni bodo kot odrasli,« je nadaljeval gospod Wallaker. »Svet je krut. Pogoj za uspeh v poznejšem življenju ni to, da vedno zmagajo, ampak da se znajo spopasti s porazom. Če se zmorejo pobrati, kadar padejo, ohraniti optimizem in notranjo moč, imajo veliko boljše možnosti za poznejši uspeh, kot če so v tretjem razredu boljši od sošolcev.««

Mad about the boy, Dinah Washington

Knjigarna

Penelope Fitzgerald

The bookshop. Še en odličen prevod Miriam Drev, tudi njeno spremno besedo na koncu knjige velja prebrati.

Veliko romanov in novel, ki se dogajajo ob Rokavskem prelivu, je pisanih v nekakšni podobni maniri. angleško-podeželski z vtisom, kot da se dogajajo v 19. in ne 20. stoletju. Kot na primer Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov ali Na obali Chesil. Tako kot vzbudijo podobna občutja zgodbe, ki se dogajajo na francoskem podeželju, ne glede na to, v katerem obdobju so pisana in kje se dogajajo.

In v takšni ruralno igrivi maniri so zapisane tudi drobne duhovitosti, ki izvirajo iz pozitivnega razmišljanja protagonistke, neprijetnim okoliščinam življenja navkljub. Tale - »Če ti v eni stvari ne uspe, ti vedno spodleti pri vseh.« - morda celo asociira na velike misli Maxa Bunkerja.

»Kdor vse razume, se umsko poleni.«

Angeli vsakdanjega dne

Michael Viewegh

Andělé všedního dne. V Shakespearovi mračni komediji Milo za drago najdemo veliko namigov, ki asociirajo na "središče" Vieweghovega romana, v katerem najdemo tudi Shakespearove verze vojvode Vinzenza "Računaj samo s smrtjo; S tem si olajšaš življenje in smrt. O življenju si misli: če izgubim, izgubim stvar, za katero se pulijo le norci.", ki jih je prevedel Matej Bor. (Be absolute for death; either death or life/ Shall thereby be the sweeter. Reason thus with life:/ If I do lose thee, I do lose a thing/ That none but fools would keep: a breath thou art,).

Tudi Angelom vsakdanjega dne, bi zaradi središčne teme lahkotnih razmišljanj o življenju in smrti, lahko dali označbo mračnega humornega romana. V gotovosti (nepričakovane) smrti vsa človeška nesoglasja in družinske razmere dobijo obroben pomen.

Nekaj citatov v tem smislu brez komentarja:

"Situacija je resna, ni pa brezupna. Poudariti je treba težo, ne brezup. Takih naukov ima polno glavo. Kaj lahko še pričakujemo od življenja? Narobe zastavljeno vprašanje. Ne, mi od življenja, ampak življenje od nas še kaj pričakuje?"

"Za tiste, ki razmišljajo, je človeško življenje komedija; za tiste, ki ga čutijo, pa tragedija."

"Uživaj v daru življenja. Uživaj v nasmehih otrok, barvi neba, vonju kave, toplem vetru in pozvanjanju tramvajev. Uživaj v mrzli zimi in zadušljivem poletju. Sreča je čas, Kelly. Tega ne pozabi."

"V njegovem srcu se mešata pritoževanje in ljubezen." Karel v odnosu do žene Marije.

"Kaj ni Lidi že od začetka govorila, kakšen kreten je? Pa čeprav bi govoril tudi pet jezikov? Kakšen tip gre na dopust z mamo?"

"Zaradi življenja nasploh. Čarovnija se je razblinila. Četrt stoletja skrbi za sina – potem pa pride poročena ženska z dvema otrokoma in ji ga spelje."

"Vaši otroci niso vaši otroci. So sinovi in hčere hrepenenja Življenja po samem sebi. Prehajajo skozi vas, a ne izhajajo iz vas, in čeprav so z vami, vam ne pripadajo."

"Umrl je v torek proti večeru. Kot zdravnica je nekaj mrličev seveda že videla, še nikoli pa ni videla nikogar umirati. Tomaš je bil prvi človek, katerega umiranje je videla na lastne oči. Držala ga je za roko in opazovala, kako njegov obraz izgublja še zadnje ostanke barve."

"Moramo leteti. Ni nam treba verjeti v Boga, ne smemo pa nehati upati."

Naivni in sentimentalni romanopisec

Orhan Pamuk

The Naive and Sentimental Novelist. Nietszche je baje zapisal, da preden posameznik spregovori o umetnosti, mora poskušati ustvariti umetnino. Prav v užitek mi je bilo tole Pamukovo razčlenjevanje pisanja romanov. Še bolj zaradi tega, ker ni pisano s strani literarnega kritika, ki nikoli ni napisal romana. Ampak s strani pisatelja, ki je napisal že nekaj dobrih del. Po tem, ko sem prebrala ta njegova razmišljanja, bom morda ponovno posegla po kakšni njegovi knjigi, ki sem jo že prebrala. Kot to berem zdaj, jih je napisal z veliko premisleka in priprav. In tudi jaz sem, sicer kot naivna bralka, ob branju romanov razmišljala že o prenekaterem vidiku, ki ga obdeluje Pamuk v tej knjigi. Nisem pa še razmišljala o temi, ki ji posveča največ pozornosti v tej knjigi - sicer o »središču« (center) romana. Seveda ne, ker ne pišem romanov, ampak jih samo naivno berem. Opazila sem, da kakšni romani bolj lovijo zgodbo, kakšni gredo v čute bolj kot kakšna simfonija ali pesnitev, drugi nas naučijo kakšnih za nas novih spoznanj. Nisem iskala središča, čeprav zdaj, ko sem se poučila pri Pamuku, vidim, da me je iskanje središča nezavedno vodilo po romanu. In nisem bila zadovoljna, če me vsebina ni, ali čustveno napolnila, ali dala preko zgodbe neke varnosti za prihodnost, ali pa usmerila k razmišljanju. Pravzaprav sem še najbolj negativno doživela bralno izkušnjo, ko se je zgodba končala bizarno, izven nekih etičnih načel, kot na primer kakšne Dahlove zgodbe ali pa ena izmed črno belih pisanih Harrisove (čeprav so sicer dobro branje).

Središče, ki ga iščemo, naj bi bilo »ključ do najglobljega«. »Romani lahko govorijo o osebni izkušnji, o znanju, ki ga pridobimo preko svojih čutov, hkrati pa lahko priskrbijo drobec vedenja, intuicijo, nekakšen ključ do najglobljega – z drugimi besedami, središče ali tisto, čemur bi Tolstoj rekel smisel življenja (ali kakor koli pač to imenujemo), težko dosegljivi kraj, za katerega optimistično menimo, da obstaja. Sen doseganja najglobljega, najdragocenejšega vedenja o svetu in življenju, ne da bi morali prestajati tegobe filozofije ali družbene pritiske verstev – pri čemer to opravimo na podlagi lastnih izkušenj, z uporabo lastnega razuma – je zelo egalitarna, zelo demokratična vrsta upanja.« …»Naučil sem se tudi, da naše popotovanje na tem svetu, življenje, ki ga preživljamo v mestih, na cestah, v hišah, sobah in v naravi, sestavlja izključno iskanje skrivnega smisla, ki nemara obstaja, nemara pa ne.« Preveč razmišljamo o tem, namesto, da bi kar živeli in užili to, kar nam je dano.

Velikokrat v romanih tudi poskušam ugotoviti, kaj naj bi bilo resnično, kaj izmišljeno, kaj avtobiografsko (izkušnja pisatelja samega) in kaj plod domišljije, kdo naj bi bil v ozadju kakšnega lika, kje se zgodba dogaja in podobno. Zato grem velikokrat brskat po raznih virih, da bi lahko primerjala zgodbo z biografijo pisatelja ali pa locirala kraj dogajanja v resničnem svetu. Tako sem na primer v Morski katedrali primerjala srednjeveško Barcelono s sedanjo in iskala ulice na zemljevidu, ali pa s pomočjo uličnega ogleda v googlu skušala priti do Salingerjevega skritega domovanja v Cornishu, kot je pot opisal Beigbeder v svojem romanu.

»Eden bistvenih užitkov, na katerega naletimo ob prebiranju romanov, tako kot Ana Karenina počne med branjem na vlaku, je užitek primerjanja svojega življenja z življenji drugih. To drži celo tedaj, ko beremo romane, ki se zdijo napisani izključno po domišljiji.«

