Najdeno v Tokiu

Kratke zgodbe japonskih avtorjev.

Haruki Murakami, Izginotje slona. Nekoliko mistično, kot je pri Murakamiju običajno.

Ryū Murakami, Topaz. Prostitucija.

Jirō Asada, Ljubezensko pismo. Jakuze. Žalost za ženo, ki je nikoli ni poznal.

Mikihko Renjo, Mladostnica. Obrnjena prostitucija.

Yūko Tsushima, Molčeča kupčija. "Po svoje znotraj in zunaj gozda potekajo molčeče kupčije."

Masahiko Shimada, Momotarō v kapsuli. Baje je lik iz legende. Zgodba mi nekako ni stekla.

Rieko Matsuura, Dan žalovanja. "Zdi se mi, kot da gledam starkina razočaranja in celo njeno poželenje po večnem življenju."

"Slišala sem zgodbo o moškem, ki je živel samo zato, da se je vsak dan obril. Ker je podedoval bogastvo svojih staršev, mu ni bilo več treba delati. Cele dneve je samo posedal, zaradi česar je nazadnje postal negotov, ni mogel več obstajati, ne da bi nekaj počel. Se pravi, ker ni našel nikakršne samozaposlitve, se je njegova zaskrbljenost povečevala, in ko je bil že tik pred tem, da se mu zmeša, se je nekoč ozrl v ogledalo in postal pozoren na zanesljivost rasti brade in brkov. Od takrat je vsako jutro pri britju dobil občutek, da ima nekaj opraviti. Ko se je v njegovem praznem življenju pojavila ena mehanska dolžnost, je našel smernik. Jasno je, da tudi praznina v življenju povzroča zmedo. Tudi soočenja z raznimi težavami in ugankami pomagajo, da lahko nadaljuješ, ne da bi zblaznel."

Yōko Ogawa, Solzni kristali. So situacije, skozi katere se je treba prebiti z zadnjimi atomi moči. Včasih se rešitev pojavi sama od sebe.

Banana Yoshimoto, Sanje o kimčiju. "Spomini so energija, in če se ta energija ne sprosti, ostane v naših telesih v bridki obliki."

"Nato sem kar naenkrat zaspala. Zavita v topel futon brez misli, ki bi me lahko prizadele."

"Čakanje je zaposlnilo stanovanje do zadnjega kotička."

Miri Yū, Penis. Prostitucija.

Močno me objemi

Sue Johnson

Hold Me Tight. Johnsonova temelji svoje terapije na EFT metodi (Emotionally Focused Therapy).

Najbrž se bomo vse življenje učili živeti. In vprašanje je, če se bomo tega sploh kdaj naučili.

Bog majhnih stvari

Arundhati Roy

The god of small things.

Knjiga mi ni stekla, najbrž zaradi preveč gosto zapisanih dogodkov in misli. Glede na dobre izkušnje z besedili, ki jih je prevajala ista prevajalka, pa je težava zagotovo v izvornem besedilu. In ta težava je gotovo subjektivne narave, zato ne bi rada odvrnila ostalih bralcev od te knjige.

Vse je dovoljeno, vendar ni vse koristno. Vemo pa, da je izjemno koristno tudi to, kar se nekaterim zdi nekoristno.

Ženske nacistov

Anna Maria Sigmund

Die Frauen der Nazis. Zelo zanimivo branje osebnih zgodb žena nacistov. Tudi v kontekstu tega kako je ideologija pojmovala ženske. "Ženska je spolna in delovna partnerica moškega. Tako je zmeraj bilo in zmeraj bo. Tudi v današnjih gospodarskih razmerah mora biti tako. Nekoč na polju, danes v pisarni. Moški organizira življenje, ženska je njegova pomočnica in izvajalka zamisli!" Poleg teh misli je Goebbels zapisal tudi: "Ženska ima nalogo biti lepa in rojevati otroke. To ni tako surovo in nemoderno, kakor se sliši. Ptičja samica se umiva za samca in leže jajca zanj. Zato samec poskrbi za hrano, pazi nanjo in odganja sovražnike." Ženske so bile za otroke in štedilnik. Marsikje bi lahko našli vzporednice – v Stepfordu ali pa v  skrajnem muslimanskem svetu. Hitler, ki je sicer imel ženske za duševno manj vredne,  je velikokrat zatrjeval v navzočnosti Eve Braun: "Zelo inteligentni moški si morajo poiskati primitivno in neumno žensko. Le kaj bi bilo, če bi sedaj imel še ženo, ki bi se vmešavala v moje delo! V prostem času želim imeti mir … Nikoli se ne bom mogel poročiti."

