Pankrt iz Istanbula

Elif Şafak (Shafak)

To knjigo sem si takrat, ko sem jo prebrala, označila s štirimi zvezdicami. To pomeni, da mi je bila všeč in blizu. The Bastard from Istanbul je zanimiva kombinacija istanbulske melanholije, kot jo srečamo v Orhanu Pamuku, pronicljivosti energetičnega dekleta (Armanoush), življenja armenske diaspore v Arizoni in hoje po sledeh prednikov iz žalostne zgodbe armenskega genocida v Turčiji, ki se je dogajal pred in po prelomu predprejšnjega stoletja.

Istanbulska melanholija. »Istanbul je mešanica desetih milijonov življenj. To je odprta knjiga desetih milijonov pomešanih zgodb. Istanbul se prebuja iz zmedenega sna, pripravljen na kaos prometne konice. Od zdaj dalje je za odgovor preveč molitev, preveč brezbožnosti, da bi jih opazili, in preveč grešnikov, kot tudi preveč nedolžnežev, da bi lahko pazili nanje. V Istanbulu je že jutro.«

Preko glavne junakinje sem prišla tudi do modrosti, do katere so se najbrž dokopale moje hčere. »Dvanajsti člen: Ne skušaj spremeniti svoje matere, ali natančneje, ne skušaj spremeniti odnosa z materjo, ker ti bo vedno povzročilo samo razočaranje. Preprosto sprejmi in se strinjaj. Če ne moreš preprosto sprejeti in se strinjati, se vrni k prvemu členu.«

Prvega člena ne bom prepisala, preberite si ga sami. Danes mi je blizu drugi člen. »Velika večina ljudi nikoli ne misli, tisti, ki mislijo, pa nikoli ne postanejo velika večina. Izberi svojo stran.«

Mislim, da sem po branju te knjige kmalu posegla po še eni njeni, najbrž je bila Boljša palača, pa mi ni tako sedla. Res, da je vzbujala malo miselnih povezav s Tisoč in eno nočjo, a predstave so bile po mojem občutku zapisane preveč razdrobljeno in brez prave zgodbe. Ali pa samo jaz nisem bila prav razpoložena zanjo.

Štoparski vodnik po galaksiji

Douglas Adams

The Hitchhiker's Guide to the Galaxy

Vsak razsvetljeni intergalaktični bralec je gotovo pričakoval objavo tega bloga na današnji dan. Najbrž je bilo le naključje, da so s praznovanjem dneva brisače (The Towel's Day) pristaši Douglasa Noela Adamsa začeli prav na dan mladosti. Praznovati so se ga namenili štirinajst dni po njegovi še nepričakovani smrti (11. maja 2001). V vodniku je namreč omenjena pomembnost tovrstnega kosa blaga, navedeno pa je tudi, da vam za varnost ni treba drugega, kot da imate pri sebi svojo brisačo (Ford Perfect jo je imel vedno v svojem nahrbtniku poleg gledaliških besedil, elektronskega štoparskega palca, sub-sta-sens-o-matica, nekaj kulijev, beležnice in knjigo (štoparskega vodnika) v mikro-submezon-elektronski izvedbi (z napisom »Don't panic« na plastičnem ščitniku v prijaznih velikih črkah)). Velika kopalna brisača je bila znamke Marks&Spencer.

“A towel, it says, is about the most massively useful thing an interstellar hitchhiker can have. Partly it has great practical value. You can wrap it around you for warmth as you bound across the cold moons of Jaglan Beta; you can lie on it on the brilliant marble-sanded beaches of Santraginus V, inhaling the heady sea vapours; you can sleep under it beneath the stars which shine so redly on the desert world of Kakrafoon; use it to sail a miniraft down the slow heavy River Moth; wet it for use in hand-to-hand-combat; wrap it round your head to ward off noxious fumes or avoid the gaze of the Ravenous Bugblatter Beast of Traal (such a mind-bogglingly stupid animal, it assumes that if you can't see it, it can't see you); you can wave your towel in emergencies as a distress signal, and of course dry yourself off with it if it still seems to be clean enough.

