Bralni blogi (medblog)

Ali kot jih nekateri imenujejo: Literarni blogi. Najprej sem pobrskala po slovenskih. Našla sem "Hermionin literarniblog", blog "Neusmiljeno berem" v članku v Delu z naslovom Knjižni molji, pa je omenjen še Knjižni koktajl. Z veseljem berem blog Mance Košir, ki ima tudi različico na portalu rtvslo.

Sicer pa je dobrodošla spletna stran, ki jo ustvarjajo slovenski knjižničarji "dobreknjige.si".

Opažanje o citiranih odlomkih knjig. Na bolj ali manj večini spletnih strani ali blogih, kjer  je zaslediti odlomke iz knjig. Dobila sem občutek, da so ponekod izbrani bolj naključno, kot pa z namenom, da bi potencialni bralec dobil občutek o knjigi. No, saj tudi iz mojih blogov, ki so namenjeni bolj (mojemu) spominu na knjigo in zato ne opisujem zgodbe ali česa podobnega, je kaj težko razbrati, za kaj v knjigi gre. Vsak po svoje. Kakor povsod v življenju.

bralni blog, literarni blog

Na cesti

Jack Kerouac

On the road

Kerouaca sem poiskala, ko sem v več nedavno prebranih knjigah (ali pa sta bili le dve?) zapazila, da so ga avtorji spoštljivo omenjali, sklepati se je dalo, da ima pri njih skoraj kultni pomen.

Potovanja (po cesti) niso samo rdeča nit zgodbe, so tudi filozofija junakov, ki živijo z dneva v dan, rešujejo trenutne težave, brez razmišljanj (in strahu), kaj bo v prihodnosti. To ni način življenja, ko si zaradi negotove prihodnosti poskušamo zagotoviti gotovo sedanjost, zato smo za vsak primer previdni in poleg tega še dajemo nekaj na stran za prihodnost (nekje sem ta teden prebrala, da bi si do svojega 35 leta morali dajati na stran po 100 evrov na mesec). Torej, življenje za trenutek, uživanje v seksu, drogah in glasbi, to pot ne v rockn'rollu, ampak v jazzu štiridesetih. Za glavne junake zgodbe je cesta življenje "Z veliko mero trapastega olajšanja so naju ti ljudje spustili iz avta na vogalu Sedemindvajsete in Federala (op. Denver). Svoje zdelane kovčke sva spet nakopičila na pločnik; čakale so naju še daljše poti. Pa nič zato, cesta je življenje." Njihovo življenje je izven štirih sten, je zunaj: "Zato se moram zdaj, pa prav v tem trenutku, obleči, natakniti hlače, se vrniti v življenje, s tem mislim v zunanje življenje, na ulice …."

Še eden izmed romanov, ki sem jih prebrala v zadnjih letih, se dogaja na ameriških cestah. Mc Cormackova Cesta. Le vzgibi potovanja, tokrat hoje, so v apokalitičnih časih povsem drugačni. Tam je šlo za golo preživetje.

Nisem si tudi predstavljala, da so čez lužo v sredini štiridestih prejšnjega stoletja mladi živeli tako dekadentno življenje, brez ciljev v življenju (a jih je sploh smiselno imeti?). Resda so protagonisti zgodbe bolj iz umetniških krogov (pisatelj, glasbeniki, ljubitelji žensk), a kljub temu način življenja in  doživljaji junakov bolj asociirajo na nora šesteseda in sedemdeseta, ne pa na leta tik po drugi svetovni vojni.

Tudi večkratna potovanja iz zahoda na vzhod in nazaj po različnih poteh niso imela vzgiba v  kakšnem dolgoročnem življenjskem cilju. Pravzaprav je vse poti spodbudilo globoko prijateljstvo glavnega junaka, pisatelja Sala Paradisa (Jack Kerouac) z Deanom Mortiartyjem (Neal Cassady). Saj vemo, da so prijateljstva iz otroštva in mladosti najbolj trdna. Četudi se ne vidimo desetletja, lahko takoj po ponovnem snidenju vzpostavimo pristen stik in se pogovarjamo o vsem. Kot, da vseh tistih vmesnih let ni bilo. In kako je svojega prijatelja imel pisatelj dejansko rad, se bere v zadnjem odstavku knjige. "Večernica zahaja in razliva svoje bleščeče žarke po preriji tik pred prihodom popolne noči, ki blagoslavlja zemljo, temni vse reke, zastira vrhove in zagrinja skrajne obale vase in nihče, nihče ne ve, kaj se bo zgodilo z njim, razen izrabljenih fraz o staranju, takrat mislim na Deana Moriartyja, mislim celo na starega Deana Moriartyja, očeta, ki ga nisva nikoli našla, mislim na Deana Moriartya."

