četrtek, 10. avgust 2017

Če

Vesna Milek
Če mi pisanje nekega pisatelja kaj prinese, imam navado, da predelam njegova dela, ki so mi dosegljiva. Tako sem se lotila tudi Milekove, ki me je vpotegnila z Razpoloženo za Pariz in potem Cavazzo.

Roman o nekem razmerju se lepo bere, mestoma me je spominjal na Remarquov Nebesa ne poznajo izbrancev, najbrž predvsem zaradi para in vijugastih cest nad strmino, mestoma na Melanholijo Alberta Moravie, najbrž zaradi psihologije nekega razmerja. Spominjal me je tudi na Razmerja v ogledalu zaradi istega razloga, v drugem delu zgodbe pa na Sorrentinovo La grande bellezzo. Ali pa na vilo ob morju pri Siracusi, kjer je neka bogata gospa prirejala kosila za svoje znance. Podobno, po namenu, da se obkroži z ljudmi, a še zdaleč ne na način kot se je to šla gostiteljica iz romana. Samo kosilo opoldne, ki se konča s kavo in sladicami iz siciljanske slaščičarne na zlatem papirnatem pladnju. Ni Hotel California kot vila v tem romanu (mirros on the ceiling, the pink champagne on ice, …, you can check-out any time you like, but you can never leave!).

Ne vem, če je avtorica opazila, ampak knjiga ima dve poglavji 13. Namenoma?

Razmišljanje o času in večnosti. Takšna večnost, večnost trenutka morda celo pride v poštev. O nesmrtnosti, kot primerni obliki doživljanja večnosti, se namreč začnemo spraševati, ko preberemo Borgesovega Alefa. »Alex razvija idejo, da je čas, ki ga poznamo, umetno vzpostavljen, v gledališču hoče narediti preskok v misel, da je isto, čemur rečemo prihodnost ali preteklost samo oznaka, je rekla Sabina. Če bi ga uspeli izbrisati iz svojega sistema, bi doživeli večnost. V smislu, da je prihodnost, preteklost, vse zdaj, v tem trenutku.« Užitki so lahko tudi hipni in takrat ne vemo, kaj bo prinesel čas. »Saj veš, princesa. To so hipni užitki, včasih pomenijo korak navzgor, je rekel in občutil užitek nad tem, kar so povzročale njegove besede. A večinoma zagori in ugasne v eni noči. Pogoltnil je slino. Saj veš, je rekel in jo pogledal preveč resno. V resnici pa se nič ne spremeni.« Sicer pa je »sreča stvar odločitve.«

Tudi o večdimenzionalnosti časa po Hawkinsku, ki pravi, »da če bi čas preiskovali z zelo visoko energijskimi delci, bi lahko odkrili njegovo deset ali enajst dimenzionalno naravo.« Po drugi strani pa razmišlja o linearnosti: »Čas je sistem, ki preprečuje, da bi se stvari dogajale hkrati.« Kaj pa vzporedni svetovi?

In še o doživljanju časa na nekem posebnem mestu. »Čas je bil tukaj v Positanu, lepljiv, sladkast, gost čas, ki je ponujal vse tisto, kar si je mislil, da bo lahko počel, a kot ga ni mogel zgrabiti.«

O preusmerjanju strahov. »Morda je nanjo preusmeril svoje strahove.«

O razlogih, zakaj nekateri ne razmišljajo, da bi zapustili Slovenijo in sprejeli dobro ponudbo. Med drugim. »Morda je kriva arhitektura Ljubljane. Spotikajoča se, preveč udobna, mehka kot slikanica.« Tudi lepota življenjskega okolja je tista, ki daje spodbudo življenju in sreči. Na zaslužkih temelječ sistem pozablja na to. Ordinova koristnost nekoristnega. Lepoto včasih poiščemo, da nas napolni. »Positano ugrizne globoko. Je sanjsko mesto, ki se zdi neresnično, ko si tam, in postane resnično, ko odideš. (John Steinbeck)« Lepoto zbirajo tudi režiserji v gledališču, ki morajo za vsako predstavo posebej predajati neko posebno energijo in ustvariti neko posebno čarovnijo. O tem je pripovedovala že Pearls Buckova v Mavrici ali pa Foss v All that jazzu. »Alejandro je zbiral lepoto. Lepota je razkošje, je rad rekel, prosto po Blakeu. Lepota je bila krvava, ko je delal MacBetha. Lepota je bila črna, ko je delal De Sada. Lepota je luna, ko dela Kaligulo. Lepota je zanj tudi grdo. A ne na njej.«

O resnici in laži. »Že na začetku ji je rekel: Vsi lažemo. Sabina, querida, ampak samo resnica je zares seksi. In midva ne rabiva laži zato, da preživiva skupaj. To ji je rekel in zdaj bi ubijala za majhno, okroglo laž.«

Ženske se lahko zamislijo o (Katarininih) stereotipih o dokazih ljubezni.


