Coelho

Njegova dela iz devetdesetih (Alkimist, Ob reki Piedri sem sedela in jokala, Veronika se odloči umreti) so bila svojevrstno branje. Posebej Veronika, ki jo je avtor postavil v Ljubljano in je nekoliko drugačna od ostalih njegovih del, ki so obeležena s »spoznanji«. Tu pa se ukvarja tudi z vprašanjem duševnih bolezni, samomora, posebne ljubezni.  Njegove kasnejše knjige mi nekako niso šle. Morda so si bile vse preveč podobne med seboj, preveč plitvo poduhovljene. Enostavno, niso mi blizu.
Ob prebiranju njegovega življenjepisa mi nekako ni jasno, kje je našel Ljubljano za zgodbo o Veroniki. V Slovenijo naj bi prišel šele leta 2005, knjiga pa je bila napisana že v devetdesetih. Nekje sem zasledila, da je zgodbo postavil v malo znano evropsko državo. Mogoče je bil vzgib podoben, kot pri Ali G-ju, ki je v svojem filmu na meji grdo predstavnico ženskega spola pregnal nazaj v Slovenijo in tudi verjetno še ni bil v naši mali deželi. Poiščimo nekaj nepoznanega, kajti to (nepoznano), nam gotovo ne more ničesar zameriti.

Dekle z zmajskim tatoojem

Stieg Larsson

Dekle z zmajskim tatoojem (Moški, ki sovražijo ženske), Dekle, ki se je igralo z ognjem, Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo.

Män som hatar kvinnor, Flickan som lekte med elden, Luftslottet som sprängdes.

Journalisten Mikael Blomkvist har blivit dömd för förtal och vill undslippa uppmärksamheten i Stockholm. Av industrimagnaten Henrik Vanger får han i uppdrag att skriva familjen Vangers släktkrönika men egentligen vill Vanger att han ska titta närmare på dennes brorsdotter Harriets märkliga försvinnande hösten 1966. Blomkvist lär också känna den geniala men omyndigförklarade Lisbeth Salander, expert på att ta sig in i datanätverk.

O tem gre, sicer pa je trilogija ena najboljših kriminalnih romanov. Dogajajo se v deželi, ki smo jo že v malih letih spoznali preko Pike Nogavičke, eden izmed glavnih junakov pa ima priimek detektivskega mojstra iz druge otroške zgodbe Astrid Lindgren. Med branjem napete zgodbe se pojavijo spomini na Stockholm v posebni severni svetlobi, z napol spuščenimi roletkami na hišah ob Riddarfjärden in po občutku nekoliko bolj sivimi ulicami v notranjosti. Spomini na mesne polpete z pire krompirjem in peso. Na krofe polnjene s smetano in posute s sladkorjem. Na lično leseno arhitekturo podeželskih hiš. In lose, ki se sprehajajo nekje v globini gozda. Del tega si na jugu pričaramo z ikeiinim pohištvom, njihovo hrano in kakšnim filmom. Lahko pa se pustimo zapeljati tej trilogiji, ki nas skozi napeto zgodbo vpotegne v ta del Evrope. Lizbeth Salander nam da moč, da zmoremo same v boju proti temnim silam (sovražnim moškim).

Ko enkrat začneš z branjem, je ne moreš izpustiti iz rok.

Kronika napovedane ljubezni

Azra Širovnik

Spet ženska knjiga, kot so vse njene. Ni tako odločna kot Erica Jong in ne tako čustveno zapisana kot tista v molu Elze Budau, a spušča se v podobne teme.

Močna nit v zgodbi te knjige je biseksualnost. Ki je samo po sebi stvar posameznikove odločitve. Svobodne odločitve. A le toliko časa, dokler se ne odloča v imenu drugega. Drugega partnerja, ki za drugo zvezo ne ve. V tem primeru gre za varanje zaupanja, podobno kot pri heteroseksualnih zvezah. Svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Je drugače, če mož ženo vara z žensko ali moškim? Je za ženske bolj sprejemljivo, če so prevarane z moškim? So v tem primeru manj načeta čustva? Najbrž ne. V vsakem primeru gre za dvojno moralo, tudi če nekdo po tihem pristane na tovrstne trikotnike. In ali imajo tisti, ki na to pristajajo, lahko nekoga zares radi? So sposobni globoke ljubezni? Najbrž gre za pretvarjanje samo zaradi tega, da bi se zveza zadržala navzven. Formalno. V resnici pa to ni več, kar naj bi bilo. Ali pač? Samo, če je to svobodna izbira vseh vpletenih.  Če ne, lahko takšna zveza izsesa življenje, dušo in identiteto. Dušo, ki je steber vsakega človeškega bitja.