More importantly, a towel has immense psychological value. For some reason, if a strag (strag: non-hitch hiker) discovers that a hitchhiker has his towel with him, he will automatically assume that he is also in possession of a toothbrush, face flannel, soap, tin of biscuits, flask, compass, map, ball of string, gnat spray, wet weather gear, space suit etc., etc. Furthermore, the strag will then happily lend the hitch hiker any of these or a dozen other items that the hitch hiker might accidentally have "lost." What the strag will think is that any man who can hitch the length and breadth of the galaxy, rough it, slum it, struggle against terrible odds, win through, and still knows where his towel is, is clearly a man to be reckoned with.

Hence a phrase that has passed into hitchhiking slang, as in "Hey, you sass that hoopy Ford Perfect? There's a frood who really knows where his towel is." (Sass: know, be aware of, meet, have sex with; hoopy: really together guy; frood: really amazingly together guy.)”

Njegovo delo se je globoko dotaknilo nekaterih bralcev. V prologu Lososa dvoma izvemo, da kroži zgodba o ženski, ki je umirala v hospicu, pa je menila, da bo vse v redu, ker je imela pri sebi svojo brisačo. Sprejela je Douglasovo vesolje in ga vključila v svoje. Douglas je bil v hudi zadregi, ko je slišal zanjo. Zanjo pa je bila brisača dobesedno simbol varnosti, ko se je odpravljala na neznano pot.

Se pa brisače v nekoliko drugačni vlogi pojavijo tudi v slovenskem radijskem mediju. V osemdesetih letih jih je preko frotistov v humorno nadrealistični svet pripeljal Emil Filipčič.

Poleg slogana »Don't Panic«, je med bralci gotovo najbolj poznan odgovor super računalnika Deep Thought (Kodre ga je prevedel v GlobokaMisel) na vprašanje »O življenju, vesolju in sploh vsem«, ki ga je računal sedem in pol milijona let. 42. Problem je bil v tem, ker zastavljavci nikoli niso vedeli kaj je vprašanje. Dokončno vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem, ki bo lahko prineslo Dokončni odgovor, lahko postavi računalnik, ki bo prišel za njim.

Paul Auster

Brooklynske norosti, Newyorška trilogija, Orakeljska noč
Čeprav sem imela Orakeljsko noč že dolgo doma v dveh izvodih, v originalu in prevedeno, sem Austerja spoznala najprej preko Brooklynskih norosti. Ko sem si v knjižnici nabirala kupček za poletne počitnice, mi je zmanjkalo priporočil prijateljic in sem zato vprašala knjižničarja. Prijazno se je odpravil med police in mi nabral zajeten kupček. Med njimi tudi Brooklyn Follies. Zgodba Nathana Glassa, ki se je proti koncu življenja preselil v Brooklyn, »ker je tam dober kraj za smrt«. Novo življenje pa niti približno ni šlo v tej smeri. Življenje navadnih, preprostih ljudi. In polno modrosti. V njegovih zgodbah vedno najdemo pisatelja in kakšno newyorško knjigarnico. Tako tudi v Oracle Night, kjer je čudovito opisana zgodba z modro portugalsko beležnico. Tudi v New York Trilogy se znajde pisatelj, ki se tokrat znajde v vlogi detektiva. Te zgodbe so v svoji skrivnostnosti in pisateljevem doživljanju že skoraj na robu običajnega človeškega razuma. Vpete v iskanje sistemov, ki jih ni. Ki bolj izhajajo iz človekove notranjosti. Včasih že nekoliko obremenjene z genialnostjo (na poti do čudovitega uma).

