Dnevi zavrženosti

Elena Ferrante

I giorni dell'abbandono. Najbrž je res v zgodbi veliko avtobiografskega, kot ugibajo bralci in recenzenti. A kljub temu je možno, da se za zakrito identiteto skriva nekdo drug. Če je pisateljica te zgodbe ženska, je premogla veliko avtoironije in humorne domišljije. Lahko pa bi bil za takšnim pogledom na doživljanje zapuščene žene tudi moški. Kdo ve? Podobno, kot sem skoraj prepričana, da se za Melisso P., ki si pred spanjem stokrat skrtači lase, skriva moški pogled. Precej bolj avtobiografska se mi je v podobnem primeru zapustitve zdela Siri Hustved, ali pa z moške plati Kureishi, Klunn ali Roth.

S povezavo na skrito identiteto se mi postavlja tudi vprašanje, če ni avtor(ica) pripisal(a) domislice o »praznini smisla« prav zato možu (s.6). Ker je verjetno tako ustrezen domislek poimenovanja stanja lahko samo moški? Todi opis doživljaja s Carranom bi lahko prišel prej od ljubosumnega moža, kot ženske, ki se je podala v nekaj takega.

So pa precej bolj žensko avtobiografska razmišljanja o samopodobi v stanju zavrženosti, kjer je avtor(ica) zapisal(a): »Mogoče sem bila res še lepa, kljub temu, da je moj mož zmečkal občutek moje lepote in ga kot darilni papir vrgel v koš.«

Iz prevoda Anite Jadrič se čuti, da je zadaj italijanščina, kar pripomore k doživljanju bralca. K razmišljanju o tem, kakšno mero avtobiografskosti ima zgodba in kakšnega spola je pisec, vam lahko pomaga spremna beseda Ane Ugrinovič. Strinjam se tudi s citatom Lojzeta Kovčiča, ki ga je uporabila: »Ni dovolj, da spišeš samo dobro knjigo, marveč tudi, da si izpišeš srce iz prsi, da pustiš, da zagorijo vse tvoje zvezde.« Iz zapisanega se namreč lahko razbere, kje je bil avtor iskren, kje je pisal iz sebe in, kdaj je pisal samo zaradi tega, da napiše knjigo.

Dekle na vlaku

Paula Hawkins

The Girl on the Train

Vsake toliko se prileže kakšna kriminalka ali triler, kot pravijo tovrstni knjigi. Zelo zanimivo grajena zgodba, ki te zavzetega odpelje do konca. In ves čas razmišljaš, kako neki to izgleda v filmu in kakšne igralce so izbrali za like.

Razpoložena za Pariz

Vesna Milek

Spet vidim, da bi morala zapisovati sproti pomisli, ki me srečajo ob branju knjige. Potem na koncu se niti ne spomnim več vsega, pa čeprav so stavki ali odlomki označeni, kar naj bi me spomnilo na kakšne misli me je zapeljalo zapisano v knjigi. Torej sem spet prepozna. A kaj, ko je napol zleknjen v ležalniku težko sproti zapisovati, kaj šele zvečer pred spanjem, opirajoč se na enega izmed komolcev, običajno desnega, leva roka pa je itak nerabna za pisanje leže.

»Nič ne poveže ljudi tako kot izkustvo lepega.« Na izkustvo lepega običajni ljudje običajno pozabijo. Še posebej v tem svetu, ko je uporabno in donosno premagalo nekoristno lepo. Ko pozabijo, kaj je to navdih in kaj vznesenost, gnana od estetskih in medčloveških doživljajev. Da je to tisto, kar daje življenju smisel in kar ga žene naprej. In kdor je razumel Milekovo, ki skupaj s Parizom misli na škornje s peto in vezalkami, ki se zavezujejo kot korzet (in odkar sem tole prebrala, tudi meni kar naprej uhajajo misli k podobnim škornjem in Parisienne opravi).

Tudi knjige imajo podobno vlogo. »Ta drobna knjižica je zato obliž. Kot so obliž vse tiste knjige, ki nam zasukajo kompas. Tudi, če je mit strastne, romantične ljubezni samo fantazma zahodnega človeka, nič več kot iluzija, je preprosto nujen za to, da preživimo v sivini realnega. Da preživimo drug z drugim. Ali, kot je tistega popoldneva, ko si izšli zapiski iz noči, na ovitek zapisal njihov avtor: »Da bi iluzija ne izpuhtela na potovanju iz kaosa v kaos.«

Pariz je res več kot mesto. Je občutje, ki sem ga tudi jaz začutila že v mlajših letih, ko smo za kakšen teden obiskali Pariz in potem še nekajkrat kasneje. Občuti pa se ga ne samo ob pohajkovanju po mestu, parkih, obrežjih rek in znamenitosti, ampak tudi iz knjig. Milekova je izčrpno, skoraj enciklopedično predstavila več plasti Pariza, je pa res, da je plasti doživljanja Pariza toliko, da je nemogoče predstaviti vse. Denimo Pariz Simone Signoret in Yvesa Montanda, ali pa Edith Piaf. Ali pa Maupassantov Pariz iz Močne kakor smrt (ne naštevam vsega šolskega obveznega branja in učenja, ki se je tudi dogajalo tam in poudarjam, da so knjige, ki jih odkriješ sam precej boljše), in pa morda zavoje  Le Notrejevega parterja. Razpoloženo za Pariz sem res z užitkom prebrala in Milekovi se zahvaljujem za to doživetje. Marsikaj, kar sem poznala morda le po površini, je ponudila z bolj podrobno in včasih dodatno navdihujočo razlago.

Oba, Camus in Orwell sta poleg ostalih podobnih lastnosti »zavračala poenostavljanje kompleksnejše realnosti.«

»Tako torej človek umre v šepetu, ki ga ne sliši.« Sneg na Kilimandžaru.

Včasih se sprašujemo, če zapisovanje ob življenju odtehta vse doživljaje ki bi jih doživeli v času, ki ga posvetimo pisanju. Ne bi namesto tega raje živeli (doživljali)? »Ta kit te bo pogoltnil, pogoltnil bo tvojo literaturo in tvoje življenje«, je rekel Miller Anaïs Nin, ki je vse zapisovala v dnevnike, »Ti ne živiš, ti pišeš o tem, kaj živiš in kako rada bi živela.«

Usoda Cammile Claudel. "Pod mogočnim drevesom ne raste nič." Včasih se sprašujemo, če je vredno živeti v senci nekoga.

"Ljubila sem ga, ali pa sem mislila, da ga ljubim, kar je enako," je povedala Coco Chanel.

"Plešite življenje kamnov in dreves, plešite tam, kjer ne boste našli živih bitij," je Nižinski rekel plesalcem.

Izbrana pesem

Gabriela Mistral

Čilska pesnica s pravim imenom Lucila de María del Perpetuo Socorro Godoy Alcayaga, Nobelova nagrajenka.

Atardecer

Siento mi corazón en la dulzura 
fundirse como ceras: 
son un óleo tardo 
y no un vino mis venas, 
y siento que mi vida se va huyendo 
callada y dulce como la gacela.

Krik! Krak!

Edwdige Danticat

K branju me je pritegnil del zadnjega komentarja na zadnji strani: »Zgodbe, ki ostanejo z nami še dolgo po tem, ko odložimo knjigo.« Vpogled v žalostno usodo Haitijcev, ki jim je ostala po kolonialni zasedbi. Koliko škode je naredil in jo še dela tako imenovani razviti svet po vsem svetu.

Tišine

Karla Suarez

Silencios.

V »Mestu bere« je kar precej kubanskih avtorjev, ali pa sem slučajno s police, kjer so bile knjige s seznama, zgrabila vedno ravno kakšno s Kube. Tudi to, ki se dogaja v socialistični Havani, ki sem jo srečala že v Te di la vida entera Zoe Valdes. Podobnost je tudi v tem, ker gre tudi tu za zgodbo o življenju dekleta.

»Petnajst let mi je, podržim se za roko. Dejanskost je prednost mladosti pred nežnostjo.

Nimam petnajst let. Iz preteklosti se je rodila neznosna tišina. Sanjam o tistem lepem, tistem ljubkem svetu biserov in ukradenih trav.

