»Yesterday/all
my troubles seemed so far away« (The Beatles)
Če mi ne bi knjige zelo priporočila mama, je najbrž
sploh opazila ne bi. Naslov knjige namreč ne obeta veliko. Tako običajen je in
prej spominja na kakšnega izmed doktor romanov, ki so jih nekateri v naših
najstniških letih brali na plaži. Knjiga pa sploh ni ne običajna, ne puhla. Je
zelo resnična in pripoved se me je dotaknila. Tako močno zgodbo lahko napiše
samo nekdo, ki piše iz sebe, iskreno iz srca, ki jo je zares doživel sam. Stijn & Carmen. Stijn s
svojim načinom življenja med donosno službo, ponočevanjem, nizozemskim
nogometom, prijatelji, prijateljico, hčerko in bolno ženo. Carmen s svojim
življenjem, živahnim možem, hčerko, boleznijo in čakanjem konca. Kljub vsemu
ima zgodba, poudarjena s citati pretežno rokerskih časov osemdesetih,
pozitiven naboj. Čeprav bralec moje narave zadnja poglavja bere s solzami v
očeh, vliva pripoved optimizem življenju. Življenju naprej za tiste, ki bodo
ostali. Še vedno se spomnim, da si je za zadnji dan izbrala obleko. Modro
Replayevo obleko in Dieslovo kavbojsko jakno. In rock. In zamisel, kako naj sebe
zapusti majhni hčeri.
»No alarms/no
surprises/silence.« (Radiohead)
Živo se spominjam, da sem zgodbo brala na podestu pred sobo Sončne hiše v Banovcih. S pogledom na
pomladansko zelenečo obmursko ravnico. Knjige nisem mogla izpustiti iz rok,
dokler nisem prišla do konca.
Kasneje, ko je bilo prevedeno še nadaljevanje te
zgodbe, knjiga Vdovec, sem jo seveda hitro poiskala. Čeprav se je lepo brala,
ni dosegla naboja prve. Pravzaprav sem bila ob nje izidu v slovenščini v
knjigarni Konzorcij na srečanju z avtorjem.
Opaziti je bilo njegovo moško samovšečno naravo, ki je bila
samokritično prikazana tudi v knjigi. In sogovornica v intervjuju je bila ravno
pravšnja za ta trenutek. Od takrat imam od njega podpisan izvod prve knjige (ki
me je do takrat že osvojila). Prav dobro se spominjam tega vročega
poletnega dne, ko sem tik pred nevihto v sopari popoldneva poslušala intervju z
avtorjem, potem pa v napetosti ozračja odhitela na srečanje s prijateljicami v
Asa. Toča. Močna toča. »Le zakaj sem v mesto prišla z avtom, zdaj pa nemočno
stoji na parkirišču na prostem?« S kako nepomembnimi težavami se ubadamo? Življenje pa nam polzi iz rok.
»You're so vain/ I'll bet you
think this book is about you/ don't you/ don't you/ you're so vain.« (Cary
Simon)
Ni komentarjev:
Objavite komentar