Holistična detektivska pisarna Dirka Gentlyja

Douglas Adams
Dirk Gentley's Holistic Detectice Agency
,,,
»In čas je začel resno minevati.«
,,,

»Visoko na skalni štrlini je čemel Električni Menih na zdolgočasenem konju. Spod svoje grobo tkane kapuce je srepo strmel v drugo dolino in z njo imel težavo.«
,,,

»Čas je tekel.«
,,,

»Morda.«
,,,

»Visoko na svoji skalni štrlini je Električni Menih še naprej  čemel na konju, ki je tiho in potrpežljivo besnel. Spod svoje grobo tkane kapuce, je srepo strmel v dolino, ki mu je povzročala težavo, toda težava je bila v Menihu nova in odvratna, kajti bila je – dvom.«
,,,

»Problem je samo, da je zofa obtičala na polovici dolgega stopnišča, ki vodi do mojega stanovanja. Če prav razumem, sta jo dostavljavca spravila do polovice poti navzgor, obtičala z njo, jo obračala in vrtela v vse mogoče smeri, jo poskušala brezuspešno premakniti naprej in na koncu sta precej presenečeno ugotovila, da je ni moč spraviti niti nazaj dol. To bi moralo biti popolnoma nemogoče.

Čudno, jaz še nikoli nisem naletel na nobeno ireverzibilno matematiko, ki bi vključevala zofe. Lahko, da je novo področje. Ste že govorili s kakšnim prostorskim geometrikom?

Še več. Poklical sem sosedovega mulca, ki je bil včasih sposoben rešiti Rubikovo kocko v sedemnajstih sekundah. Sedel je na stopnici in več kot uro strmel vanjo, preden je razglasil, da je nepreklicno obtičala. Rekel je, da je zdaj nekaj let starejši in je že zvedel o puncah, toda mene je zbegal.«

,,,

»Trak je ležal natanko tam, kot mu je Richard povedal, na dolgi mizi, kjer je stali šest macintoshev. Dirk ga je ravno hotel spraviti v žep, ko je njegovo pozornost pritegnila podoba Richardove zofe, ki se je počasi zvijala in obračala na velikem macintoshevem ekranu. Usedel se je za tipkovnico.

Nekaj časa je raziskoval program, ki ga je napisal Richard, a je takoj spoznal, da v svoji trenutni obliki ni preveč jasen, zato o njem ni dosti zvedel. Končno mu je uspelo rešiti zofo in jo pomakniti nazaj dol po stopnišču, a spoznal je, da je moral izključiti del stene, da je lahko to dosegel. Razdraženo je zagodrnjal in obupal.«

,,,

»Globoko v deževnem pragozdu je počelo to, kar običajno počne v deževnih pragozdovih; deževalo je: od tod ime deževni pragozd.«

Intergalaktični humor se je tokrat dogajal bolj na zemlji. Z elementi galaktičnega. Bistvo doživetja ni v zgodbi, ampak v množici pronicljivih domislic, ki so napeljane v tok dogodkov. Kot običajno pri Adamsu. Na enak način sem doživela tudi druge pisce, Modre cvetke Raymonda Quenaua, še posebej pa Dobra znamenja, verne in natančne prerokbe Agnes Nutter, coprnice (Pratchett, Gaiman). Čeprav je v teh dveh knjigah tovrstnih domislic, ki dosežejo svoj učinek pri bralcu nekaj manj.

V Lososu dvoma pa lahko najdemo nadaljevanje dogodivščin Dirka Gentlya. Začnejo se s faksom: »Dirk Gently je sprejel od nekoga, ki ga ni nikoli videl, nalogo, ki je ni nikoli slišal, zato začne slediti naključno izbranim ljudem. Preiskava ga privede v Los Angeles, skozi nosne opne nosoroga, v daljno prihodnost, v kateri prevladujejo posredniki za nepremičnine in do zob oboroženi kenguruji. Šale, rahlo skrknjene ribe in izpeljane lastnosti kompleksnih sistemov tvorijo ozadje za najzamotanejši in najosupljivejši primer Dirka Gentlya."