Aforizem iz poglavja Kim: »Lepo je biti lep, toda pametneje je biti pameten.«

V knjigi najdete tudi kaj na temo Stepfordskih žensk in tudi kaj na temo tega, ko ti neka misel, stvar ali človek »okupira možgane«. Ko nečesa ne moreš izgnati iz misli, ne podnevi, ne ponoči. In zaradi tega ne moreš misliti naprej. Ker si obstal tam. S tisto mislijo se vrtiš v krogu. Pa naj bo to ljubezen, dogodek, služba, odnos, krivica, skrb za nekoga. Nekaj pač, kar ti je zasedlo misli.

»Delaj le to, kar te veseli, osrečuje, kar imaš rad zaradi sebe. Bodi kar si. Ne oziraj se na to, kaj kdo drug pričakuje od tebe ali misli o tebi.«

O čem govorim, ko govorim o teku

Haruki Murakami

Naslov knjige si je izposodil pri zbirki kratkih zgodb Raymonda Carverja, le da je tam šlo za ljubezen. Kako naj začnem? Murakamijevo pisanje mi je enostavno blizu. Čeprav prihaja iz drugega sveta, sveta pismenk, šintoizma in budizma, drugačnega načina življenja. Pa je skoraj tako, kot bi bilo pri nas. In kot bi knjigo pisal nekdo tu. Lepo ga je brati, četudi v tej knjigi ne ponuja napete zgodbe. Sproščujoče. In polno misli, ki najdejo sorodne v mojih mislih in izkušnjah.

Zapisal je razmišljanja o tem, mogoče tudi kakšna vprašanja, ki se mu zastavljajo ob tem, kaj pomeni zanj, da teka. Ob tem je omenil, da je Somerset Maugham zapisal, da se za vsakim britjem skriva filozofija. Razmišlja, da je mogoče ob tem hotel povedati, da se lahko še v tako nepomembnem opravilu skriva kakšno razodetje.

Različni ljudje med tekom razmišljajo o različnih stvareh. Maraton je izredno zahtevna športna disciplina, zato moraš imeti za premagovanje naporov neko osebno mantro. Eden izmed tekačev si je v glavi ves čas ponavljal frazo. Pain is inevitable. Suffering is optional. Torej, bolečini se ne moreš izogniti, trpljenje pa je osebna izbira. Lahko prenesemo na katerokoli plast našega življenja.

Za glasbo skupine Loving Spoonful je napisal, da se je ne bo nikoli naveličal. To je glasba, ki se ne pretvarja, da je več, kot je.

»Kot sem že rekel, nimam rad merjenja moči z ljudmi v vsakdanjem življenju ali pri delu. Slišalo se bo kot obrabljena fraza, ampak na svetu je cel kup različnih ljudi. Drugi ljudje imajo svoje nazore in po njih usmerjajo svoja življenja. Jaz imam svoje nazore in po njih usmerjam svoje življenje. Iz takšnih razlik se v vsakdanjem življenju včasih rodijo razhajanja, in če se več razhajanj ravno prav ujame, lahko pride do večjih nesporazumov. Včasih povzroči to nepotrebno trpljenje. Ni mi treba posebej razlagati, da nesporazumi in trpljenje niso ravno prijetna stvar. Včasih ti pustijo brazgotine. Lahko so težavna preizkušnja. Ampak s starostjo mi počasi postaja jasno, da so za ljudi takšne težave in brazgotine do neke mere nujne. Če premisliš o tem, vidiš, da ravno zato, ker se razlikuješ od drugih ljudi, lahko vzdržuješ podobo samega sebe, lahko ohraniš sebe kot samostojno osebo. V mojem primeru to pomeni, da lahko še naprej pišem romane. Prizor, ki ga vidim pred sabo, lahko zato vidim z drugačnimi očmi kot drugi, občutim ob njem drugačne stvari, za opis izberem drugačne besede, in ravno zato lahko napišem zgodbo, ki je lastna samo meni. In to pripelje do dragocene posledice, da nemalo število ljudi te zgodbe vzame v roke in jih prebere. Zame je najvrednejše premoženje to, da sem jaz in ne nekdo drug. Brazgotine na duši pa so povsem samoumevna cena, ki jo mora vsak plačati za svojo enkratnost.«

