Nevednost

Milan Kundera

L'Ignorance

Po svoje je neznosno lahkotno, da je to prvi Kunderov roman v tem blogu. A Kundero sem brala že mnogo preden sem se lotila tega zapisovanja prebranih knjig.

Pri prevodu mi je bila zelo blizu uporaba lepih, prijetno zvenečih slovenskih besed, ki niso prav pogosto uporabljane.

Zelo zanimiv opis etimologije besede nostalgija v začetku poglavja 2.

»Odisej je pri Kalipso užival pravcati dolce vita, lagodno in radostno življenje. In vendar je med dolce vita na tujem in tvegano vrnitvijo domov izbral slednjo. Pred vznemirljivim odkrivanjem neznanega (pustolovščino) je dal prednost znanemu (vrnitvi). Raje od neskončnega (zakaj pustolovščina vselej teži k neskončnosti) je imel končno (zakaj vrnitev je vselej sprijaznjenje s končnostjo življenja).« Kaj ni večja pustolovščina vrniti se domov po mnogih letih? In ali ne iščemo neskončnosti (nesmrtnosti) prav v rutini trenutnega življenja, ki nikakor ni pustolovščina?

Kitica iz pesmi Jana Skácla, češkega pesnika »govori o žalosti, ki ga obdaja, o žalosti, ki bi jo najraje dvignil v naročje in jo odnesel nekam daleč, da bi si iz nje sezidal hišo; za tristo let bi se zaprl vanjo, tristo let bi ne odprl vrat, nikomur in nikdar bi tristo let ne odprl vrat.«

O vplivu matere na hčer. »Kako naj Gustafu razloži, da v začaranem krogu materine moči sama nikdar ni mogla zagospodariti nad lastnim življenjem? Kako naj mu razloži, da jo je materina nenehna bližina odrivala v zakotje, jo obsojala na šibkost in nezrelost?«

In o vplivu matere na sina. »Kot sleheren pristen mamin sinko ni znal živeti sam, brez ženske nege in skrbi, a je hkrati težko prenašal njihove terjatve, prepire, solze in še zlasti preveč nasilna in lakomna telesa.«

»Da moški, ki je bežal pred ženo in drugimi ženskami, pri njej ni iskal pustolovščine nove mladosti in čutne razuzdanosti, pač pa počitek. Ni da bi pretiravali: daleč od tega, da bi njeno telo ostajalo nedotaknjeno, a v Ireni je čedalje močneje vrtal črv dvoma, ali je bilo dotaknjeno v meri, kot bi si to zaslužilo.«

»Naključje je samo druga beseda za usodo.«

O življenju narazen. »Predstavljam si čustveno vzburjenost dveh bitij, ki se srečata po mnogih letih. Svojčas sta bila pogosto skupaj, zato sta prepričana, da si delita enake izkušnje in enake spomine. Enake spomine? Prav na tej točki se začne nesporazum: ne delita si enakih spominov; od nekdanjih srečanj se sicer spominjata tega ali onega doživetja, vendar vsak svojega; njuni spomini se ne ujemajo, se ne križajo, niti količinsko se jih ne da primerjati: prvi se drugega bolj spominja, kot le-ta njega; najprej zato, ker se sposobnost pomnjenja od človeka do človeka močno razlikuje (kar bi bila za oba še sprejemljiva razlaga), drugič pa zato (in s tem se je veliko težje sprijazniti), ker drug drugemu ne pripisujeta enake veljavnosti.«

In o življenju skupaj. »Če dva človeka živita v istem stanovanju, če se vsak dan videvata in če se za povrh še ljubita, z vsakdanjimi pogovori vnašata ubranost v svoja posamična spomina: z neizgovorjenim in podzavestnim soglasjem odrivata v pozabo obsežne kose življenja, hkrati pa v pogovorih nenehno obujata prgišče skupnih doživetij, ki sta jih spletla v enotno zgodbo, ki kot nežna sapica v vejevju šelesti nad njunima glavama in ju nenehno opominja, da sta živela skupaj.«

»Komur je spodletelo ob slovesu, si tudi ob snidenju ne more kaj prida obetati.«

O sedanjosti in prihodnosti, tokrat brez preteklosti. »Zmotil se je. A zastran prihodnost se tako ali tako motimo vsi. Človek je lahko prepričan samo v sedanji trenutek. Pa je to res? Mar zares tako dobro poznamo sedanjost? Lahko tako mirne vesti sodimo o njej? Nikakor ne. Kako naj človek, ki ne pozna prihodnosti, sodi o sedanjosti? Če ne vemo, v kakšno prihodnost nas vodi sedanjost, kako lahko zanjo rečemo, da je dobra ali slaba, da si zasluži našo naklonjenost, nejevero ali sovraštvo?«