Losos dvoma

Douglas Adams

The Salmon of Doubt. Zlagoma se bliža dan brisače, zato je nujno potrebno, da začnemo s počasnim ogrevanjem zanj. Losos  dvoma je pravzaprav zadnja knjiga, ki je izšla pod Adamsovim imenom, čeprav je ni uredil sam. Izšla je leto po njegovi smrti  maja dvatisočprvega, v slovenščini pa smo jo imeli že ob letu izida. Z vidika bralca odlično in vidno z ljubeznijo prevedeno s strani Alojza Kodreta. Po prebranih Adamsovih knjigah začenši s štoparskim vodnikom in njegovimi nadaljevanji in končavši z Dirkom Gentlyem in njegovo detektivsko pisarno, katerega delce osnutka tretjega dela najdemo v lososu. V dvomu najdemo tudi zbrane članke in zapise iz Adamsovega računalnika. Vse v njegovi duhoviti maniri, ki jo Nicholas Wroe v Guardianu imenuje kot posebni intergalaktični humor. V njegovem pisanju se močno prepozna vpliv Monty Phytona, vendar poznavalci pravijo, da je John Cleese bolj logično analitičen, medtem ko je Adams bolj zbadljivo analitičen. Med članki zasledimo tudi nastavke in povezave do Zadnje priložnosti. 

Lososa sem prebrala z velikim veseljem, pravzaprav sedaj, ko pišem tale odstavek, nekatere dele še enkrat, s prav takšno veselostjo. Pa z notranjim zadovoljstvom, ker duhovite domislice odvračajo od vsakdanjih nerazumljivih neumnosti, ki se nam dogajajo v življenju.  Njegove mladostne in druge dogodivščine, pisanja v koži MacUserja, ki jih je nenehno motil Frank Vandal, intervjuji, med katerimi je zelo navdušil s tistim za revijo The Atheist in kjer lahko najdemo poglobljeno razpravo o razliki med agnostiki in ateisti.

Že nekaj časa iščem njegova slovarja The (Deeper) Meaning of Liff. Najbrž se nisem dovolj potrudila.

Ob koncu nekega članka o tegobah s tehnologijo je zapisal: »Vedno smo obsojeni na tehnologijo, ko pa bi radi samo stvari, ki delujejo. Kako prepoznate nekaj, kar je še tehnologija? Precej dober razpoznavni znak je, če ob nakupu dobite tudi priročnik« 

Jazbečar iz jantarja

Franček Rudolf

Knjigo sem potegnila iz domače police, zaprašeno, kjer je čakala vse od osemdesetih let, ko sem jo prebrala. (Zaprašeno je v tem primeru le prispodoba za to, da je vse odtlej nisem vzela v roko. Opombo sem zapisala zato, da ne bi kdo izmed bralcev tega bloga dobil napačne predstave o tem, da imamo pri nas doma zaprašene police). Prav zanimivo je spet listati po knjigah, ki sem jih prebirala pred četrt stoletja. Takrat sem knjigo prebrala z velikim zanimanjem in sem si jo vtisnila v spomin kot satirično, humorno predstavo o tedanjem življenju v kulturnih, predvsem filmarskih krogih. Zanimiv mi je bil preplet takrat aktualne ljubljanske scene in dogajanja v plasteh, ki je nisem poznala. Če se prav spomnim, je eden izmed junakov iz zgodbe (junaki naj bi bili izmišljeni, pravzaprav imajo izmišljena imena, za njimi pa lahko prepoznamo realne ljudi), obiskoval zobozdravnika v Moravčah, kot takrat kar nekaj Ljubljančanov.

Ne vem, če bi me roman v teh letih še enkrat tako zelo pritegnil kot takrat. Nasploh vidim, da moram biti za vsako knjigo tudi kot bralka pripravljena na vsebino, način pripovedovanja, zgodbo, domislice, značaje junakov, lepoto besede, prevoda. Vsaka knjiga te mora ujeti v pravem trenutku, zrelosti, življenjski situaciji, razmišljanjih, ki se ti podijo po glavi, da bi lahko jo lahko optimalno doživel. Srečati se morata torej tvoj in pisateljev trenutek. V čemerkoli, kateri koli sestavini. Kot puzzle. Zato mi verjetno knjiga, prebrana pred tridesetimi leti, danes ne daje več enakega zadovoljstva. Tu najbrž ne gre za modo. Vsaj pri meni ne. Ali pa, neka knjiga je navdušila znanko, mene ne. Pri njej je padla na plodna tla, pri meni ne.