Ko piše o mladih dekletih, ki tekajo ob reki Charles in so videti kot brucke harvardske univerze, jih opisuje, da »ima večina drobna telesa, so izredno vitka, oblečena v temnordeče majice z znakom harvardske univerze na hrbtu, svetle lase imajo spete v konjske repe, poslušajo svoje nove iPode in tečejo v ravni črti, kot bi hotele rezati veter. Oddajajo nekaj napadalnega, tekmovalnega. Kot, da so vajene tega, da ljudje drugega za drugim prehitevajo. No ja, vsaj tega verjetno niso vajeni, da bi jih drugi prehitevali. Takoj vidiš, da so nadarjene, zdrave privlačne, resne in da iz njih kipi samozavest. Njihov tek vsekakor ni tek, primeren za dolge proge. Slovarska definicija teka na srednje proge je. Njihovi koraki so dolgi, brcajo ostro in močno. Najverjetneje njihov način mišljenja ne pozna koncepta zložnega teka in ogledovanja okolice. Jaz sem po drugi strani, in ni me sram priznati, vajen porazov. Na tem svetu je kup stvari, ki jim nisem dorasel in kup ljudi, proti katerim nikakor ne bi mogel zmagati. Ampak one verjetno te bolečine še ne poznajo. In seveda ni nujno, da bi jih kdaj spoznale. Tako razmišljam, ko gledam njihove ponosne konjske repe, ki plapolajo v vetru, in njihove tanke tekmovalne noge. Jaz pa v svojem tempu zlagoma tečem dalje po cesti ob reki.«

Je še kar nekaj takšnih zanimivih razpredanj. Ne bom vam več olajševala dela. Kar sami si jo preberite. Knjigo o pisatelju in njegovem teku.

Kratka zgodovina traktorjev v ukrajinščini

Marina Lewycka

Ena plat: Mlada Ukrajinka se okorišča na račun svojih atributov in ob tem poniževalno izkorišča ostarelega očeta. Druga plat: Oče v novem razmerju neznansko uživa. Le zakaj ne bi preostanka življenja preživel z majhnimi sladkostmi. Tretja plat: Njegova družina se bori za njegovo integriteto. Četrta plat: Bralec uživa ob duhoviti zgodbi in se ob vsaki novi stopnji izkoriščanja počuti vse manj ugodno.

Izgubljeni simbol

Dan Brown

Še en Brown. Podoben, kot nekaj prejšnjih. Langdon, mlada znanstvenica, varuhi (tokrat v preobleki cie) in zlobni fanatik. Prostozidarji in njihovi simboli. Z začetkom pri Georgu Washingtonu. Apoteoza. Noetika. Veliko informacij, ki bi jih lahko verodostojno našel v kakšnem znanstvenem delu, a so vpeti v napeto zgodbo postopnega razkrivanja.

Hotel Pastis

Peter Mayle

Provansa. Res bi si enkrat želela tja na potepanje, spati v kakšnem manjšem hotelčku ali penzjonu. Imela ga namreč najbrž ne bom. To je ena izmed skritih želja, ki pa se verjetno ne bo ujela z mojim življenjem. La reserva iz nadaljevanke. Hotel  z bazenom na majhnem otoku, predsoba z komodo in lučko s senčnikom. Tople barve – rumena in rdeča. Tudi hotel Pastis je nekaj takšnega.

Vas je že kdaj prijelo, da bi kar ostali na dopustu, nekje na podeželju ali pa na kakšnem grškem otoku. In delali karkoli. Kot Shirley Valentine. Drugačno življenje. Druge skrbi. V enem (samem) življenju, dve izkušnji.