Moravia

Alberto Moravia je bil eden iz med stalnic mojega poletnega branja. Sicer sem z njim začela prav v njegovi domovini Italiji, ko sem na smučanju v Sestrieru brala njegovo knjigo Neprizadeti. Na postelji nekoliko večjega, a še vedno neudobnega apartmaja z imenom, ki obeta nekaj več Nube d'Argento v kraju zatrepne doline Borgata. Tam smo bile moji hčeri, Maruša in jaz, skupaj s še eno družino. Apartmaji so bili res grozni, mislim, da še nikoli na smučanju nismo srečali kaj takšnega. Majhne luknje, dve ležišči sta bili na pogradu v predsobi. Kot rečeno smo imele malo več sreče s prostornostjo, to pa na račun tega, ker smo želele drugi družini prepustiti nekaj boljšega – v našem apartmaju naj bi bilo nekaj narobe s sanitarijami. Pa se je potem izkazalo obratno. Ta družina pa je imela še to smolo, da sta oba starša zbolela. En za drugim. In od dopusta nista imela nič. Tudi Sestriere ni kraj, ki bi bil poln smučarske romantike kot kakšni drugi, kjer smo bili. A bilo je neko posebno smučanje, ki ga bom kljub vsemu imela v lepem spominu.

Kot rečeno, tam sem prebirala Moravio v italijanskem okolju. Nekaj prav posebnega. Zvečer sem namreč poslušala poročila iz Rima, mesta kjer se zgodba dogaja, italijanščina je napolnjevala moja ušesa. Branje Moravie prinese posebno vzdušje, ki ga veže napetost ljubezenskih doživljanj in slikovitost opisovanja značajev, tudi preko zunanjega videza. Zgodba se dogaja v temini rimskih meščanskih stanovanj.

Mislim, da je bila naslednja, ki sem jo prebrala Zakonska ljubezen. Začela sem z branjem ležeč na na robu šotora po tem, ko sem iz njega izgnala vse velike črne pajke. Svetloba je na robu šotora, tako da sem tam začela z branjem zgodbe o možu, ki je po letih skupnega zakonskega življenja v ženi začel videti neko drugo osebo, ne več tisto v katero se je zaljubil. Knjiga mi je pustila nek svetal vtis za razliko od prejšnje prebrane.

Vsako leto sem na morske počitnice odnesla kakšno njegovo knjigo. Spominjam se knjig Človek, ki gleda, Melanhonija 1934, Rimljanka, Dolgčas, Prezir in Rimske zgodbe. Kar se tiče stila pisanja in zgodb mi je bolj všeč njegovo zgodnejše obdobje, v poznejšem namreč vse bolj piše o teminah človekove duše, običajno zagrenjenega zaradi notranjih nesporazumov s seboj.

Moravia lepo piše (še lepše, če ga je prevedel Ciril Zlobec). Zaradi pisanja v prvi osebi in neke posebne vrste samoljubja me spominja na pisanje dedka. Verjetno tudi zaradi cajtgajsta tridesetih let prejšnjega stoletja. Podobno piše tudi Zweig.