Jezero

Tadej Golob

Šele sedaj, ko sem prebrala drugo knjigo Tadeja Goloba, sem odkrila, da Jezera, ki sem ga brala nekaj nazaj, nisem zapisala v blog. Najbrž sem ga prehitro dala naprej in začela z branjem naslednje knjige. Za roman sem slišala iz pogovora dveh gospa na terasi nekega hotela zraven sosednjega jezera kraja dogajanja. Pogovarjali sta se o švedskih kriminalkah, pa o Dekletu na vlaku in o tem, da morata pogledati še za drugo kriminalko Paule Hawkins (ki po mojem mnenju daleč ne dosega prve). In omenili sta tudi Jezero. Takoj naslednji dan sem šla iskat po cobissu in ugotovila, da bom nanj morala nekaj časa počakati. Iskana roba. Fajn kriminalka v domačem okolju z domačimi značaji, ki se jo kljub zajetnemu obsegu prebere tako rekoč na mah. ni kaj dodati.

Svinjske nogice.

Tadej Golob

Pork legs, če bi vlekli analogijo naslova prejšnje opisane knjige v blogu. Dobro se je brala, od vse od invazije žab na začetku, pa do slučajno odkritega mejla ob koncu, ki je spremenil zorni kot doživljanja. Priznanje pa je itak dal že Kresnik.

Tihi dnevi v Mixing Partu

Erlend Loe

Stille dager i Mixing Part. Pravzaprav bi moralo pisati Mixing Part Church. Garmisch-Partenkirchen. Roman z veliko dialogi, ki povedo zgodbo. Predvsem s pogovori med Nino in Brorom, ki je v mislih pri Nigelli. Nigelli Lawson. »Tellmann išče kaj, da bi pripravil za kosilo, in najde fotografijo Nigelle, ki stresa ročni mešalnik za koktajle in se smehlja. Začuti zbodljaj nečesa, kar je podobno hrepenenju. Zakaj Nina nikoli z nasmeškom ne stresa mešalnika za koktajle? Tako je, kot da  njunem razmerju ne bi bilo prostora za to možnost.«

Podobni doživljaji (in pogovori) se najbrž odvijajo mnogim, v vzporednih svetovih ali v mislih iskanja poti do pogovorov.

O smislu daril. »Smisel daril, je razumel Tellemann, je v vezi, ki jo ustvarjajo med tistim, ki daje, in onim, ki dobiva, zato darila sama po sebi nimajo nobene vrednosti.«

»It is myself I have never met. (Sarah Kane)«

Zahvaljujem se Mestu bere za to knjigo, ki sem jo dobila skupaj s priznanjem.

Odtisi v času

Evelina Umek

Lepo berljive kratke zgodbe, ki za razliko od mnogih iste literarne oblike ne zaidejo v polje fantastičnega.

Marij Čuk je v spremni besedi izpostavil odnose, ženske, samoto, ljubezen, spomine, bolečino in vztrajanje.

"Odnos moški – ženska. Nikoli razčiščeno razmerje, večkrat manjka iskrenost. Strah pred prepustitvijo drugemu. Zaupanje? Kaj je zaupanje? Tudi večdesetletno skupno življenje lahko skriva v zaklenjenem predalu svoje pasti in resnice, ki so drugačne od resnic, ki jih pričakujemo od partnerja ali partnerice. Nikoli do konca in potankosti odkrito čustveno zaledje sobivajočega, nikoli do zadnjega odkrita njegova (njena) pričakovanja, le redko potešene najbolj intimne potrebe."

"Ljubezen. Nenehno hlastanje za tem čudovitim čustvom, ki pa zna biti nadvse kruto in neizprosno. Priklicati nekdanje ljubezni k ponovnemu žarenju je utopija in zmota. Pa vendar se mnogi ljudje ne morejo in nočejo sprijazniti z dokončnostjo izgube. Še upajo, kar jih naredi tragične osebe, ki v očeh in zavesti opazovalca sicer ne morejo računati na usmiljenje, kvečjemu na uvid, da je ljubezen zmuzljiva. A brez ljubezni je težko živeti. Dvojina lahko osmišlja. Brez nje zeva prazen prostor, obdan z molkom, ki ga je težko zapolniti."

"Bolečina ni nekaj fizičnega, pravo bolečino nosimo v duši."

"Vztrajanje v življenju, čeprav z neizpolnjenimi pričakovanji, čeprav v navideznem čudaštvu. Preboleti bolečino. Sprijazniti se z lastno usodo. Čeprav ni možnosti uresničitve vseh lastnih potreb in želja, je življenje lepota, ki jo napolnjujemo s smislom. Poiskati ga moramo v nas samih in ne se obžalovati ali obremenjevati zaradi nečesa, kar bi lahko bilo, a ni."