Osebna izrazna moč. "Hitlerjevi portreti, ki nimajo nikakršne umetniške, temveč le osebno izrazno moč, zastavljajo kup vprašanj, na katera ni odgovora."

Troje podarjenih milosti v tem pomanjkljivem svetu: ideal, ljubezen in smrt.

Včasih se v ključnih trenutkih pogovarjamo samo o nepomembnostih.

Dotik

Adania Šibli

Masaas. Impresija barv, tišine, gibanja, jezika, na koncu zid. Na začetku se res bere bolj kot impresija, proti koncu dobiva politično realnost. Tudi teža berila se gosti proti koncu.

Prepovedane barve

Jukio Mišima

Kinjiki. Zelo posebna knjiga, morda nam namigne smer te posebnosti tudi dejstvo, da je Mišima napisal tudi Markizo de Sade. Morda barve v naslovu namigujejo na odtenke. Ali pa prej obratno, ker so odtenki prišli precej za barvami.

Moram priznati, da me pisanje ni navedlo k temu, da bi knjigo pozorno prebrala od prve do zadnje besede. Sem pa kljub temu zaznala enega izmed kontekstov pojma čuječnosti. "Ah, ta človeška čuječnost, namenjena za ohranitev resnice na strani spečih." Prav na koncu knjige pa najdemo opredelitev svobode kot bremena. "Težko opisljiva svoboda mu je na prsi pritiskala teže kot celonočna melanholija. Tesnoba mu je nerodno pospeševala korak. Najbrž bi bilo to tesnobo še najbolje pripisati celonočnemu bedenju."

Ostanki dneva

Kazuo Ishiguro

The Remains of the Day. Roman o velikem butlerju je Ishiguro napisal že slabih trideset let pred tem, ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost. Ni prav veliko pisal, tudi v slovenščino ni prevedenih veliko njegovih del. Prebrala sem že grozljivo fantastično zgodbo Ne zapusti me nikdar, čaka me torej še ena v slovenskem prevodu. Sem pa imela v spominu, da je tudi Intimnost njegova, pa sem se potem, ko sem pobrskala po blogu spomnila, da je Kureishijeva.

Pred časom sem že imela v rokah knjigo o butlerju, o Jeevesu, ki pa je bolj posvečena domiselnemu reševanju zapletenih situacij. Tale o Stevensu gre bolj o tem, kaj naj bi bile značilnosti in veščine Velikega butlerja (verjetno great v izvirniku, ker pridevnik na nekem mestu v knjigi poveže z Veliko Britanijo). Spoznamo tudi, da dober butler nikakor ne more imeti kritičnega odnosa do svojega delodajalca. Najbolj zabavajo njegovi odgovori na vsakršna vprašanja v določenih situacijah.

"Da, sir. Hvala, sir."

"Nedvomno, sir."

"Vsekakor, sir, a žal moram povedati, da …"

"Popolnoma v redu. Hvala, sir."

"Zelo ljubeznivo od vas, vendar vam ne bi žele povzročati nevšečnosti."

"Opravičujem se, sir, vendar pri tej zadevi žal ne morem biti v pomoč."

"Nadvse bom hvaležen, če boste to storili, gdč. Kenton."

"Storil bom, kar je v moji moči, sir. Vendar pa utegne biti težko najti primeren trenutek za prenos tovrstnih informacij."

"Zelo se opravičujem, sir. Toda po naključju vas moram o nečem obvestiti."

"Vsa živa bitja bodo relevantna za najino bodočo diskusijo, sir. Bojim pa se, da bo moral ta pogovor počakati na naslednje priložnosti."

"Zelo mi je žal, sir, toda ravno ta hip pomoč ni takoj dosegljiva."

"Sploh ne, doktor. Nasprotno, ton pogovora je bil zvečine dokaj resen in podanih je bilo nekaj zelo zanimivih pogledov."

"Njegovi sklepi niso bili takšne vrste, da bi se bilo moči prav zlahka strinjati z njimi, sir."

"Ne bi dejal, da nisem radoveden, sir. Vendar pa moj položaj ni tak, da bi smel kavno kazati radovednost v takšnih zadevah."