Morda pa se petindvajset let pozneje ne morem več srečati s pravim namenom tega romana. Franček Rudolf je v uvodu zapisal »Namen romana je roman«.

Dekle, ki bi raje bilo drugje

Evald Flisar
Že nekaj časa nazaj, ko sem prebrala Čaj s Kraljico, sem si rekla, da moram doživet še kakšen Flisarjev roman. Poskusila sem s Čarovnikovim vajencem, a mi nekako ni stekel.  Z veliko radovednostjo sem si v knjižnici izposodila lanskoletno novost Dekle, ki bi raje bilo drugje. Prebrala sem ga na mah, praktično v enem dnevu. V odmorih med beljenjem, pospravljanjem in kuhanjem. Pripovedovanje je tako neposredno in duhovito, vpeto v zanimivo zgodbo. Nekje med Bridget Jones, Alico v čudežni deželi in Hamletom. Z razmišljanji o samopodobi, književnosti, življenju in smrti.

»Zakaj ti nihče ne pove? Ko si mlad, bi te moral nekdo posvariti, kaj te čaka na koncu, na kakšen način in v kakšnih bolečinah boš zbrisan s površine zemlje. Vem, da ti lahko zdaj z genetsko analizo napovejo, kakšne bolezni te najverjetneje čakajo, ampak to še vedno ni nič. Skoraj nekakšna zarota obstaja o tem, da ne bi vedel nič, dokler ti smrt ne potrka na vrata. In potem se je treba čez noč soočiti s tem, da se boš moral vsemu odreči in vse, tudi spomine, pustiti na tej strani. In, da ti pravzaprav nič ne pripada, razen pravice do dihanja, dokler je to še mogoče. In vsa tista pričakovanja, ki si jih imel, in vsi tisti načrti. Res je, nekateri so se uresničili, ampak na to pozabiš. Najhujše bolečine ti povzročajo načrti, ki se niso premaknili z mrtve točke ali pa so opešali po nekaj korakih; tistih ne moreš pozabiti. In, da se moraš ko se bolj ali manj sprijazniš s spoznanjem, da se ti je v življenju kljub vsemu lepemu, kar ti je tudi prineslo, zgodila krivica, ti začne biti zadnja ura, postal boš prah. Kakšna krivica, te vprašajo. Že to, da se rodiš obsojen na smrt, je dovolj huda krivica. Čeprav seveda ne bi hotel večno živeti, ampak vedno bi hotel živeti še nekoliko dlje. Samo še malo, samo še malo. Da bi se dokončno sprijaznil. Odpustil sebi in drugim. Naredil nekaj resnično dobrega. Koga zelo osrečil, vsaj eno osebo, vsaj koga, ki hrepeni po življenju tako močno, kot si hrepenel po njem sam. Saj ne, da se ti ni zgodilo dovolj, in dovolj zanimivega. Ampak na koncu vseeno nekaj manjka. Toliko je na koncu stvari, ki se ti niso zgodile. In še več je stvari, ki jih nisi naredil. Pa bi jih rad. Četudi v zadnjem trenutku.«

Tole je samo en delček iz raznolike in bogate knjige. Še ta, ki govori o smrti je optimističen. Sicer pa se vživimo v usodo sodobne junakinje z neverjetnimi in duhovitimi doživetji. In tam nekje, ko zgodbo občutimo kot dramo, že lahko ugotovimo za kaj gre in kako se bo končala.

