Arto Paasilinna

Paasilina je prav posebno branje. Humor iz katerega se čuti finsko dušo. Navzven zaprto, navznoter hudomušno in polno humorja. Vživeti se v vse to, je še laže zaradi odličnih prevodov Jelke Ovaska, ki jo nehote povezujem z likom iz Novakove sage Lipa zelenela je. Oba, pisatelja in prevajalko, sem imela možnost videti na literarnem večeru v klubu Cankarjevega doma (imam njegov podpis v eni izmed knjig) . Paasilina je takrat povedal, da smo si Finci in Slovenci v marsičem podobni. Zaprti po značaju in spijemo veliko alkoholaJ. Glede Humorja pa se po mojem mnenju ne moremo prav kosati z njimi. Pri Slovencih sem velikokrat na lastni koži občutila, da so naravnani bolj na enostaven humor, humor na prvo žogo.  Razlog bi lahko bil tudi v tem, da humorja ne pričakujejo prav iz vseh ust (posebej ženskih) in zato niti ne pomislijo, da bi svoje dojemanje naravnali na za besedami skrito misel.  Ali pa so sposobni samo ciničnega (na tuj račun seveda),  ki je velikokrat lahko tudi žaljiv do ljudi. Z leti zorenja pa čar  (!?) tovrstnega šaljenja počasi ugaša.

Pri Paasilini je morda bolje začeti z njegovima najbolj značilnima knjigama Gozd obešenih lisic in Zajčje leto. Očaral me je tudi Očarljivi skupinski samomor. Sicer pa sem z veseljem prebrala vse njegove knjige, ki so bile prevedene v Slovenščino, poleg gornjih še Rešitelj Surunen, Župnikov zverinski sovražnik, Dedu za petami ter Tuleči mlinar. Knjiga z naslovom Srečni človek, me je razveselila zaradi optimizma, ki jo izžareva zgodba.  V Prikupni struparki v svoji humorni maniri opisuje starejšo ženico, katere mirno in romantično življenje je vsake toliko zmotil neotesan potomec in jo kruto izkoriščal. A ni mu ostala dolžna, čeprav nedolžna, za vse kar je sledilo.