Sem v vseh svojih stanjih. Ne jemljite me, pustite me.«

Včasih rabimo samo to, da nas kdo stisne k sebi, še posebej ko smo majhni in manj močni. »Punčka je močno stisnila veke in se zvila v svoji postelji, razmišljajoč, da je mogoče teta, tako kot jaz, potrebovala samo to, da bi jo kdo kdaj stisnil k sebi.«

Smo navzven in navznoter. »Prijatelji se rabijo navznoter.« »Tudi jaz te imam zelo rada Quatro Ojos, ampak prijatelji se rabijo navznoter.«

O času. »Čas se ne ustavi, ne gleda nazaj, se ne vrne. Čas nas bo spremenil. Tak je zakon.«

V zelo različnih sistemih in na različnih koncih sveta obstajajo določene podobnosti. »… ta je bil takrat že pravi študent umetnostne zgodovine, s tisto naravno aroganco vseh, ki začenjajo družboslovne študije, vendar sem bila nastopaštva vajena, tako da me ni preveč motilo.«

Tudi del tega stavka o večnosti je bil že bran. »Nikogaršnji obstoj ničesar ne določa. Vse je minljivo, naključno, mimobežno. Smo le mimoidoči. Nič ni večnega, in zato nič nepogrešljivega.« Je pa nova navezava na prihodnost. »Prihodnost nima razsežnosti večnosti. Beseda je tako minljiva kot koledarji.«

»Imel je težave s srcem, vendar sva se dogovorila, da ohraniva to skrivnost, nisva te hotela spravljati v skrbi.« Večkrat komu kaj zamolčimo, da ga ne bi spravljali v skrbi. Vprašanje pa je, če je to najboljša pot.

O občutenju smrti bližnjega. »Kaj storiš, ko ti umre veliki prijatelj? Nič. Nič ni mogoče storiti. Nekaj se ustavi znotraj. Neka praznina te potiska v iskanje dna, ki ne obstaja. Ostane le nemir zaradi nezavedanja zadnjega trenutka. Tisto nevedenje, kam postaviti besede. Komu naj povem tvoje besede? Nikomur. Treba si bo izmisliti nove obrede, nove obraze, kajti večnost ne obstaja. Dobra tolažba.«

Še o bolečini, ki je kot vlažna luknjica, ki se nikoli ne posuši. »Pogovor z njo me je razveselil, in če nisem nič povedala o Diu, je bilo zato, ker bolečina ni nič manjša, četudi si jo delimo. Bolečina je vlažna luknjica, ki se nikoli ne posuši. Kaj storiti, ko ti umre velik prijatelj. Nič. In to je najbolj grozno. Nevihte je konec in znova posije sonce, toda tista prazna luknjica se ne posuši nikoli.«

»Ljudje imajo navado govoriti o preteklosti zmeraj, kadar se v sedanjosti ne dogaja nič zanimivega.« Če je samo o preteklosti, potem je še v redu. Nekateri ne najdejo v svoji sedanjosti nič zanimivega, ali pa menijo, da niso dovolj zanimivi, če ne prenašajo domnev o drugih, običajno tistih, ki jih ni zraven.

»Vsak dela tisto, kar mu narekuje narava.« Razlaga je predolga, da bi jo prepisovala v tale blog, ki je že tako ali tako predlog. Govori pa o tem, da si to, kar imaš v sebi in, da moraš biti nagnjen k nečemu, da bi to lahko bil. (193)

»Pri mačkah mi je najbolj všeč to, da so neodvisne.« Meni tudi.

Ne manjka mu zvoka, saj ima tišino. (Charlie Chaplin)

Mož, ki je računal

Malba Tahan

O homem que calculava. To knjigo sem brala že pred časom, a glede na to, da takrat še nisem pisala bloga in zato nimam pribeleženega, o čem je šlo, sem jo še enkrat vzela v roke. Nisem pa niti v sanjah pomislila, da gre za južnoameriškega avtorja, ker pisanje bolj spominja na Štirideset pravil ljubezni ali na neko drugo knjigo, spet iz arabskega sveta, ki mi jo je nekoč podarila sodelavka, najbrž zaradi spoznanj.

Ne vem pa zakaj Sprehod po tržnici ni četrta zgodba. Lahko pa, da bi šel pisatelj predaleč, tako kot je šel tisti, ki je knjigo posvetil sedmicam.

Če bi že iskala priljubljeno knjigo, kjer nastopajo možje, ki znajo s števili, bi prej izbrala Ogawovo Darilo števil.