Branko Gradišnik
Strogo zaupno po Korziki.
Naslednji odstavek nima prav nič ne z Gradišnikom ne s Korziko. Ima pa z Istro, kjer sem potopis prebirala med prvomajskimi prazniki. Po dolgem času sem prišla do knjige, ki me je vlekla k branju. V teh koronskih časih pisatelji najbrž niso imeli dovolj motivacije za pisanje. Prihajajoči odstavek ima morda tudi malo z življenjskimi modrostmi (in razmišljanju o bitju in času), ki jih najdemo v potopisu. Nekam sem morala zapisati sosedovo misel o dnevu, ki je minil, najbolj priročen je bil današnji blog.
V istrski vasici živi možakar, ki
ima avto in hišo z dvoriščem, poleg tega pa še garažo, ki ima izhod prav na
cestico, ki vijuga skozi vas. Garaža ne služi parkiranju avtomobila, pač pa ima
funkcijo možakarjeve dnevne sobe. Miza, klopi, mislim da tudi kakšen fotelj in
televizor, seveda. Tam poseda ves dan, tu pa tam sreba vino, gosti kakšnega
soseda in gleda televizijo. Izjemno mirno življenje. Jaz grem vsak večer mimo,
ker nesem velikemu črnemu psu, ki je malo naprej od njegove garaže, kakšen
priboljšek. Aron je namreč na verigi, kot je to v navadi v hrvaški Istri in
nima prav raznolike in okusne prehrane. Tako sem šla spet mimo možakarja z
garažo in ga, kot običajno, pozdravila s prijazno opazko. Odvrnil je »prošao je
dan«. Minil je še en dan v enostavnem življenju.
Vedno so mi zanimiva razmišljanja o času, zato sem jih iz prebranih knjig še kar redno izpisovala v tale bralni blog, če sem naletela nanje. Izmed teh se največkrat vračam k Borgesovemu Alefu, kjer govori o nesmrtnosti, ker tam, v nesmrtnem mestu, življenje izgubi svoj mik (in ugotovimo, da je kar fino, da smo smrtni). Tudi tale Avrelijev na strani 126 mi je bil zanimiv. »»Tudi če bi ti bilo dano živeti tri tisoč let ali trideset tisoč«, je dopovedoval modri cesar sinu, »vendarle pomni, da nihče ne izgubi drugega časa kakor zgolj tisti čas, v katerem ta trenutek živi; in da ne živi tistega kot trenutek, ki hkrati že mineva! Najdaljše življenje je potemtakem enako najkrajšemu. Trenutek, v katerem si živ, je za vsakogar enako dolg, za vsakogar enako dolg pa je tudi ta, ki sproti mineva. In tudi čas, ki je že za nami, se zdi pravzaprav le še kot en sam trenutek. Človek ne more izgubiti prihodnosti in preteklosti, kajti česar nima, za to ne more biti prikrajšan. Zapomni si torej ti resnici, prvič, da je vse od vekov enako in se v krogu spovrača in da torej ni razločka, ali poslušaš kako skladbo sto minut ali dvesto let ali tudi celo večnost; in drugič, da najstarejši starec in najmlajša mladenka ob izteku svoje skladbe nimata kaj obžalovati, kajti zgubila sta enako malo: njun je bil ves čas in vseskozi en sam takt zdajskosti, v katerem sta živela, celotne skladbe pa ne moreta ne pomniti ne izgubiti, saj je nikoli niti slišala nista.«« Tole proti koncu je sicer malo zakompliciral, ne zdi se več tako logično, kot se je na začetku citata.
Sicer me je Gradišnik kot običajno zabaval predvsem s komentarji situacij in bogatil moje vedenje o Korziki, kamor še nisem potovala, a če bom, si gotovo vzamem s seboj še tega vodiča. Da bi si izboljšala prostorsko predstavo o prevoženi poti, sem poleg zemljevida na strani 28 pogledovala tudi na interaktivno Googlovo karto. Nekako mi niso bila povsem logična vmesna izhodišča in izbrane poti. Zdelo se mi je, da so iz izhodišč na severu otoka delali časovno zamudne poti na jug in iz izhodišč na sredini otoka, večurne poti na sever (in obratno J). Sklepam, da zaradi rezerviranih prenočišč.
Med branjem potopisa sem se spraševala, če ga avtor piše sproti, vsak večer s kakšno čelno svetilko v šotoru ali za pisalno mizico v hotelski sobi, pa sem odgovor dobila na strani 137 Tam sem izvedela, da pisatelj ocenjuje, da ga berejo pretežno bralke (katere izmed njih so tudi bistroumne).
Še ena posebnost. Očitno sem bila prva bralka tega izvoda knjige. Že na videz je bila nova, novcata, potem pa me je pričakal še originalno zataknjen trak za označevanje prebranih strani, ki ga na začetku sploh nisem videla. Namestila sem ga na stran 28, da sem lahko pogledovala na zemljevid otoka (prenosnika z Googlovim zemljevidom nisem imela vedno pri roki). Zanimivo, v Šentvidu ni bilo zainteresiranih bralcev, v KOŽ pa bi bila v čakalni vrsti za bralni izvod.
Aja, še nekaj. Obrnil je minute in sekunde Elif Safak.
