Tisoč veličastnih sonc

Khaled Hosseini, Thousand Splendid Suns.
Knjiga Tek za zmajem je bila tako močna, da ko sem s polnim pričakovanjem vzela v roke drugo istega avtorja Tisoč veličastnih sonc, sem bila najprej nekoliko razočarana. Nekje v prvi polovici je šla bolj počasi. Malo sem izpustila in brala naprej. A ko se je zgodba razvila, sem morala nazaj, da sem vsrkala vsako črko te prečudovite knjige. Sem ji delala krivico. Govori o tem, koliko je ženska vredna v Afganistanu. Nič. Le kot mati sinov.

Tek za zmajem

Khaled Hosseini, The Kite Runner.
Tudi mehak način pisanja. Najbrž je razlog mehak izvorni jezik, ki prevajalca potegne v tak zapis slovenskih povedi. Ali pa orient, daje piscem posebno mehkobo? Tek za zmajem je polna globoka zgodba, ki bralca ne more pustiti hladnega. Je knjiga, ki izvabi solze. Poleg tega me je zgodba tako pritegnila, da sem z njo živela od začetka do konca. Pripoved o fantku, ki je odraščal v Kabulu skupaj s političnimi pretresi. Na eni strani nostalgično otroštvo pod okriljem skrbnega in ljubečega očeta, skupaj s fantkom, ki ni bil prave krvi za življenje v višjih slojih. Njuni življenjski zgodbi, ki se zaradi pretresljivih dogodkov in slabe vesti obrneta v dolg do sirote enega izmed njiju. Knjigo sem brala že pred leti, a sedaj ko tole pišem, jo podoživljam skoraj enako pretreseno. Knjiga je tako močna, da ko sem s polnim pričakovanjem vzela v roke drugo istega avtorja Tisoč veličastnih sonc.

Orhan Pamuk

Ko začneš z branjem njegovih knjig, jih postopoma predelaš vse. Poseben način pisanja, za posebne priložnosti. Najprej Sneg, potem še Istanbul, Ime mi je rdeča, Črna knjiga in Bela trdnjava. Mehkoba pisanja, ki je značilna za vse orientalske avtorje. In neka melanholija, ki pride do izraza predvsem v Istanbulu, mestu, kjer prihajajo skupaj različne kulture, različne vere, različni pogledi na svet.

Verjetno bi po tej knjigi morala še enkrat v to mesto ob Bosporju. Tam smo bili namreč precej na hitro, po sicer predčasno končani poti po Turčiji.

Čaka me še Muzej nedolžnosti.

Moravia

Alberto Moravia je bil eden iz med stalnic mojega poletnega branja. Sicer sem z njim začela prav v njegovi domovini Italiji, ko sem na smučanju v Sestrieru brala njegovo knjigo Neprizadeti. Na postelji nekoliko večjega, a še vedno neudobnega apartmaja z imenom, ki obeta nekaj več Nube d'Argento v kraju zatrepne doline Borgata. Tam smo bile moji hčeri, Maruša in jaz, skupaj s še eno družino. Apartmaji so bili res grozni, mislim, da še nikoli na smučanju nismo srečali kaj takšnega. Majhne luknje, dve ležišči sta bili na pogradu v predsobi. Kot rečeno smo imele malo več sreče s prostornostjo, to pa na račun tega, ker smo želele drugi družini prepustiti nekaj boljšega – v našem apartmaju naj bi bilo nekaj narobe s sanitarijami. Pa se je potem izkazalo obratno. Ta družina pa je imela še to smolo, da sta oba starša zbolela. En za drugim. In od dopusta nista imela nič. Tudi Sestriere ni kraj, ki bi bil poln smučarske romantike kot kakšni drugi, kjer smo bili. A bilo je neko posebno smučanje, ki ga bom kljub vsemu imela v lepem spominu.

Kot rečeno, tam sem prebirala Moravio v italijanskem okolju. Nekaj prav posebnega. Zvečer sem namreč poslušala poročila iz Rima, mesta kjer se zgodba dogaja, italijanščina je napolnjevala moja ušesa. Branje Moravie prinese posebno vzdušje, ki ga veže napetost ljubezenskih doživljanj in slikovitost opisovanja značajev, tudi preko zunanjega videza. Zgodba se dogaja v temini rimskih meščanskih stanovanj.

Mislim, da je bila naslednja, ki sem jo prebrala Zakonska ljubezen. Začela sem z branjem ležeč na na robu šotora po tem, ko sem iz njega izgnala vse velike črne pajke. Svetloba je na robu šotora, tako da sem tam začela z branjem zgodbe o možu, ki je po letih skupnega zakonskega življenja v ženi začel videti neko drugo osebo, ne več tisto v katero se je zaljubil. Knjiga mi je pustila nek svetal vtis za razliko od prejšnje prebrane.