Dodatek 2020. V času koronakrize, ko si iz knjižnice nisem fizično sposojala knjig, sem brala ali e-knjige ali knjige iz domačih polic. Ali pa knjige, ki mi jih je prinesla mlajša hči iz knjižnice v drugem gospodnijstvu. In vzela sem v roke Dekle, ki bi raje bilo drugje. Očitno imam luknjičast spomin. Sprva, ko sem videla naslov, sem si rekla, da sem knjigo že prebrala, misleč, da gre za eno izmed deklet Stega Larssona. Potem sem jo začela brati, kot da jo berem prvikrat. Sicer so se mi zdeli znani prizori, tisti, kjer se dekle ogleduje v ogledalu in ni zadovoljna s svojimi nogami, pa tisti, kjer v Londonu prebirajo knjige. A velika večina branja se je zdela, kot da ga berem prvič. Najbrž tudi zato, ker po sedmih letih in pol name naredijo vtis drugi poudarki.

 

»Najraje imam živali. Superiorna bitja. Svoja mnenja znajo zadržati zase.« Ljudje večinoma ne

O pogrešanju. »Gospod Yamaguchi,« sem rekla, ko se je že obrnil »Pogrešate ženo?« »Življenje je eno samo pogrešanje,« se je bridko nasmehnil.

»Se spomnite gospod Yamaguchi, kako ste mi v Hyde Parku rekli, da je življenje eno samo pogrešanje? Ugotovila sem, da najbolj pogrešam odsotnost pogrešanja. Sposobnost, da bi bila brez naporov zadovoljna s tem, kar mi življenje prinese (ali iztrga iz rok in odnese). Bojim se, da bom to sposobnost pogrešala vse življenje. In tako ne bom nič posebnega, ostala bom ena od mnogih, ki pogrešajo vsak svoje metafore uspešnih korakov na poti do (nedosegljivega) cilja. Prav ste imeli. Razumeti in sprejeti je največ.«

O bežanju pred samim seboj (naslov knjige). »… o tem, kako me vse življenje preganja želja, da bi bila drugje, kjer koli, samo ne tam, kjer sem v danem trenutku, prav kot bi verjela, da je drugje vse drugače, predvsem da bi drugje tudi sama bila drugačna, kajti v bistvu ne bežim od sveta, ampak od sebe, to mi je jasno že nekaj časa, sanjarim o presaditvi možganov v drugačno telo, ki bi ga lahko izbrala kot obleko v trgovini.«

Zadnji blues

Erica Jong
Zadnji blues sem brala v nekih precej mlajših letih. Se spominjam, da je glavna junakinja iskala načine, kako naj se osvobodi svojega ljubimca. Darta. V bistvu ni šlo samo zato. Bolj zato, kako je iskala svojo voljo za dejanja in moč za življenje. Samostojno življenje, brez odvisnosti od kogarkoli in česarkoli.

»Nimam očeta, ki bi me vodil,

Ne matere, ki bi skrbela zame;

Vse težave moram nositi sama.

Niti brata nimam, ki bi delil z menoj,

To breme, ki ga nosim sama«,

je eden izmed citatov pesmi Bessie Smith v knjigi. Navidez gre za osvoboditev od drugih.  V bistvu pa se moraš osvoboditi sam. Sam od sebe. Svojih strahov. Svojih predsodkov. In živeti svoje življenje. In do vsega tega moraš priti sam. In vse moraš narediti sam.

Tako kot kritiki, sem tudi sama ugotovila, da je to njena najboljša knjiga (od tistih, ki sem jih našla v knjižnici). Po prebranem zadnjem bluesom, sem namreč poiskala še ostale njene, a nobena me ni prepričala. Najbrž zato, ker je bila ta delno avtobiografska in zato iskrena. Kot na primer Kluun v prvi knjigi ali pa Gradišnik v vseh kjer gre zanj.

Kritiki pišejo, da je Isadora Wing v sedemdesetih letih ženske odpeljala v spolno revolucijo in jih dobesedno rešila strahu pred letenjem. V tej knjigi pa nam kaže, kako je treba pristati.