Bralec

Bernhard Schlink
Naj začnem z odlomkom, ki ga je neznani bralec v knjižnici izposojene knjige, označil s svinčnikom z oglatimi oklepaji (saj ste se že srečali z mnogimi zaznamki v izposojenih knjigah, ali ne?): »Zakaj? Zakaj postane, kar je bilo lepega, če se ozremo nazaj, tako krhko zato, ker je skrivalo grde resnice? Zakaj postane spomin na srečna zakonska leta grenak kot žolč, če se izkaže, da je partner vsa ta leta imel ljubimca? Ker v takem položaju človek ne more biti srečen! Včasih spomin ne ostane zvest sreči še zato, ker je bil konec boleč. Ker sreča velja le če je večna? Ker se lahko le boleče konča, kar je bilo boleče, nezavedno in nespoznano že prej. Kaj pa je nezavedna in nespoznana bolečina?«.
Ostal je občutek povojne Nemčije. Pravzaprav tudi značajev, ki so nekoliko »nemško značilni«. Ali pa kar Nemčije. Podobno, kot če se napotiš v strogi, a sproščeni Berlin. Mesto nasprotij. Neka strogost glavne junakinje in značaj, ki izvira iz njene življenjske poti. Morda usode. In še nedolžnega glavnega junaka, ki ga je življenjsko obdobje »bralca« za vedno zaznamovalo.
»V ljubezni oblast po pravici pripada tistemu, ki manj ljubi« (Madame d'Houdetot).