Sanja Pregl
Prijetno presenečenje. Nasploh zadnje
čase z veseljem prebiram slovenske avtorje. Morda zato, ker jih veliko
piše odnosih, in njihov prikaz odnosov
je slovenskim bralcem gotovo bliže kot tisti tujih avtorjev. V tem romanu se pisateljica z občutkom in
zrelo izkušnjo dotakne odnosov med povezanimi ljudmi različnih značajev. Značaje
in dogodke v zgodbi včasih pripelje na rob verjetnega, a prav s tem morda
spodbudi še kakšen dodaten razmislek pri bralcu. Torej roman o odnosih, z
zanimivim zapletom, mestoma zavije tudi v kriminalko. Morda je razplet
prehiter. Tudi ob usodnem trenutku bi se lahko veliko zapisalo o doživljanju in
novih momentih odnosov.
O pogumu. »Pogum se bohoti v idejah.
Barvito glasen je v vsakem delčku nove misli. Navdušeno navija za preskok ideje
k uresničitvi. V trenutku možnosti se pogum zmanjša in skrije v najtemnejši del
vesolja. Izgine. Dejanje se ne zgodi. V popolnosti obstoja se nahaja le v
mislih in idejah. Vsakič znova se obsojam, da nimam moči zadržati poguma, mu
preprečiti pobeg, in z njegovo pomočjo narediti tega, česar si edino želim.«
Raje sem na drugem bregu. »Vedno si v
mojih mislih. Ko sanjam, si v mojih sanjah. V meni živiš vzporedno življenje
svojemu resničnemu življenju. Se zavedaš tega?«
»Kako spustiš od sebe nekoga, ki ga
imaš neskončno rad? Kako mu olajšaš odhod? Ga prikleneš nase ali ga spodbudiš k
prvem koraku? Je lažje nenadno slovo ali dolgo poslavljanje? Lažje zame? Lažje
zanj?«
Še so misli, ki bi si jih pribeležila,
da bi jih kdaj še z veseljem prebrala. A jih med branjem nisem označevala, zdaj
pa bi bilo brskanje prenaporno. In samo še nekaj ur izposoje mi je ostalo.