Pri vseh teh potovanjih pa je šlo bolj zato, kako prebiti čas. No, mladi fantje so že v rosnih letih prišli do bivanjskih spoznanj, do katerih v današnjem času pridejo šele ženske v šestdesetih. Bojda tudi moški (več o tem si lahko preberete v Rothovi Ameriški pastorali). Bolj važno je biti (uživati v stvareh zase), kot venomer nekaj delati (početi za nekoga).

Kot je prebrati na 163 strani, vse življenje iščemo prenatalno blaženost. "Tisto po čemer hrepenimo vse svoje žive dni, zaradi česar vzdihujemo, stokamo in prenašamo najrazličnejše prijetne slabosti, je spomin na nekakšno izgubljeno blaženost, ki smo jo namreč izkusili v maternici in jo lahko ponovi (čeprav to neradi priznamo) samo smrt. Ampak kdo hoče umreti?«

Zanimiv opis izkušnje prehajanja membran. Po ogledu filmov v nekem lokalnem kinu je avtor zapisal: "…sva bila povsem prežeta z nenavadnim sivim mitom Zahoda in čudnim mračnim mitom Vzhoda. Ta strahotna osmozna izkušnja je odtlej v moji podzavesti samodejno narekovala vso dejavnost."

Občutje ob prebujanju je lepo zadel, ko je napisal, da so misli prebujajočih "še tope in prazne od spanja."

Kot piše v wikipediji, je Kerouac končni osnutek tega avtobiografskega romana bojda spisal v 20 dneh (že prej je imel nekaj osnutkov), ko ga je njegova žena Joan oskrbovala z bezendrinom, cigaretami, grahovo juho in kavo. Pred začetkom tega končnega pisanja je Kerouac narezal papir na dolge trakove v širini pisalnega stroja in jih je skupaj zalepil v 37 metrov dolgo rolo, tako da mu ni bilo treba menjavati papirja v pisalnem stroju.

Glasbena spremljava ob branju knjige: Billie Holiday,Lover man; Mañana (the window she is broken and the rain is coming in); Dexter Gordon in Wardell Gray, The hunt George Shearing; Slim Gaillard  ;

Zemljevid štirih potovanj po cesti

Spet en predolg blog.

Vrnitev

Dulce Maria Cardoso

O retorno

Knjiga se bere kot nepretrgana misel ali morda melodija besed iz katere se lahko začuti mehkobo izvornega jezika. Neko posebno mehkobo, ki jo lahko v pisanju dobita portugalščina ali španščina. Podobno se bere Marqueza v več njegovih delih, ali pa Vargasa v Zeleni hiši. In to, da mehkobo povezanih besed začutimo tudi v slovenščini, gre seveda hvala prevajalki. Osnovna zgodba romana je enostavna, razlaga doživljanje vrnitve, spremembe, z veliko podrobnostmi, ki vplivajo na čutno dojemanje dogodkov in okolja, se pa s prepletanjem spominov iz preteklosti še dodatno pojasnjuje junakovo zaznavanje sedanjosti.

Veliko vlogo v zgodbi vrnitve je glavnemu junaku igral hotel v katerega so se nastanili z družino. Poleg mnogega na kar se je moral navaditi v novem socialnem okolju, je bil tudi hotel, ki naj bi igral vlogo novega doma, ki pa to najbrž nikoli ne bi mogel biti. Ne samo zaradi dejstva, da je Angoli imel pravi dom, tudi zaradi mnoštva občutenj, ki jih je v njem sprožalo novo socialno okolje in okoli katerih je bilo težko urediti misli.«Pogrešam čas, ko je pomenilo pokaditi cigareto, samo pokaditi cigareto. Nič drugega. Moram biti zmožen ponovno misliti in čutiti samo eno stvar naenkrat. Soba je lahko dom in ta soba z balkonom, s katerega se vidi morje, je naš dom, dokler ne bomo šli v Ameriko.«

