Tu je bila Britt - Marie

Frederick Backman

Britt-Marie var här

Nabrit naslov in stil pisanja na začetku mi je obetal več, kot mi je branje dalo. Backmanov prejšnji roman Mož z imenom Ove me je nekako zabaval celo knjigo in sem jo celo uspela prebrati. Britt – Marie pa je doživela podobno usodo kot Stoletnik, ki je splezal skozi okno in izginil ter Analfabetka, ki je obvladala računstvo. Po nekaj prebranih poglavjih sem ju brala bolj počez. Nisem sicer še prišla do konca razlogom, zakaj tovrstnih romanov ne morem več zbrano prebrati do konca. Še s Paasilinnovimi zadnjimi romani sem se morala nekoliko bolj potruditi. Slednji sicer sodi med moje priljubljene pisatelje, ker so me njegovi prvi romani, kot so na primer Zajčje leto, Množični skupinski samomor in Gozd obešenih lisic naredili za njegovo občudovalko.

S strahospoštovanjem

Amélie Nothomb

Stupeur et Tremblements

Nadaljevanje (avtobiografskih) zapisov Amélie Nothomb. Tokrat o njeni prvi službi, kjer je bila zaznamovana s svojim belgijskim poreklom. Na Japonskem.

»Tedni so minevali in bila sem čedalje mirnejša. Temu sem rekla fakturna spokojnost. Med delom meniha prepisovalca iz srednjega veka in mano ni bilo kaj velike razlike: cele dneve sem prepisovala pisma in številke. Moji možgani niso bili v svojem življenju še nikoli tako malo obremenjeni in so odkrivali izjemen duševni mir. To je bil zen računovodskih knjig. Presenečeno sem se zalotila sredi misli, da ne bi imela nič proti, če bi morala posvetiti štirideset let svojega obstoja tej nasladni otopelosti.«

»Obnašate se prav tako nizkotno kot drugi zahodnjaki: vaše samoljubje vam pomeni več od interesov družbe.«

»Tam je konec seznama tvojih dovoljenih upov. Tu se začenja neskončna teorija tvojih jalovih dolžnosti.«

»Tvoja dolžnost je, da spraviš na svet bitja, ki bodo toliko nesrečnejša, ker jim bodo njihova prva tri leta življenja vcepila pojem sreče.«

Karoši je japonski izraz za izčrpanost na delovnem mestu.

Metafizika cevi

Amélie Nothomb

Métaphysique des tubes

Ko sem prvič brala to knjigo, sem prebrala prvih nekaj strani in zanimanje zanjo mi je upadlo. Primerjava s cevjo in pojem rastlin'ca mi nista bila blizu. Potem me je znova opogumila prijateljica, ki mi je knjigo priporočila že prvič. Prebila sem se preko tega obdobja in knjigo z veseljem prebrala do konca. Tudi naslednjo »S strahospoštovanjem«.

»Kaj je sploh pogled? Tega ni mogoče izraziti. Nobena beseda se ne približa njegovemu nenavadnemu bistvu. In vendar o obstoju pogleda ni dvoma. Pravzaprav je zelo malo stvarnih stvari, katerih resničnost bi bila tako močna.«

»Pogled je stvar zbire. Tisti, ki gleda, se odloči, da se bo osredotočil na to in ono, in zato hočeš nočeš izključi iz svoje pozornosti preostali del vidnega polja. Prav zato je pogled, ki je bistvo življenja, najprej zavrnitev.«

»Živeti pomeni zavračati. Kdor sprejme vse, ni nič bolj živ kot odtok umivalnika. Da bi živeli, moramo biti sposobni ne postaviti stvari nad nami na isto raven. Slabo izberem samo takrat, če ne izberemo ničesar.«

»Nihče noče verjeti v naključja. Pregnana so iz človeške domišljije, ker naj bi bila izraz zunanje usode – že to je dovolj neprijetno – ali pa sreče – to je še slabše.«

»Že zelo dolgo obstaja velikanska sekta bedakov, ki nasproti čutnosti postavlja razum. To je začaran krog: odrekajo se nasladi, da bi poveličevali svoje intelektualne sposobnosti, posledica tega pa je, da te sposobnosti osiromašijo.«

»Naslada prinese ponižnost do stvari, ki jo je omogočila, in občudovanje te stvari, užitek prebudi duha in ga potiska tako proti virtuoznosti, kot v globino. To je tako mogočna magija, da je dovolj že sama misel na užitek, če samega užitka ni. Od trenutka, ko ta pojem obstaja je to bitje rešeno. Zmagoslavna frigidnost pa je obsojena na slavljenje svojega lastnega niča.«

»V salonih srečamo ljudi, ki se na ves glas hvalijo, da se že petindvajset let odpovedujejo temu ali onemu užitku. Srečamo tudi nepopisno zabite, ki se hvalijo, da nikoli ne poslušajo glasbe, da nikoli ne odprejo knjige ali nikoli ne gredo v kino. Tudi takšne je mogoče najti, ki upajo, da bodo s popolno krepostjo zbudili občudovanje. Ja, čim bolj ničevi morajo biti, to je edino zadovoljstvo, ki si ga privoščijo v življenju.«

»Toda trdno sem prepričana, da je najboljši razlog za samomor prav strah pred smrtjo.«

O času. »Čas je izum gibanja. Kdor se ne gane, ne vidi minevanja časa.«

Annina poroka

Nathacha Appanah

La noce d'Anna

Žensko branje. Refleksija o življenju mame in hčere.

Tako kot mnogi pisatelji tudi Appanahova piše o svojih izkušnjah s pisanjem. »Z leti sem se naučila potrpljenja z besedami, spoznala sem čas pisanja in vajeništvo za ta čas. Naučila sem se tudi, da ne poskušam vsega nadzorovati, to ni kuharski recept z natanko določenimi koraki in gibi.« To o nadzorovanju pa bi lahko prenesli tudi na kakšno drugo področje življenja. Se tega res kdaj naučimo?

In tudi o tem, da se mora pisatelj naučiti tudi nekaj ponižnosti. »Sčasoma sem se naučila ponižnosti. Sprejeti, da te imajo mnogi ljudje za nekaj drugega, da ti nekateri solijo pamet o tem, kar si napisal, da ima toliko drugih rajši tebe kot tiste, ki so kar naprej na televiziji in, ki pišejo o tem, kako so bili na televiziji. Potrpežljivo poslušati ljudi, ki ti pripovedujejo svoje življenje in medtem držijo tvojo knjigo kot kos kamamberja, ne da bi sploh povprašali po tem, kaj pišeš, in ko ti iztresejo vse, kar jim leži na duši, odložijo vlažen kamamber na mizo, ne da bi ga sploh ošinili s pogledom. Smehljati se tistim, ki te gledajo kakor sejmarskega medveda, ko sediš za mizo s kupi knjig naprodaj. Zmeraj vzeti nase, si reči, da imaš konec koncev srečo, da lahko še naprej pišeš. Samo to: da še naprej delaš besede, stavke, zgodbe in da si v teh trenutkih svobodna.«

Kot mnogi pisatelji, tudi ona piše o tem, kako morda pride sreča. »Željna sem bila drugih, v tistem času se nisem bala prav dosti stvari. Vsako jutro sem se prebujala z občutkom pričakovanja, z drhtečim srcem, kakor da se bo nekaj zgodilo, mogoče sreča.«

Piše tudi o pospeševanju časa. »Dnevi so tekli hitro, vedno bolj sem čutila to pospeševanje časa in ničesar nisem mogla storiti.« In njegove odtekanju. »Proti temu nisva mogla ničesar, kakor tudi ne proti času, ki je vedno hitreje odtekal.« In približevanju nečesa. And now the end is near, so I face the final curtain. (Nina Simone, My way).

O Anni v otroštvu. »Spominjam se njenega otroškega telesa in če bi znala risati, bi lahko ponovila vse do potankosti. Ne vem, kaj je nastalo iz njega, kajti od enajstega leta se Anna preoblači za dvakrat zaklenjenimi vrati.¨ In o vraži, kaj mora imeti nevesta na sebi na poroki -  »something old, something new, something borrowed and something blue«.

Those were the days

Smoke gets in your eyes

Anna, Hanna in Johanna

Marianne Fredriksson

Anna, Hanna och Johanna. Doslej mi je malokrat prišla v roke knjiga švedskega avtorja, pravzaprav samo kriminalke, če odmislim Piko Nogavičko. To je saga o ženski liniji neke družine. Slog pisanja je avtorica prilagodila vsaki od generacij. Pri prvi, na primer, je pri razlagi odločitev, pojmovanj ali tolažbe uporabila veliko ljudskih modrosti. Zaradi trdega življenja v tistih krajih in časih pa so vse nekako črnoglede. Mislili so, da se s starimi reki uroči usoda.

»Tvoja sreča, je nekoga drugega nesreča.«

»Nikar si ne domišljaj, da si kaj.«

»Domišljavost zmeraj hodi pred propadom.«

»S težavno ženo je najteže to, da je človeku vedno v mislih.«

»Pohvala je nevarna, lahko prikliče usodo.«

Pa še to, da se zaokroži vse skupaj: »Stare vraže so prazne marnje.«

O sreči. »Vse to je preveč, je rekla. Saj je vedela, da je sreča odmerjena in da človeka drago stane, če je dobi preveč.«

O Upanju. »Ta teden jo je nečesa naučil. Nikoli več ne sme upati.«

O modri žalosti. »Žalost pa ni bila tiste črne vrste, bila je modra kot melanholija, ki daje svetu globino.«

Trudimo se, da ne bi z leti zapadli v kaj takšnega. »Nenadno jo je udarilo spoznanje, da vendar obstaja podobnost med njenim možem in nasilnikom iz Dalslanda. Oba sta imela bolestne matere, take, ki hočejo prisiliti otroke, da z njimi delijo zagrenjenost. Pri hčerah se jim večkrat posreči, da postanejo eno z užaljenostjo mater in nadaljujejo žensko jezo skozi rodove. Ampak sinovi? Ne, najmočnejši se uprejo. In postanejo možje, ki neprestano bežijo pred vsem, kar ima opraviti z močnimi čustvi.«

»V ostalem se strinjam z Anno, da mora tisti, ki veliko razume, tudi veliko zdržati. Res je tako. Razlikujeva se v osnovnem stališču. Po mojem življenje nujno povzroča bolečino. Anna pa misli, da je življenje zato, da ga uživamo. To jo dela zagrenjeno in lačno. Na to je hudo misliti, ker vem, kdo jo je naučil pričakovati veliko in samo najboljše.«

»«To je najslabša sorta«, je menila mati. »Tista, kjer se hudobija dogaja v božjem imenu.««

»»Bil je človek, ki se je zadovoljil s tem, da živi«, je rekla. »Veste, da ljudje take vrste ne čutijo potrebe, da bi se postavljali.««

V sanjah se pojavi knjižnica, ki je odprta proti nebu. Kot pri Bauku. »Zbudila sem se, tako da nikoli nisem zvedela odgovora. Ko sem sedela v postelji, malo prestrašena, v glavnem pa srečna, sem se spomnila, da velika knjižnica ni imela strehe. Odprta je bila proti nebu. Pozneje sem premišljala, da v teh sanjah ni bilo nič presenetljivega, ničesar, kar ne bi že vedela.«