Yann Martel
Life of Pi. Že večkrat so mi prijateljice priporočale, naj pogledam film in povedale, da je tudi knjiga dobra. Nisem povprašala po vsebini,
zato si nisem niti predstavljala, kaj naj bi mi zgodba prinesla. Nekje sem
videla trailer ali pa plakat za film in spomnim sem se samo fanta zavitega v belo
oblačilo na nekem plovilu obdanega z meglico. Ime Pij pa mi je asociiralo na
neko zgodbo, obdano z religijo. V knjigi sem spoznala, da je bilo fantu ime Pi (če bi takoj prebrala naslov v angleščini, se ne bi tako zavedla),
da je prihajal iz Indije, da se večji del zgodbe dogaja na čolnu, da je bil tam
s fantom tudi bengalski tiger (ali pa ne, kot lahko preberemo na koncu), in da
se zgodba v nekem delu dotakne tudi religije. Fant je namreč v svoji rani
mladosti enako predano veroval v tri bogove in obiskoval tri verske hrame.
Krščanskega, muslimanskega in hindujskega. Kakor sem razbrala iz spletnih
klepetov, so nekateri bralci veliko (verske) simbolike videli še v posameznih
elementih zgodbe, jaz jih nisem toliko.Niti jih nisem iskala.
Druga strast glavnega junaka pa so bile živali. Bil
je namreč sin upravitelja živalskega vrta v Pondicherryu. Razpravljal je o tem,
kje so živali bolj srečne – v živalskem vrtu ali na svobodi. Njegova teza je
namreč bila, da lahko v živalskem vrtu živijo bolj svobodno, ker se jim ni
treba boriti za svoj obstoj. »Vem, da so živalski vrtovi pri sodobnem človeku
padli v nemilost, nekako tako kot vera. Zakaj? Zaradi utvar o svobodi.«
Nadalje o veri. »Vera nas bo rešila«, je dejal Pi.
Njegov priljubljen profesor naravoslovja pa: »Vera? Ne verjamem v vero. Vera
pomeni temo.« Njegov učitelj je bil ateist, zato je Pija navedel k nadaljnjem
razmišljanju. »Čutil sem, da sva sorodni duši. Ob njem se mi je prvič
posvetilo, da so moji bratje in sestre po veri, čeprav drugačni, in da o veri
govori vsaka njihova beseda. Tudi oni sledijo glasu razuma, dokler je le
mogoče, potem pa se poženejo proti luči na koncu hodnika. Bom kar odkrit. Niso
ateisti tisti, ki me skrbijo in jezijo, temveč agnostiki. Že res, da je zdrava
mera dvoma koristna in da moramo vsi skozi svoj vrt Getsemani. Če se je Kristus
soočal z dvomom, se moramo tudi mi. Če je on prebil tesnobno noč v molitvi, s
križa pa zaklical »Gospod, zakaj si me zapustil?«, si smemo tudi mi dovoliti
pomisleke. Vendar se je treba proti dvomu bojevati. Izbrati ga za življenjsko
filozofijo pa je tako, kot bi izbirali nepokretnost kot gibalo.«
Razmišljal je tudi o krotenju živali. »Najbolj
dovzeten za krotilčeve ukaze je tisti lev, ki ima v krdelu najnižji položaj,
torej omega. Razlog je preprost: žival z dna družbene lestvice lahko prek
dobrih odnosov z gospodarjem veliko pridobi. Ne obeta si le priboljškov, ampak
tudi zaščito pred ostalimi levi. Prav ta pohlevna zver, ki se cirkuškemu
občinstvu ne zdi nič manj strašna in krvoločna od drugih, bo glavna zvezda
predstave, medtem ko bodo bolj svojeglave bete in game zdolgočaseno sedele na
pisanih podstavkih na robu arene. Enako velja za druge vrste, kar je mogoče
opaziti tako v cirkusu, kot v živalskem vrtu. Družbeno najšibkejše živali si
najbolj vneto in izvirno prizadevajo, da bi se zbližale z oskrbniki. So najzvestejše,
najbolj družabne, najmanj zahtevne in najmanj uporniške. Pojav je značilen tako
za velike mačke, bizone in jelenjad kot za divje ovce, zajce, opice in še mnoge
druge. Sodi med temeljna pravila igre.« Zanimivo, ali ne?
Govori tudi o ljudeh, ki si jemljejo pravico
braniti Boga, ob enem pa jih ne gane, da hodijo mimo premnogih krivic,
storjenih ljudem. »Kaj hočemo, tako pač je«. Ko pa zavohajo krivoverstvo v njih
zavre. Njihovo ogorčenje je nenadkriljivo, njihova odločnost zastrašujoča. »Ti
ljudje ne sprevidijo, da je Boga treba braniti navznoter, ne navzven. Bes bi
morali usmeriti vase. Vidno zlo ni namreč nič drugega kot notranje zlo, ki je
ušlo na svetlo. Boj med dobrim in zlom se ne bije v javni areni, temveč na
skriti jasi v slehernikovem srcu.«
O boju za preživetje. »Neenakopravni spopad ne
traja dolgo. Strah napreduje. Postaneš zaskrbljen. V boj pošlješ razum, ki je
dobro izurjen in opremljen z najsodobnejšim orožjem. Vname se srdita bitka. Za
trenutek ti odleže, ampak navsezadnje je razum, dognani taktiki in
prekaljenosti navkljub, poražen. Obramba je razbita. Zaskrbljenost preraste v
bojazen. Telo se začne zavedati, da je nekaj hudo narobe, in strah ga v naskoku
navzame.«
In še naprej o boju za preživetje in nenavadnem
sožitju glavnega junaka in bengalskega tigra (Richarda Parkerja). »Po zaslugi
Richarda Parkerja sem sploh imel voljo do življenja. Zaradi njega nisem utegnil
preveč razmišljati o starših, bratu in tragediji, ki nas je doletela. Silil me
je živeti, zato sem ga sovražil in mu bil hkrati hvaležen. Danes sem samo še
hvaležen. Če ne bi bilo njega, vam ne bi mogel pripovedovati te zgodbe, ker bi
bil mrtev; to je neizpodbitno dejstvo.« Ali pa pri koncu zgodbe, ko je tiger odhajal
v svobodo. »Na robu goščave se je ustavil. Bil sem prepričan, da se bo obrnil.
Me pogledal. Sploščil ušesa. Zarjovel. Na kakršenkoli način sklenil svoje
razmerje. Ničesar takega ni storil. Strmo se je zazrl nekam v džunglo, se
pognal naprej in za vedno izginil iz mojega življenja; Richard Parker, moj
tovariš v nesreči, divje bitje, ki me je ohranilo pri življenju.«
Pravzaprav se sploh nisem dotaknila zgodbe, ki nam
jo pripoveduje knjiga. Se je tudi ne bom. Potem bi branje izgubilo svoj čar.
Itak sem napisala že preveč. Še to, po prebrani knjigi sem zvedavo guglala za fenomenom
mesojedega otoka in surikat. Surikate sem seveda našla, mesojedega otoka pa ne,
kot še mnogo drugih spletnih klepetalcev ne.