Hotel v katerem so bivali v Estorilu, me je spomnil na tistega, v katerem sem bila pred slabimi dvajsetimi leti nad avenijo Marginal. Tudi tisti je bil visoka stavba, neposredno nad avenijo, ki teče ob obali Estorila. Ne spominjam se natančno, če je nekje vmes še železniška proga, ali pa se konča prej, na železniški postaji medmestnega vlaka, ki Estoril povezuje z Lizbono. Sobe so bile nepravilnih oblik in nekatere so imele ozke balkone, na katerih je bilo moč zvečer spiti kozarec portovca z bolo de chocolate. Tudi lokale z modrimi neonskimi lučmi je bilo videti, kot je opisano v tem romanu, pa tudi tam preko avenije so bile visoke skale, preko katerih so se junaki prebijali do morja. In morje je bilo tudi za naše pojme takrat hladno. Portugalci so se sicer namakali v svinčeno sivih valovih Atlantika, mi pa smo bolj ko ne oblečeni sedeli na skalah ob obali in opazovali »licht und schatten«, kot je bila opisana atmosfera teh krajev v nekem nemškem vodiču, ki sem ga imela takrat s seboj. V Estorilu sem bila potem še enkrat, v nekem večjem hotelu, kjer pa se je zaradi udobja izgubil čar neposrednega stika z estorilsko okolico.

V knjigi je veliko tehtnih razmišljanj, bolj pomembnih od tistega o sesalniku, a kljub temu sem se odločila, da jo izpostavim, ker je značilna za prejšnje obdobje, ko so gospodinje veliko vzorov našle pri ameriških. Del ameriškega sna, sanj o lepšem življenju, ki napeljujejo na gospodinje, kot so jih imeli v Stepfordu, pa tudi za odsev povezovanja sveta v enovito celoto z gospodinjskega vidika. »Sesalnik so bile sanje, ki jih mama ni nikoli pozabila, nobena soseda ni imela niti ni hotela imeti sesalnika, metla in smetišnica sta dovolj, da počistimo hišo, meta, smetišnica in seveda zamorka. Ampak mama ni hotela biti takšna gospodinja kot sosede, hotela je biti gospodinja kot tiste v filmih, kot tiste, ki so imele sesalnik in predpasnik brez madežev, ki so pile kavo sede za visokimi pulti neomadeževanih kuhinj. Tudi mama je želela takšno kuhinjo, kuhinjo z oknom nad koritom, skozi katero je videti trato, ki jo možje kosijo ob nedeljah dopoldne, hotela je zajtrke z jajci in klobaso, narezano na koščke, in testene kroglice, ki so bile videti slastne in za katere mama ni vedela recepta. Sesalnik je bil glavni lik teh tako popolnih sanj.« »Sprijaznila se je, da je gospodinja kot sosede, in zato naša dnevna soba ni imela tapet z rombastim vzorcem in med pohištvom v mamini in očetovi spalnici ni bilo postelje in ultrapasa, katere se držita nočni omarici, ni imela pohištva kot iz vesoljske ladje, kot ga imajo Američanke.« Torej sesalnik, ki je prispodoba za neko varnost v mirnem, urejenem okolju. Vizualno varnost,  varnost v predstavah življenja, ki ni realnost. Enako okolje, s kuhinjo, sesalnikom in rombastimi tapetami lahko najdemo tudi v ameriških filmih, ki so se bolj poglobili v medosebne odnose, socialno okolje in ekonomsko stvarnost, kajti v teh zapisih sem dobila asociacijo na krožno cesto. Krožno pot, ki se družini v tej knjigi dejansko zgodi. Prišli so ponovno na začetek, ki pa je za razliko od prvega nespodbuden. Pri prvem so imeli nedolžne sanje o prihodnosti, ki pa se dvakrat v življenju težko ponovijo.

Kot običajno nisem pisala o zgodbi knjige, uravnoteženo o celoti, o vseh prebliskih. Moji blogi namreč niso kakšna recenzija knjig, pišem bolj zato, da se jih spomnim.

Na koncu naj napišem še, da me je na Portugalsko spomnil tudi grafični vzorec v notranjosti knjige, med ovojnico in besedilom. Spominja na azulejos, ki v Lizboni nenehno povezujejo vizualne predstave z miselnimi.

