Spomin kot zgodba

Ciril Zlobec

Knjigi sem poiskala v knjižnici po tem, ko sem prebrala intervju s pesnikom v sobotni prilogi. Prej nisem vedela, da je napisal tudi avtobiografijo, poznala sem ga bolj po pesmih in prevodih. Kako lepo mu teče beseda, kako bogat je njegov jezik. In kako polne so njegove zgodbe, nastale iz težkega in polnega življenja.

Začel ga je na Krasu. Domačija Zlobčevih je v Ponikvah, blizu Avberja in, povprečnemu obiskovalcu Krasa, morda bolj znanega Tomaja. Ko sem nekaj dni bivala v Šepuljah in pohajkovala po okoliških vaseh, sem prišla prav blizu. A tedaj, žal še nisem prebrala te knjige. Gotovo bi pot podaljšala do Ponikev in poskušala najti Zlobčevo domačijo. Zgodba njegovega življenja, posebej zgodnejšega na Krasu in kasneje v Trstu, me je pritegnila tako z opisovano vsebino, kot z besedo. Zaradi iskrenih opisov otroštva, Krasa, prikazov položaja Slovencev na Primorskem v tistem času in seveda zaradi zanimive osebne zgodbe. Ob začetku vsakega poglavja so pesnikovi verzi, ki nas zapeljejo v zgodbo. Začetno poglavje, ki govori o spominih iz zgodnjega otroštva, se začne z verzi iz Evforične pomladne depresije:

Potopil sem se v kopel majskih trav,

veselo kopel travniškega cvetja,

visoko jutro še drhti od petja

nevidnih ptic. Spet vse je kot pozdrav.

Iz daljnega otroštva, ki še sije,

kot sije mrtva zvezda skozi čas.

Zato se vračam spet in spet na Kras

k ugaslim ognjem tople domačije…

Začne s svojim prvim spominom. Najstarejšim spominom. Sprašuje se, če je mogoče, da se človek živo spomni česa iz svojega ranega otroštva. Če se je dogodek iz tega praspomina lahko dejansko zgodil ali pa si ga samo umišljamo. Ali pa, če se lahko v prvih, še nezavednih letih pripeti karkoli, kar se utegne šele veliko pozneje prebuditi kot spomin.

Tudi jaz sem razmišljala o tem, kako bi se zapisalo moje življenje. In vedno mi je prišlo na misel, da bi morala zapisati svoj prvi spomin. Vedno mi pred oči pride scena nočne ulice. Tlakovane. Tlakovci so se bleščali od dežnih kapelj in odseva ulične svetilke. Šli smo navzdol, poleg mene še dva ali trije. Ne vem natančno kdo je bil z menoj. Stari starši, teta, morda je bila zraven tudi moja mama. Tega se ne spominjam. Spomnim pa se sebe, v plešočih korakih, lahkotne, brez obremenjenih misli in srečne. In odbleske iz mokrega nočnega tlaka. Vse bolj zgodnje spomine od tega sem najbrž sestavila iz fotografij in si potem živo predstavljala dogodka. Morda so se prebudili kot spomin, kot je zapisal pisatelj.

Naj se vrnem k romanu. Kaj podrobneje ne bi opisovala vsebine, kar sami vzemite knjigo v roke. Začutili boste čas, začutili boste Kras. In takratno življenje. Razmišljanja o življenju.

…predolg je dan,

da življenja ne bi utrudil,

in prekratko je življenje,

da bi moglo dati smisel,

dnevu.

(iz pesmi V vse smeri zaiti)

Tudi Bogdan Novak je eno izmed zgodb, ki jih je opisal v sagi Lipa zelenela je, začel na Krasu. Sicer se je dogajala nekoliko prej, a življenje in težave so bile podobne.