"Žal mi je, sir. Bojim se, da nisem zaznal tovrstnega razvoja dogodkov."

"V veselje mi je, da vam postrežem z vsemi osvežili, ki jih želite, sir. Vendar se spričo okoliščine, da morate še dokončati članek, sprašujem, ali je modro, da zauživate nadaljnje količine le-teh."

Zanimiva opredelitev pojma dostojanstvo. ""Kaj vi mislite, da je dostojanstvo?" "Precej težko je to razložiti v nekaj besedah, sir. Vendar bi si upal reči, da gre pri vsej tej zadevi v končni konsekvenci za neodstranjevanje oblačil v javnosti."

Nekateri v glavi nimajo stvari postavljenih na svoje mesto. "Nekaj časa ga je čisto zabavno poslušati, ampak potem ugotoviš, da ima v glavi vse pomešano."

O staranju na ljubek način. "Kajpak se je bila nekoliko postarala, vendar pa, vsaj kolikor so mogle moje oči presoditi, na izjemno ljubek način." "Povedati pa moram, da se mi je, medtem, ko sva se pogovarjala, zazdelo, da opažam še druge, manj zaznavne spremembe, ki so jih bila leta pustila na njej. Tako sem na primer dobil vtis, da je gdč. Kenton nekoliko počasnejša. Seveda je mogoče, da je bila to zgolj spokojnost, ki pride z leti, in nekaj časa sem si močno prizadeval, da bi njeno novo lastnost razumel na tak način. Vendar se nisem mogel znebiti občutka, da je bilo to, kar sem videl, v resnici neka naveličanost; da je bila tista iskra v njej, zaradi katere je bila gdč. Kenton nekdaj tako živahna in včasih tudi vihrava oseba , po vsem videzu sodeč ugasnila. Tu in tam, v trenutkih, ko je molčala, ko je njeno obličje obmirovalo, se mi je celo zazdelo, da sem v njenem obrazu ujel nekaj podobnega žalosti." In o preostanku življenja. "Nekje v pismu ste zapisali 'preostanek življenja zeva pred menoj praznina.'"

In o najboljšem delu dneva. "Moraš si privoščiti. Večer je najboljši del dneva. Tvoj delovni dan je za tabo. Zdaj lahko lepo stegneš noge in uživaš." Mazzantinijeva pa na primer omenja sončne zahode, kot najmehkejši del dneva.

O izrabi ostankov dneva in oziranju v preteklost. "Potemtakem bržkone tudi ni bil docela brez soli njegov nasvet, naj se prenehamo toliko ozirati v preteklost, naj na stvari pogledam bolj s pozitivne plati in naj poskušam čim bolje izkoristiti, kar je še ostalo od mojega dneva. Navsezadnje, kakšno korist moremo imeti od tega, da venomer gledamo nazaj in si očitamo, ker se naša življenja niso zasukala čisto tako, kot bi si nemara želeli? Kakšen smisel ima, da se človek čez vsako mero muči s tem, kar bi bil mogel in česar ne bi mogel ukreniti, da bi bil vplival na potek svojega življenja?"

Ne premikaj se

Margaret Mazzantini

Non ti muovere. En dan je minil, odkar sem končala z branjem knjige in že sem pozabila s kakšnimi izrazi vse sem želela označiti ta roman. Ne pridejo mi več na misel, ne za zgodbo in ne za glavnega junaka, pripovedovalca zgodbe. O glavnem junaku bi pravzaprav še lahko kaj zapisala, šlo je za moškega, slabiča, samopomilujočega zaradi položaja, v katerega se je pripeljal sam. Zgodba pa je bila na nek način grozljiva. Je to ljubezen ali dokazovanje posesti?

»Obšla me je misel, da nas nič ne more rešiti pred samim sabo in da je obzirnost samo gnil sadež, ki pade na tla.«

Sončne zahode občudujem najbolj zaradi čudovite rumeno rdeče svetlobe, posebej v odsevu na stavbah, ki jih zahajajoče sonce obsije. Mazzantinijeva pa je ta čas dneva označila kot najmehkejši. »Vedno ob sončnem zahodu, v najmehkejši uri dneva.«

O času. »Dnevi so tekli, vsak s svojim svežnjem stvari, za katere se je zdelo, da so venomer enake, tako kot moj obraz. Tako deluje čas, Angela, s sistematično postopnostjo. Nevidno vztrajno premikanje nas obrabi.«

Prebiranje Lolite v Teheranu

Azar Nafisi

Reading Lolita in Teheran

Prav v teh dneh je bil na televiziji predvajan film o francoskih najstnicah, ki so jim oprali možgane tako, da so bile v svojih verskih načelih bolj striktne od običajnih muslimanov. Najstnica, za katero je naključje hotelo, da je kljub trdni nameri po odhodu ostala v Franciji, v zadnjem kadru filma uživa v vetru v laseh. Prav tistem, ki je ženskam v Iranu v času režima pomenil občutenje svobode in same sebe.

Vpletanje literature v duh časa me je spomnilo na guernseysko društvo, morda tudi zaradi Austenove, ženski literarni tečaj tudi na Poletje brez moških Hustvedove. Če je bilo v teh dveh romanih okolje za razpravo o literarnih vsebinah bolj sproščeno in primerjave bolj lahkotne, pa ob srečanju z realnostjo na veri osnovanega režima postanejo precej bolj zahtevne.

Položaja žensk v skrajnih muslimanskih okoljih se je v svojih romanih dotaknil že Hosseini, o njem smo brali tudi v Rahimijevem Syngué sabour, a skrajnost situacije je še bolj izpostavljena v primerjavi s klasično zahodno literaturo prejšnjega stoletja. Junakinje prebiranja so iskale primerjavo svojega položaja. »Nismo pričakovale receptov in preprostih rešitev, upale smo le, da bomo našle vez med odprtimi prostori romanov in utesnjenostjo svojih lastnih prostorov.« 

Iskale so osebno svobodo.

»Sama sem besedo upsilamba povezala z neuresničljivim veseljem v zraku prekinjenega poskoka.«

»Tako v njegovih izmišljenih zgodbah kot tudi življenju Nabokova je bilo nekaj, kar smo nagonsko doumele in pograbile – možnost brezmejne svobode, kadar ostaneš brez vsake izbire.«

»Tam, v dnevni sobi, smo vnovič odkrivale, da smo živa človeška bitja; še tako ponižane in prestrašene so kot Lolita poskušale bežati in si ustvariti svoj mali prostor svobode. In kot Lolita smo izkoristile vsako priložnost, da smo razkazovale svojo nepokorščino: tako, da smo izpod rute kazale pramen las, podtaknile kakšno sled barve v sivino svojega videza, si pustile daljše nohte, se zaljubljale in poslušale prepovedano glasbo.« Torej ravno obratno, kot francoske najstnice v Le ciel attendra.

»Ve, da je zanjo najbolje, če je ne opazijo, ne slišijo, ne vidijo.«

»Nenavadno, kako tudi najneznatnejša vrzel pomeni veliko svobodo, kadar smo oropani vsake izbire. Ko smo bile skupaj, smo se počutile skoraj svobodne.«

»Iz kroga lahko izstopiš in nehaš plesati z ječarji le tako, da na kakršenkoli način ohraniš svojo zasebnost, tisto enkratnost, ki jo je tako težko opisati, pa nas, človeška bitja, vendarle popolnoma razlikuje med seboj. Zato so v njihovem svetu rituali – prazni rituali – tako zelo pomembni. Popolnoma so vdrli v našo zasebnost in poskušali po svoje oblikovati vse naše poteze in vsa naša dejanja, da bi postali eni izmed njih – in to je že samo po sebi oblika obglavljenja.« In prav to so počeli s francoskimi dekleti v filmu Nebesa bodo počakala.

Kultura je močan element svobode. »Vse življenje se je bojeval za oblast (op. James) – pa ne za politično, ki jo je zaničeval – temveč za oblast kulture. Zanj sta kultura in civilizacija pomenili vse. Govoril je, da je 'neodvisnost mišljenja' največja človekova svoboda, svoboda, ki umetniku omogoča, da uživa v 'spopadu z neskončnimi oblikami bivanja'.«

»Vprašanje je samo, ali premoremo kaj morale ali ne? Ali mislimo, da je vse dovoljeno in je pomembno zgolj zadovoljevanje naših lastnih potreb, ali pa čutimo tudi kaj odgovornosti do drugih?«

O neodkupljivosti sedanjega časa. »Čas sedanji in čas pretekli/ sta oba morda navzoča v času prihodnjem/ in čas prihodnji vsebovan v času preteklem./ Čas je ves čas večno navzoč/ ves čas je neodkupljiv.«