Še en krog na vrtiljaku

Tiziano Terzani

Un altro giro di giostra

Knjigo so mi priporočile prijateljice. Kar nekaj časa sem odlašala in je nisem poiskala v knjižnici, ker je v kratkih opisih pisalo, da gre za bolezen in iskanje zdravljenja. Saj veste, bolje je brati o pozitivnih stvareh, tudi zaradi tega, ker berem, da bi se dobro počutila, da bi mi branje sprožilo neko notranje zadovoljstvo in pozitivne vzgibe. In za poletne počitnice, ko naj bi se odpočila od vsega, kar se je kopičilo med letom in si napolnila baterije, si nič kaj ne želim kakšne knjige, ki me bi potolkla. Potem, ko so bile počitnice mimo, pa sem se ojunačila in jo vzela v roke. Takole na splošno, lepo sta se brala prvi in zadnji del, vmes pa je bilo preveč vsega, tako da sem določene dele prebrala z manjšo osredotočenostjo, kakšne bolj po diagonali.

V prvem delu avtor spodbudno piše o sprejemanju bolezni. »Vemo, da doleti veliko ljudi, vendar nikoli ne pomislimo, da bi doletelo nas.« Opisoval je, da je včasih zjutraj, brž ko je vstal, začutil senco depresije, je pa bil le temen odtenek, ki je hitro zbledel in ni bil tako močan, kot v nekem trenutku življenja, ko se je počutil, kot da je v grozljivi črni luknji s težo sveta na ramenih in obseden z občutkom nekoristnosti. Razlika med svetovoma bolnih s svojo logiko in prednostmi, bolečinami, ritmi in predvsem neko posebno zaznavo časa. In svetom zdravih z njihovimi načrti, željami, časovnimi roki in gotovostmi glede prihodnosti. Takrat je živel sam v nekem stanovanju v New Yorku, je poleg tega, da je veliko razmišljal, tudi skozi veliko opazoval življenje na ulici. Ko je iz okna opazoval »gledališče življenja« in mu je tisto okno mesece »delalo družbo«. Iskal je oprijeme, da bi razumel in se sprijaznil s situacijo. Našel je tudi stihe korejskega zenovskega meniha iz prejšnjega stoletja:

Ne prosi, da bi bil odličnega zdravja,

bilo bi pohlepno.

Naj bo trpljenje tvoje zdravilo

in ne pričakuj ceste brez ovir.

Brez tega ognja bi luč ugasnila,

izkoristi nevihto, da se osvobodiš.

Nasploh pa je v knjigi veliko razmišljanj o povezanosti sebe z okolico, telesa z duhom, poznavanju sebe, življenja, naravnih pojavov in sveta nasploh, religijah, videnju sebstva, jazu in stvarnosti.

Na primer, zanimivo je razmišljanje o tem, da lahko kuhar da naboj hrani. »Nekateri Indijci – najortodoksnejši brahimi na primer – se hranijo samo s tistim, kar pripravijo sami, iz posod, ki so jih pomili sami: drugi so prepričani, da je izbira kuharja duhovnega pomena. Menijo, da tisti, ki pripravlja hrano, vnaša vanjo, tudi nezavedno, svoj vpliv, in če je kuhar človek z nizkotno dušo, vnese vanjo negativni naboj, ki neogibno preide v jedca. Z znanstvenega stališča je to nesmiselno, kajti nobena znanost ne more preveriti obstoja tega negativnega naboja in tudi ne izmeriti njegove moči, toda nekateri ljudje vseeno verjamejo, da je tako.«

Razmišlja o znanosti in o svetu, kjer vse temelji na tehtanju, odkrivanju zakonov, razčlenjevanju vidikov pojavnosti sveta in razlagah, ki razložijo vse, ne da bi na koncu razložili karkoli. Torej se znanost ukvarja le s tistim, kar je očitno in preprosto, kar zaznavamo s čutili, ker se ne more ukvarjati s čustvi in tistim, kar nezaznavno spreminja življenje vsakega od nas, kot je ljubezen, na primer, ali svet vseh, kot je pohlep. Zaradi tega tudi vede, kot so ekonomija, ki zgolj na osnovi merljivih kazalcev in modelsko postavljenih predvidevanj, ne morejo predvideti dogajanj (op. ta stavek sem napisala drugič, po desetih dneh, ker mi je, zanimivo, pri njem ugasnil prejšnji računalnik). Pravi tudi, "da rešitev za človeške težave ne more biti razumska, saj je prav razum izvor velike večine teh težav."

