Knjigi sem poiskala v knjižnici po tem, ko sem
prebrala intervju s pesnikom v sobotni prilogi. Prej nisem vedela, da je
napisal tudi avtobiografijo, poznala sem ga bolj po pesmih in prevodih. Kako
lepo mu teče beseda, kako bogat je njegov jezik. In kako polne so njegove
zgodbe, nastale iz težkega in polnega življenja.
Začel ga je na Krasu. Domačija Zlobčevih je v
Ponikvah, blizu Avberja in, povprečnemu obiskovalcu Krasa, morda bolj znanega
Tomaja. Ko sem nekaj dni bivala v Šepuljah in pohajkovala po okoliških vaseh,
sem prišla prav blizu. A tedaj, žal še nisem prebrala te knjige. Gotovo bi pot
podaljšala do Ponikev in poskušala najti Zlobčevo domačijo. Zgodba njegovega
življenja, posebej zgodnejšega na Krasu in kasneje v Trstu, me je pritegnila
tako z opisovano vsebino, kot z besedo. Zaradi iskrenih opisov otroštva, Krasa,
prikazov položaja Slovencev na Primorskem v tistem času in seveda zaradi zanimive
osebne zgodbe. Ob začetku vsakega poglavja so pesnikovi verzi, ki nas zapeljejo
v zgodbo. Začetno poglavje, ki govori o spominih iz zgodnjega otroštva, se
začne z verzi iz Evforične pomladne depresije:
Potopil sem
se v kopel majskih trav,
veselo kopel
travniškega cvetja,
visoko jutro
še drhti od petja
nevidnih ptic.
Spet vse je kot pozdrav.
Iz daljnega
otroštva, ki še sije,
kot sije
mrtva zvezda skozi čas.
Zato se
vračam spet in spet na Kras
k ugaslim
ognjem tople domačije…
Začne s svojim prvim spominom. Najstarejšim
spominom. Sprašuje se, če je mogoče, da se človek živo spomni česa iz svojega
ranega otroštva. Če se je dogodek iz tega praspomina lahko dejansko zgodil ali
pa si ga samo umišljamo. Ali pa, če se lahko v prvih, še nezavednih letih pripeti
karkoli, kar se utegne šele veliko pozneje prebuditi kot spomin.
Tudi jaz sem razmišljala o tem, kako bi se zapisalo
moje življenje. In vedno mi je prišlo na misel, da bi morala zapisati svoj prvi
spomin. Vedno mi pred oči pride scena nočne ulice. Tlakovane. Tlakovci
so se bleščali od dežnih kapelj in odseva ulične svetilke. Šli smo navzdol,
poleg mene še dva ali trije. Ne vem natančno kdo je bil z menoj. Stari starši,
teta, morda je bila zraven tudi moja mama. Tega
se ne spominjam. Spomnim pa se sebe, v plešočih korakih, lahkotne, brez
obremenjenih misli in srečne. In odbleske iz mokrega nočnega tlaka. Vse bolj
zgodnje spomine od tega sem najbrž sestavila iz fotografij in si potem živo
predstavljala dogodka. Morda so se prebudili kot spomin, kot je zapisal
pisatelj.
Naj se vrnem k romanu. Kaj podrobneje ne bi
opisovala vsebine, kar sami vzemite knjigo v roke. Začutili boste čas, začutili
boste Kras. In takratno življenje. Razmišljanja o življenju.
…predolg je
dan,
da življenja
ne bi utrudil,
in prekratko
je življenje,
da bi moglo
dati smisel,
dnevu.
(iz pesmi V vse smeri zaiti)
Tudi Bogdan Novak je eno izmed zgodb, ki jih je
opisal v sagi Lipa zelenela je, začel na Krasu. Sicer se je dogajala nekoliko prej, a
življenje in težave so bile podobne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar