John Steinbeck
in Polentarska polica (Cannery row, Tortilla flat). Ti dve knjigi sem prebrala že davno.
Verjetno enkrat v srednji šoli. Kot imam v spominu, je naša generacija
Steinbecka dobro poznala, pa tudi za ti dve knjigi smo vedeli. Zato sem bila
toliko bolj presenečena, ko sem izvedela, da generacija mojih že gimnazijsko
izobraženih hčera, ne pozna Steinbecka. Verjetno imajo drug učni načrt. Prav
pri njima se spomnim, da so imeli že v osnovni šoli knjige, določene za domače
branje in bralno značko, ki so bile skoraj vse po vrsti teže prebavljive. Kot
bi hoteli, da otroci ne bi pridobili bralnih navad. Najbrž je bilo treba
podpirati določene avtorje in založbe tako, da so si zagotovili primerno
število kupcev.
Če se vrnem k Steinbecku, sem ponovno branje teh
dveh knjig doživljala precej drugače, kot v mojih rosnih letih. Takrat sem
zajemala bolj zgodbo, tokrat pa bolj humorne opise in v tej maniri neizbežen
tok dogodkov. Ponekod sem dobila asociacijo na doživljaje Paasilinninih junakov,
drugod spet na duhovit pristop nekaterih vzhodnoevropskih avtorjev. Njegov
humoren način pisanja se je nakazal že v njegovem zgodnejšem delu Nebeški
pašniki, le da je tam bil dan večji poudarek posameznim zgodbam in značajem
junakov, pa tudi slikovitem opisovanju zelene doline blizu Montereya.
Ni komentarjev:
Objavite komentar