Če se navežemo še na zgoraj omenjeni pohlep, Gandi je dejal, da "ima zemlja dovolj za potrebe vseh, ne pa za pohlep vseh."

Veliko razmišlja tudi o bolezni in zdravljenju. Menil je, da mora zdraviti samega sebe, namesto, da bi pričakoval, da ga ozdravijo drugi.

Zanimive so tudi teorije (Sheldrake), da lahko neživa ali pa živa narava pridobi nek »spomin«, s časovnim in prostorskim kopičenjem izkustev na daljavo. Z znanstveno nepojasnjenimi vzročno posledičnimi dogodki je povezana tudi teorija kaosa, po kateri ima najneznatnejši dogodek na enem koncu sveta lahko katastrofalne in nepredstavljive posledice na drugem koncu.

Ko smo bili že pri času, je zanimiva tudi percepcija časa v Indiji, kjer ga »ne zaznavajo kot premočrtnega, zato preteklost, sedanjost in prihodnost nimajo take vrednosti kot pri nas. Glede na to, da se vse ponavlja in napredovanje velja za čisto iluzijo, napredek ni cilj človeškega delovanja.« Tudi filozofija sprejemanja dogajanja je v tej deželi nekoliko drugačna. "V Indiji se prilagodiš, sprejmeš in kmalu zaživiš po logiki, da ni nič zares dramatično ali grozljivo pomembno. V resnici se je tako ali drugače velikokrat zgodilo in jasno je, da se bo v prihodnosti še velikokrat."

Razpravlja tudi o tem, da je hitenje postalo naš življenjski slog. "Živimo, ne da bi bili pozorni na življenje. Spimo in se ne menimo za sanje. Samo pogledamo na budilko. Zanima nas le čas, ki mineva, in odlagamo na pozneje, kar bi v resnici radi. Pozornost usmerjamo na potem, ne na zdaj. Zlasti v mestih čas mineva brez trenutka razmisleka, brez enega samega trenutka tišine, ki bi uravnovesil nenehno hitenje. Skoraj nihče nima več časa za nič. Niti zato, da bi se začudil, zgrozil, bil ganjen, se zaljubil, bil sam s seboj. Se vprašal, ali ga to hitenje osrečuje." Morda pa je prav s tem hitenjem, polnim drobnih opravkov, ki morda sploh nimajo smisla, lažje živeti? Saj prav delo, zaposlitev razuma osmisli življenje. Bolje tako, kot da bi se spustili v brezplodna razmišljanja o nevzdržnosti bivanja, kar zapelje v "brezvoljnost in občutek, da se ne splača ničesar narediti, da se nič ne spreminja, da je bilo že vse narejeno, videno, preizkušeno, da se torej ne splača ničesar lotiti." Takšno stanje pa povečuje stanje negotovosti, ki jo nekateri "prikazujejo kot obliko svobode, lažne svobode", in čakajo, da "bo rešitev padla z neba." Z zahodnjaškim načinom življenja povezuje tudi neškodljivo norost – disociacijo. "Nihče se nikoli ne počuti dobro v svoji koži, nihče ni zadovoljen s tistim, kar je, in s tistim, kar počne. Nikoli ni nihče srečen, da je tam, kjer je."

Indijski modreci pravijo tudi, da "se nikoli ni dobro vračati v preteklost niti poskušati, da bi spet ujeli srečo in ponovili trenutek včeraj doživetega vesela." Nisem povsem prepričana, če nam spomni na vesele trenutke včasih ne polepšajo kakšnega bolj sivega dne.

Ko smo že pri dimenziji časa pa je zanimivo tudi razmišljanje o času v delu življenja, ko ne ustvarjamo več. "Ne potrebujem več časa. Naredil sem že vse, kar sem želel narediti. Čas, ki mi preostaja, je čas za druge. Tudi ti se približuješ starosti, ko boš svoj čas lahko namenjal drugim."

Zaradi svoje bolezni se je srečeval tudi z depresijo. Eden izmed vzhodnjaških modrecev mu je dejal, "da je depresija predvsem zahodnjaška bolezen. In razlog je v pretirani zahodnjaški navezanosti na stvari. Obsedeni ste od njih. Izgubite pero, na primer, in odtlej ne mislite na nič drugega kot na izgubljeno pero, ne da bi si rekli, da pero nima nikakršne vrednosti, da je mogoče pisati tudi s svinčnikom. Na Zahodu se preveč obremenjujete z materialnimi stvarmi."