Hygge

Luisa Thomsen Britts, Danska umetnost srečnega življenja

Meik Wiking, Umetnost dobrega življenja po dansko

Najprej sem videla v izložbi knjigarne drugo, ko pa sem brskala po cobisu sem ugotovila, da obstajata dve. Obe sem predelala in moram reči, da mi je prva bliže. Morda, ker jo je pisala ženska, ker je pisana bolj občuteno (kar hygge je) in ker je več misli, ki usmerjajo k neki filozofiji, ki pomaga skozi življenje. Drugo je pisal moški, direktor Inštututa za raziskovanje sreče in je precej bolj priročniška in faktografska.

Zato se bom nekoliko dlje pomudila pri prvi, ki po tem, ko jo preberemo, še kar vabi med svoje platnice. S svojo umirjenostjo, domačnostjo in varnostjo.

»Hygge je prisotnost in izkušnja pripadnosti, pa tudi občutek topline, varnosti, umirjenosti in zaščitenosti. Hygge je občutek svojosti in skupnosti z ljudmi in kraji, ki nas sidra, krepi, opogumlja in tolaži. S hyggejem privabljamo zaupnost in povezanost. To je občutek vključenosti in pripadnosti trenutku in drug drugemu, občutek obilja in zadovoljstva. Pri hyggeju gre za biti, ne za imeti.«

»Sreča je kot metulj; bolj ko se podiš za njo, bolj se ti izmika, a ko pozornost nameniš drugim rečem, pride in ti nežno sede na ramo. (Henry David Thoreau)«

»Hygge se zgodi, ko se predamo užitku sedanjega trenutka v vsej njegovi preprostosti. Prav njegova prisotnost v tem, kar počnemo, daje vsakdanjemu življenju vrednost in pomen, nas pomirja, nam daje občutek domačnosti, ukoreninjenosti in velikodušnosti.«

»Največja nevarnost, izgubiti sebe, se lahko v svetu zgodi zelo neopazno, kot da to ne bi bilo nič posebnega. Nobena druga izguba se ne zgodi tako neopazno; vsako drugo izgubo – roke, noge, petih dolarjev, žene itd. – zagotovo opazimo. (Søren Kierkegaard)«

»Na Danskem je sposobnost doseči notranji mir zelo cenjena značajska poteza. Za človeka, ki preprosto živi po lastnih merilih in je sproščen v svojem okolju, ki se zna ogniti pehanju za prostor na družbeni lestvici in tekmovalnemu vedenju, pravijo da zna hvile i sig selv – počivati v sebi, dobro se počutiti v svoji koži. Ta lastnost nakazuje notranjo trdnost identitete, ki ni odvisna od pozornosti ali statusa. Ljudje, ki so naravo sproščeni, zlahka hyggajo. Manj so nesamozavestni ali obremenjeni s tem, kakšni se bodo zdeli drugim, in so le redko nezdravo tekmovalni. Tisti, ki zanjo težave pustiti pred vrati, ki se neobremenjujejo s skrbmi zunaj hyggčnega sveta, tudi podpirajo dinamiko hyggeja.«

»Ne spominjamo se dni, spominjamo se trenutkov. (Cesare Pavese)«

»Hygge lahko živimo sredi vseh drugih elementov zaposlenega življenja. Pri tem ne gre za odsotnost izzivov ali neprijetnosti, temveč zato, kako se znjimi spopadamo. Ko hyggamo ne gre zato, da se za težave ne zmenimo, le odložimo jih za nekaj časa. N obrobju Hyggičnega doživetja sta še vedno bolečina in tema. Zavedamo se njune prisotnosti in se s tem, ko se predamo ugodju sedanjega trenutka, pripravljamo, da se ju bomo lotili. Zbiramo moč, da se bomo mirno spopadli z življenjem.«

»Hygge je prisotnost in odprtost, doživetje povsem v tem trenutku, ki zahteva, da odložimo vse, kar nas lahko zmoti. Kadar hyggami vstopimo v neprekinjeni tok preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. ko priznavamo preteklost in smo pozorni na sedanjost, začutimo tako kontinuiteto kot zasidranost v zdajšnjem trenutku. Nehamo se pehati za prihodnostjo in spoznamo, da naše sreče ne predstavlja trdna resničnost, temveč abstraktni občutki dobrega počutja in gotovosti.«

O času. »Tako v mislih kot v čutih, tudi če je čas resničen, nas spoznanja o nepomembnosti časa vodi k modrosti. Bertrand Russel)«