Kako znano. «Gola stopala je naslonila na armaturno ploščo in se zastrmela v rdeče nalakirane nohte.«

sobota, 29. julij 2017

Oslepelo srce

Julia Franck
Die Mittagsfrau. Hvalažna sem Mestubere za tole knjižno nagrado. Sama je najbrž ne bi našla ne med knjižnimi policami, ne na kakšnem bralnem seznamu. Naslovnica ni oblikovana na način, da bi asociirala na tovrstno branje, ki ga najdemo v knjigi. In tudi prevod naslova ne, ki kaže bolj na serijsko pisane romane (čeprav pozneje, ko preberemo prevajalkine opombe razumemo, zakaj se je odločila za ta naslov). Ampak ta roman to ni. Ob branju se čuti, da je nekaj edinstvenega, kar se mi je potrdilo tudi ob branju spremne besede, kjer piše, da o elementi zgodbe iz družinske biografije. Verjetno zaradi tematike spominja na Sojenice, Kradljivko knjig ali pa morda Bralca, čeprav je tu brutalnost nacizma le posredno slutiti.

V prevajalkinih opombah lahko preberemo, da je Die Mittagsfrau ime bajeslovne žene z orjaškim srpom, ki se prikazuje opoldne in preži na ljudi, ki ob tej uri še delajo na polju. Da bi se rešili njenega uroka, ji morajo eno uro, dokler ne izgubi magičnih moči, pripovedovati o poljskih opravilih in predelavi lanu. Komur to ne uspe, ga žena kaznuje s hudimi glavoboli, blaznostjo ali celo smrtjo. Ta bajeslovna žena je poznana skoraj izključno v Lužicah in okolici. Ni znano, kdaj je postala del tamkajšnje slovanske mitologije in od kod pravzaprav izhaja.

O težavi, ko se želimo primerno izraziti. »Pravi izziv je bilo najti ravnotežje na tanki črti med ponosom in skromnostjo in to preliti v besede.«
O občutenju časa. »Čas se je skrčil, zvil se je v klopčič, v dve gubi.«
O tesnobi. »Najbolj jo je mučil strah pred strahom.«

torek, 25. julij 2017

Deset prisrčnih trmoglavk

Arto Paasilinna
Kymmenen riivinrautaa. Pri tej knjigi velja enak komentar, kot sem ga že zapisala pri predzadnji prebrani Paasilinnovi Na lovu za spomini. Morda je tudi zato ostal označevalnik prejšnjega bralca na strani 58? Jaz sem kljub temu prebrala knjigo do konca in ujela marsikatero zanimivo prigodo moškocentričnega romana. Tudi zato, ker je Paasilinnov in ker humorno pozitivno pisanje pelje naprej.

Glavni junak jih ima kakšnih petnajst manj kot avtor, morda prav zato opravičuje lahkotnejše jemanje prigod življenja. »Smrt nam sope nasproti kot zloslutna lokomotiva, ki zmelje vse na svoji poti in ji nihče ne more ubežati. Na vlaku v cesarstvu mrtvih se bo nekoč znašlo truplo vsakogar od nas, četudi se na vozni red občasno ni zanesti. Pred tem poslednjim potovanjem nas čaka še starost, pred njo pa še pozna srednja leta. Ta se prično, ko jih napolniš šestdeset. Ob tem času bi moral biti vsakdo, posebno vsak moški, že pripravljen na odhod lastnega vlaka, moral bi biti notranje očiščen in pomirjen. A jih je malo takih.«

Tokrat je ni prevedla Jelka Ovaska.

sobota, 15. julij 2017

Krasni novi svet

Aldous Huxley
Brave New World. Pred kratkim sem gledala The Island z Ewanom McGregorjem in Scarlett Johansson, kjer ni šlo za razliko od Huxleyevega novega sveta za antiutopijo na Wellsa, ampak za neke vrste znanstvenofantastični triler. Pravzaprav so vse tovrstne znanstveno fantastične genetsko inženirske zgodbe, ki morajo vsebovati tudi družbeno ureditveni element, bolj ali manj trilerji. Kot na primer Ishigurova Never let me go. Naj priznam, da tudi te knjige nisem prebrala do konca, sem pa bila ob branju deležna pripisov s svinčnikom nekega maturanta, ki so mi nehote odstirali še kakšno drugo razlago prebranega.

Posmehljivo poželenje

Drago Jančar

Nisem uspela priti dlje kot čez nekaj deset strani. Morda zaradi impresije ali pa ekspresije, nekako se nisem mogla odločiti kaj mi način pisanja prinaša. Vem le, da me, vsaj na prvih straneh ni uspel vpotegniti v zgodbo. Pa še ilustracija na naslovnici trdo vezane različice me je odvračala od branja. Potem pa je že prišel dan, ko je bilo treba knjigo vrniti v knjižnico. Poskusim še kdaj drugič.

P.S. Zagotovo še enkrat poskusim z njo. Prijateljica pravi, da je odlična, posodila mi je mehko vezano verzijo. Z normalno ilustracijo na naslovnici.