Pamuk piše, da je zanj pisanje vizualiziranje točno določenega prizora, slike »Skozi okno zrem prav toliko, kot strmim navzdol v list, na katerega pišem z nalivnim peresom. Ko se pripravljam preobraziti svoje misli v besede, si prizadevam vizualizirati vsak prizor kakor filmsko sekvenco, vsak stavek pa kakor sliko. Toda analogiji s filmom in sliko veljata samo do določene mere. Ko se lotevam opisa prizora, si poskušam predstavljati in poudariti njegov vidik, ki ga je mogoče izraziti na najbolj zgoščen in najmočnejši način. Ko moja vizualna domišljija gradi poglavje, ki ga pišem, prizor za prizorom in stavek za stavkom, se osredotoča na podrobnosti, ki jih je mogoče najučinkoviteje izraziti z besedami. Včasih se spomnim na podrobnost iz resničnega življenja in jo vizualiziram, ampak nato, ko spoznam, da je ne morem izraziti  z besedami, jo odslovim. Ta občutek nezadostnosti je pogosto posledica mojega prepričanja, da so moje izkušnje edinstvene samo zame. Iščem pravo besedo – »le mot juste«, za katero je Flaubert dejal, da jo išče, ko je pisal (pravzaprav preden se je usedel, da bi pisal) – s katero lahko najbolje opišem podobo v mojem umu. Romanopisec ne išče zgolj besede, ki najbolje izrazi tisto, kar on vizualizira, temveč se postopno nauči tudi vizualizirati stvari, ki jih zna dobro verbalizirati. (Takšno dobro poznano podobo bi morali imenovati l'image juste – »prava podoba«.) Romanopisec čuti, da lahko podoba, ki jo vidi v očesu duha, privzame pomen, šele ko jo preobrazi v besede, in da se vizualno in verbalno središče v njegovih možganih približujeta drug drugemu, bolj ko se nauči vizualizirati stvari, ki jih lahko ponovno ulije v besede. Ti dve središči sta morda ugnezdeni druga v drugo in se ne nahajata na nasprotnih straneh možganov.

»Tako kot Ayşe tudi sam uživam branju romana, za katerega je videti, da ne zanima nikogar drugega, saj uživam v občutku, da sem ga sam odkril.« Povsod, ne samo pri branju romanov, je užitek večji, če imaš občutek, da si nekaj sam odkril, da je za tisti trenutek občutje samo tvoje. Spominjam se, kako z veseljem sem v pogimnazijskih časih v Tivoliju pod drevesom brala Cankarjeve črtice. Odkrila sem Cankarja, čeprav so nam, mislim da celo že v osnovni šoli, v gimnaziji pa sploh, z obveznim branjem želeli pokazati na Cankarjevo genialnost. Pa ni bilo užitka pri branju, ker smo knjige morali prebrati. Spominjam se tudi, kako me je navdušila Maupassantova Močna kakor smrt, ki sem jo našla sama med knjigami na polici in ni bila del obveznega gimnazijskega branja.

Moram priznati, da se tudi meni, kot Ani Karenini v razdelku nočnega vlaka med sedežnim metežem na poti iz Moskve v Sankt Peterburg primeri, da se ne morem zbrati k branju in mi misli uhajajo k temi, ki mi tisti čas zaposluje misli.

VermeerPogled na Delft – majhna zaplata rumenega zidu (popolnost)

Amsterdam

Ian McEwan

Še eno McEwanovo delo, kjer  opisuje značaje in življenje nekoliko posebnih ljudi in jih vodi tudi k posebnemu koncu. V njih je nekaj caprijske melanholije Moravie, Zweigovega razmišljanja o koncu, spominja tudi na Bartola. Oni so bili sicer sodobniki, kar pa za McEwana ne velja.

Roman je odlično prevedla Miriam Drev. Če ste prebrali že kaj McEwanovih romanov in vas zanima kaj več o ozadju njegovih del, predlagam, da preberete tudi spremno besedo Drevove. Med drugim je zapisala tudi, da McEwan med prevajalci velja za težavnega avtorja. »Njegov sprva povsem nedvoumni stavek ob prenosu v drug jezik razkrije svojo premišljenost, dopolnilne pomene in nianse; glagol ali glagolska oblika zveza vsebuje reference. Podoben je prvovrstni, preprosti mali črni obleki, sešiti iz blaga brez elastana, zaradi česar se mora kroj točno prilegati; ko ga želiš posneti, se pokaže vrst drobnih všitkov nepravilnih oblik, milimetrsko precizen vratni izrez, brezhibno všit tričetrtinski rokav.«

Tujca v Benetkah

Ian Mc Ewan

The Confort of Strangers. Zgodba nekje med sproščenostjo turističnega bitja in wagnerijansko benečansko melanholijo, ki nekolikanj spominja tudi na Moravio, tako zaradi načina opisovanja, kot raziskovanja meja ljubezenske strasti. Moravia je ostal pri samodestruktivnih razmišljanjih po Zweigu, McEwan jih je obrnil navzven. Ne se prestrašit, zgodba se dobro bere, gotovo tudi zaradi dobrega prevoda Drevove.

Mary je razmišljala o obvladljivosti sveta in dogodkov okoli sebe. Kako je bilo laže, ko je bila še varno pod maminim okriljem v svojem otroškem svetu. »Zdaj je zahrepenela po tovrstni tolažbi, po tem, da bi bili dogodki vsaj deloma obvladljivi. Kot mesečnica se je prepuščala trenutku za trenutkom in celi meseci so zatonili v pozabo, ne da bi se jim poznal najdrobnejši odtis njene zavestne volje.«

Mann und Weib, und Weib und Mann.