Govori tudi o nepogrešljivosti tišine. "Čudovita, tista tišina! Pa vendar se je izogibamo, skoraj bojimo, morda zato, ker jo istovetimo s smrtjo. Nič več nismo navajeni molčati in samovati. Če se znajdemo pred težavo, nas preplavi tesnoba, ki jo najraje preženemo s hrupom, pomešamo se v množico, namesto da bi se oddaljili v tišini in razmislili. Napaka, kajti tišina je človekovo izvirno izkustvo. Brez tišine ni besede. Ni glasbe. Brez tišine ne čutimo. Samo v tišini se je mogoče uglasiti s samim seboj, spet najti stik med telesom in vsem onstran."

Piše tudi o tem, da življenja brez težav ni. Torej, da so težave sestavni del življenja. "Ko ga je nekdo vprašal, ali je možno stopiti v življenje, neobremenjeno s težavami, je odgovoril, da ni življenja brez težav – igra je taka."

O načinu sedanjega življenja, ko mlade imenuje kot »mlade, lepe in neizprosne – novo raso, ki je odrasla v telovadnicah in se hrani v Vitamin shops (in, ki ne zna več živeti z naravo, ne poiskati naravne hrane).

Piše tudi o tem, kaj je prava umetnost. O tisti resnični, ki privre iz duše in je zato tako pomembna v našem življenju. »Umetnost nas tolaži, tolaži, dviga, usmerja. Umetnost nas zdravi. Nismo samo tisto, kar jemo in zrak, ki ga dihamo. Smo tudi zgodbe, ki smo jih slišali, pravljice, s katerimi so nas uspavali v otroštvu, knjige, ki smo jih prebrali, glasba, ki smo jo poslušali, in čustva, ki so nam jih prebudile slike, kipi, pesmi.«

Malo nam olajša razumevanje dometa večine tudi z razlago, kako priti do resnice."Resnica ni mnenje večine. Večina lahko izvoli vlado, ne more pa odločati, kaj je resnica." Torej, tudi če nekdo prepriča večino o tem, kaj naj bi resnica bila, resnica to še ni. Da nam tudi predstavo o razsežnostih resnice. "Resnica je kot lepota. Nima meja. Ni je mogoče ujeti v besede in oblike. Resnica je neskončna."

Zelo pronicljiva je tudi opazka o nekaterih ljudeh, ki so izgubili kompas za kaj so bili najeti. "Izpustil sem eno svojih običajnih zbadljivk o neizmerni ošabnosti nekaterih državnih funkcionarjev in njihovih soprog, ki uporabljajo svoje države, da predstavljajo sebe, namesto da bi uporabljali sebe za predstavljanje svojih držav."

Razpravlja tudi o povsem aktualnih posvetnih dogajanjih, ki jih povzroča globalizacija in o tem, da je vsaka stvar najboljša tam, kjer je nastala. Saj veste češka Beherovka, ki ste jo z zadovoljstvom zvrnili v Pragi in zato ob odhodu na letališču kupili steklenico za domov, je ostala nedotaknjena v omari s pijačami. "V teh dneh premleva o zamisli, da bi tisto, kar človek izdela, moralo ostati na njegovem, ozemlju, kajti prevoz, deteritorializacija, odvzame izdelku notranjo vrednost in jo nadomesti s komercialno. To se zgodi Budi, ki ga odnesejo iz burmanskega svetišča in prestavijo v zahodnjaško dnevno sobo. Meni, da globalizacija, ki prenaša predmete vsenaokoli, ustvarja veliko zmedo in je uvod za katastrofo. Dodam, da svoje prispeva tudi množični turizem, ki vozi ljudi vsepovsod." Upam, da te misli ne veljajo za preseljevanje ljudi, ki jim pretijo vojne grozote.

Tudi Terzani dobi asociacijo na On the road Jacka Kerouaca. Zdaj pa je že zadnji čas, da vzamem v roke tudi to knjigo.

Kot del indijskega obroka omenja tudi rastlino obrad (verjetno Andropogon sp.), ki pa je med guglanjem nisem uspela zaslediti med užitnimi divjimi.

Kaj nam torej ostane za konec? "Reke ne porivaš, teče sama od sebe."