Paul Auster, Oracle night
Auster tudi v tej knjigi, kot običajno, zgodbo
gradi na pisatelju, pisanju in dogodkih, ki se odvijajo na meji med
resničnostjo in fantazijo uma. Razlog za zaplete v romanu naj bi tičal v modri
portugalski beležnici. Ne vem, zakaj je pisatelj našel prav portugalsko poreklo
te misteriozne beležnice. Morda pa je nekaj na posebnih občutkih, ki te
prevevajo ob obisku te dežele na Iberskem polotoku. »Licht und Schatten«,
besedna zveza iz vodiča, ki sem ga prebirala ob svojem prvem obisku Lizbone,
Estorila in Sintre. Res bo nekaj takšnega, ko začutiš svetlobo in sence
atmosfere ob Atlantskem oceanu. Nekaj posebnega. Tudi v pohajkovanju po tesnih
in hribovitih vijugah lizbonskih ulic. Nekaj kolonialistično ponosnega,
tradicionalnega, majhnega a hkrati veličastnega. Jaz si v Lizboni nisem kupila
modre beležnice, sem si pa azulejos z modro obrobo. Drugič pa rdeče mokasine in
tretjič rdečo jopico z velikimi rdečimi gumbi. Torej me na Portugalsko bolj
veže rdeča kor modra. Orakeljsko noč si kar preberite. Veliko zanimivega boste
našli v njej. Kot denimo zgodbo o Nicku, ki je po nesreči ostal v podkleteni
sobi, takšni, ki je bila narejena za vsak primer, če pride kakšna atomska
nesreča. Za vedno. Pisatelj, ga ni rešil iz pomotoma zaklenjene sobe. Kar
pustil ga je tam in ni končal zgodbe. Ali denimo o pisatelju samem, ki nekje
proti koncu začne verjeti, da je tisto, kar se zapiše ali je zapisano, postane resničnost.
To je tipična Austerjeva manira. Iskanje nekakšnih sistemov, ki tečejo zadaj za
življenjem. Ali pa so razlog za tok dogodkov.
Zato je bolje, da ne berete horoskopov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar