Bernhard Schlink
Danes sem dokončala prvo e-knjigo v
mojem življenju. Branja po tej poti nisem lotila prej, ker preprosto raje v
rokah držim knjigo. Je bolj osebno. Pa tudi zvečer v posteljo zadnjih nekaj
minut pred spanjem ne želim s prenosnikom. Knjiga ne terja nenehne pozornosti
in dovoli, da ob njej že malo posanjaš in obrneš zgodbo v svojo smer. Tudi
časopis raje berem v papirju. V času osame doma, ko so bile knjižnice zaprte in
sem vse prebrala, kar sem imela izposojenega, sem se le odločila in si prenesla
prvo elektronsko. Za prvo izkušnjo je bila Olga idealna – kratka poglavja, lepa
beseda in zgodba, ki vpotegne. Vzporedno sem začela še eno knjigo, v papirju,
to sem imela za branje pred spanjem. Čeprav precej različni zgodbi, se obe med drugim
ukvarjata z izginulim moškim.
Olga govori o ljubezni. pred
stoletjem, ko je šlo vse bolj počasi. Ko so imeli ljudje potrpljenje za
čakanje.
»Mi smo bili potrpežljivejši od vas.
Marsikdo je bil takrat mesece in leta narazen in vmes skupaj le za kratek čas.
Morali smo se naučiti počakati. Danes se odpeljete in odletite in pokličete in
mislite, da je drugi na razpolago. V ljubezni drugi nikoli ni na razpolago.«
»Zanimala me je tudi njena ljubezen do
Herberta. Hotel sem vedeti, kako sta šla skupaj njena ljubezen do njega in
njeno odklanjanje Herbertovega fantaziranja in izvedel, da ljubezen ne pomeni
seštevka dobrih in slabih lastnosti drugega.«
Še posebej se dotaknejo ljubezenska
pisma, ki jih naslovnik nikoli ni prebral. In ta so čudovito priročna, da si
odpremo domišljijo pri pozdravu.
»Otrok si Herbert.«
»Ob vsem tem sem Tvoja Olga.«
»S sanjarjenj te pozdravlja Tvoja
Olga«
»Držim te v ljubezni, Tvoja Olga«
»Tvoja sem, kot ti si moj, Olga«
»Obupano se te oklepam, Olga«
»Tvoja, ne vprašaj kako, še vedno
tvoja Olga«
In za konec še en življenjski nasvet. »Tako
ne gre to, dete. Iz tega, kar ti je dano, ne moreš narediti najboljšega, če
danega ne sprejmeš.«