"V našem zapletenem življenju ni lahko uživati v vsakdanjih zadovoljstvih – v otrocih, družini, soseski, naravi, sprehodih, srečanjih, skupnih obedih. Življenja si ne zamišljamo kot zavzeto iskanje, temveč kot nekaj ravno nasprotnega, kot iskanje običajnega in gojenje vsakdanjega. (Thomas Moore)"

 

"Kako potrebujem to varnost. Kako potrebujemo drugo dušo, da se je oklenemo, drugo telo, da nas greje. Počivati in zaupati; predati dušo z zaupanjem: to potrebujem. Potrebujem nekoga, da se zlijem vanj. (Sylvia Plath)"

"Vsa verodostojnost, vsa mirna vest, vsi dokazi resnice prihajajo le iz čutov. (Friedrich Nietzche)"

In še mnogo tega je, kar bi še enkrat prebrala. Knjiga že sama po sebi s svojimi napotki spodbuja toplino, sproščenost in udobje.

Neskončna ljubezen

Ian McEwan

Enduring love. Roman sem prebrala že pred časom, ko sem prebirala vse McEwanove romane, ki so bili prevedeni v slovenščino. Pravzaprav nisem še vseh, manjka še Cementni vrt, ki ga nekako ni bilo dobiti v knjižnici.

Pri neskončni ljubezni se je zgodba razvila na običajen nedeljski dan, ki ga je glavni junak želel preživeti na pikniku z ženo, pa mu je dogodek ob nesreči z balonom spremenil življenje.

Clarisin parfum je bil Diorissimo. Ne morem se spomniti, kje že, v katerem romanu je neka ženska uporabljala ta parfum.

Marc Chagall, Le poète allongé 

De Clérambaultov sindrom

Prezir

Alberto Moravia

Še en čudovit prevod Cirila Zlobca. Tudi tokrat se je Moravia posvetil proučevanju bližnjih odnosov in njihovih doživljanjih posameznika ter podrobno opisoval značaje, razmerja pa tudi fizične značilnosti.  In občutja. In o tem, kar se nam vsem dogaja. "Zgodi se nam včasih, ko smo zaradi kake globoke misli posebno raztreseni, da postavimo nekam, ne da bi vedeli kam, kak predmet, kakršen koli, knjigo, krtačo, čevlje, in da ga potem, ko nas raztresenost mine, zaman iščemo ure in ure in ga potem najdemo na najbolj čudnem, nerazumljivem mestu, takšnem, da je potreben še umski napor, če hočemo razumeti: na vrhu omare, v kakem zapuščenem kotu, v zaboju. "

O razumski razčlembi dvoma. "Opazil sem, da kolikor bolj nas razjeda dvom, toliko bolj se prijemamo lažne jasnosti razuma, kakor da upamo z njim razjasniti to, kar so čustva napravila kalno in temno. Z veseljem sem se tedaj, ko mi je instinkt dajal tako protislovne odgovore, lotil razumske preiskave, skoraj kot kak policijski agent v kriminalnih romanih."

O zvestobi in ljubezni. "Zvestoba, gospod Molteni, ne ljubezen … Penelopa je zvesta, ne vemo pa do kakšne meje ga ljubi … in kot veste, včasih smo lahko do kraja zvesti, ne da bi ljubili … V določenih primerih je zvestoba celo neka oblika maščevanja, odkupnine, potešeno samoljubje … Zvestoba, ne ljubezen."

"Mogoče si je predstavljati najneprijetnejše stvari in predstavljati si jih z gotovostjo, da so res takšne. Toda potrdilo te domneve, ali bolje, te gotovosti, bo prišlo vedno nepričakovano in boleče, kot da si nismo predstavljali ničesar."

Del zgodbe se, kot pri nekaterih drugih njegovih romanih dogaja v Rimu, del na Capriju.

Otroštvo

Miha Mazzini

Otroštvo polno temnih zgodb, ki so spodbudile psihične težave v kasnejšem življenju in jim ni pomagalo niti pisanje. "Pisanje ni terapija, nikogar še ni ozdravilo. Lahko je le znak premikov, ki se napovedujejo, drobnih tresljajev magme, ki išče izhod. Ustvarjanje nam nudi odmik in zanos osredotočenja, ki lavo pospremi v strugo, ki smo ji jo pripravili. Naš psihični trn začnemo enačiti z ustvarjanjem in potem nam le še korak manjka do misli, ki je v krščanskih deželah zelo priljubljena: za ustvarjanje moramo trpeti. In tako se bojimo izgubiti svoj problem, saj zmotno mislimo, da brez njega ne bomo več ustvarjali."

"Najtežje je narediti preproste stvari. Zapleteno strukturo je lahko načrtovati. (Mihail Timofejevič Kalašnikov)«