Vsako leto sem na morske počitnice odnesla kakšno njegovo knjigo. Spominjam se knjig Človek, ki gleda, Melanhonija 1934, Rimljanka, Dolgčas, Prezir in Rimske zgodbe. Kar se tiče stila pisanja in zgodb mi je bolj všeč njegovo zgodnejše obdobje, v poznejšem namreč vse bolj piše o teminah človekove duše, običajno zagrenjenega zaradi notranjih nesporazumov s seboj.

Moravia lepo piše (še lepše, če ga je prevedel Ciril Zlobec). Zaradi pisanja v prvi osebi in neke posebne vrste samoljubja me spominja na pisanje dedka. Verjetno tudi zaradi cajtgajsta tridesetih let prejšnjega stoletja. Podobno piše tudi Zweig. 

Nebesa ne poznajo izbrancev

Erich Maria Remarque

Knjigo mi je kot mnoge druge priporočila mama. Knjige sva namreč večkrat brali ena za drugo, ko sva si jih izposodili iz knjižnice. Običajno je bila mama pred menoj, tako da mi je že povedala njen vtis o knjigi. Najini pogledi na knjigo se sicer niso vedno povsem skladali, ker sva morda v knjigah iskali različne stvari. A pri mnogih sem se strinjala z njenim priporočilom. Tudi pri tejle. Potegnila me je v zgodbo mlajše ženske, ki je umirala za tuberkolozo, ni pa dopustila, da bi ji vzeli sanje, ki jih je želela uresničiti. Njena zgodba se preplete tudi z zgodbo mladega dirkača v rdečem športnem avtomobilu. Tako je zgodba o življenjskih sanjah prepletena z ljubezensko. In je, kljub temu, da gre za neizbežno približevanje koncu življenja, prežeta z optimizmom. Ko je vedela, da se ji približuje konec, se je z rdeče našminkanimi ustnicami odpravila v Pariz. In bila Ona. Je tudi odlično prevedena in zato pričara življenje glavnih junakov ter vzdušje francoske obale, švicarskih Alp in Pariza. Zato sem bila toliko bolj razočarana, ker sem zaradi te knjige znova posegla po Remarqu, ki pa ga nisem mogla prebrati prav zaradi prevoda, ki mi ni bil pisan na kožo.

Brala sem jo na Silbi na terasi studia pri poštarici. Na pleteni vrtni garnituri, s pogledom na rožmarinovo živo mejo, ki je omejevala potko in oljke na vrtu. Zvečer pa na rdečerumeno za cipresami in dimnikom sosednje hiše zahajajoče sonce. In seveda morje ob mešanju šuma valov in glasov kopalcev, predvsem razigranih otrok. Tam nad vrati na balkon je bil tudi velik črn pajek, ki je bil preko dneva skrit v svojem belem tulcu, zvečer pa je ponosno zakorakal na razpeto mrežo.

Sicer je bilo to prvo leto na Silbi in tudi prvo leto šest let se ponavljajočega skupnega gospodinjstva dveh parov. Tam na balkonu se je začelo še z ločenima kuhinjama, a s skupnimi obroki za katere je vsakič poskrbel drug par. Najprej je bilo še bolj previdno tipanje, kaj je komu všeč. Naslednja leta se je nadaljevalo, najprej v z okusom urejeni hišici na pjaci, potem pa v apartmajih istih gazd v hiši prav ob morju na Carpusini. Vsako od poletnih domovanj je imelo svoj čar, prav gotovo pa sta oba imela espri, ki jima ga je vdihnila lastnica, sicer hrvatistka, knjižničarka in tudi pisateljica. Napisala je namreč zgodbo, ki je v ozadju slovite silbanske torete. Tako smo v skupnem gospodinjstvu razvili nek skupen ritem življenja, v prvih letih z veliko pohajanja na otoške plaže, v zadnjih dveh bolj z branjem na domači Carpusini. Tudi jedi, ki smo si jih pripravljali so postale že tradicionalne. Vse so bile osnovane na čudoviti zelenjavi, sadju in olivnem olju, ki jih prodaja gospa Mira nasproti Vile velebite prav zraven naših prijateljev. Vsako jutro smo uživali v svežem kruhu iz otoške pekarne – belem, koruznem in tistem sa sjemenkama. Kar je ostalo, pa smo porabili za večerne opečene kruhke ali pa za znamenito silbansko pogačo. To je v bistvu izvedenka iz sladice, ki jo imam v spominu iz mladosti in jo je pripravljala moja mama –  v pečici spečeno sadje z kruhovim nadomestkom za palačinkino testo. Gotovo bom pripravo enkrat opisala v živakuha.

Carpusina