Haruki Murakami. Zō no shōmetsu.
Kratke zgodbe, preproste in značilno Murakamijeve. Iz vsakdanjega življenja, a nekoliko posebne. Morda nekoliko japonsko posebne, v bistvu pa enake kot pri nas. Včasih tudi z nadihom nadrealnosti. Ki se vsake toliko pomeša z realnim življenjem. Čeprav v domišljiji. Misel pač vsakič odnese. Čuti se, da jih je pisal iz sebe, da temeljijo na njegovih doživetjih (ali mislih). Nenavadna je tudi zgodba o tem, kako je začel s pisanjem. Sredi bejzbolske tekme se je odločil, da bo napisal roman, vstal, šel v trgovino po papirje in svinčnike in še isti večer začel pisati. Leto kasneje je dokončal prvi roman.
Vsaka izmed kratkih zgodb je nekaj posebnega, v vsaki se najde kakšno razmišljanje ali pa duhovit dostavek.
»Odkar sem nehala spati, sem ugotovila, da je ukvarjati se z resničnostjo nekaj najlažjega na svetu. Nič ne bi moglo biti lažje. Saj je to samo resničnost. To so samo hišna opravila, samo skrb za družino. Kot s preprostimi stroji je, treba se je priučiti komand, potem pa vse ponavljaš podzavestno. … Ponavljanje preprostih opravil.« Pravzaprav si res včasih zapletemo naše življenje, ki je v osnovi prav enostavno. Zaradi nesmiselnih razlogov, ki si jih izmislimo v naših glavah.
»V četrtek sem spal s punco. Zelo rada ima seks s prekrivalom čez oči. V torbi vedno nosi prekrivalo za oči, ki ga je dobila na letalu.«
»Zares strah pa me je ljudi, ki zgodbe takšnih, kot je Aoki, nekritično sprejmejo in jim verjamejo. Sami ne dajo nič od sebe, sami nič ne razumejo, a so pripravljeni v skupinah delati, kar od njih pričakuje nekdo, ki spretno govori in je na splošno všečen. Niti na kraj pameti jim ne pade, da bi lahko bilo mogoče tisto, kar delajo, v čemerkoli zgrešeno. Niti slučajno ne pomislijo, da lahko njihova dejanja koga brez pravega pomena in nepovratno prizadenejo. Naj bo izid njihovega delovanja kakršenkoli, niso pripravljeni sprejeti nikakršne odgovornosti zanj. Takšnih ljudi me je najbolj strah. …«
Ni komentarjev:
Objavite komentar