torek, 13. februar 2018

Syngué sabour. Kamen potrpljenja

Atiq Rahimi
Syngué sabour. Pierre de patience.

Še ena knjiga izpod peresa pisatelja afganistanskega rodu. Po vplivu na bralčeva čustva sicer ne doseže Hosseinijevega romana Tek za zmajem, pisanje pa prinaša podobno vzhodnjaško mehkobo muslimanskega sveta.  Del sporočila je podoben tistemu iz Tisoč veličastnih sonc – ženska je vredna le za rojevanje sinov. Sicer je intimna zgodba pripovedovalke nekaj posebnega, posebej ker je zavita v kontekst odnosov med spoloma v afganistanski družbi.

sobota, 10. februar 2018

Knjiga z rdečimi platnicami

Alexandra Berková
Če se prav spomnim, sem naslov knjige s kratkimi zgodbami zasledila v Bukli. Ko jo boste iskali v knjižnici pri leposlovju pod Be, iščite rdeče platnice. Tako sem jo našla, ker je knjižničarka še ni poznala. Verjetno zato, ker je sorazmerno nova. Knjiga mislim.
Zgodbe mi niso bile prav blizu, čeprav so prišle izpod ženskega peresa. Morda mi niso stekle tudi zaradi uporabe slenga v nekaterih zgodbah, pa tudi ne, ker je bila beseda preveč gosta in je nizala cel kup stvari eno za drugo. Nasploh sem opazila, da mi sleng, preveden v slovenščino ni najboljši za branje. Spomnim se že kriminalk, ki so se dogajale na Siciliji in so bile prevedene tako, da so skušale v slovenščini oponašati narečje juga Italije. Precej boljše tečejo prevodi, ki so prevedeni v knjižni jezik, tu pa tam pa so uporabljeni kakšni narečni izrazi kar v originalu.

Vsako poglavje se začne z mislijo.
Narava nam na pot postavlja našo omejenost kakor past. (G. Greene)

Vsaka situacija ima smisel, le najti ga je treba. (B. Spinoza) Najbrž bi se morala bolj poglobiti v sporočilo posameznih zgodb.

Nas čebele opazujejo? Mi jih, jasno, že dolgo opazujemo. (W. Saroyan) Kaj mislite, da so čebele opazile, da jih opazujemo? In kdo je tu čebela?

Ta čudna nespametnost človeka, ki sam sebi dopušča in hoče verjeti, da si želi resnice, medtem ko od tega sveta pričakuje ljubezen. (A. Camus)

Sicer pa boste videli, kako se bo to končalo. Zvoki se bodo vrnili v orgle in prihodnost bo izginila v nožnici preteklosti kakor še vselej doslej. (H. Michaux)

Saj bo bolje, le preživeti morava do takrat, hrani moči, bratec! (R. Kipling)

Predlogi za nenavadna potovanja so od Boga dane plesne vaje. (K. Vennegut ml.) To boste razumeli tisti, ki hodite na plesne vaje.

petek, 09. februar 2018

Beli tiger

Aravind Adiga
The White Tiger. Hvaležna sem Mestubere za tole knjigo, ki mi najbrž sicer ne bi nikoli prišla v roke. Kot vse indijske knjige, ki sem jih doslej prebrala, tudi ta opisuje sicer zahtevne teme na igriv in duhovit način. Vzdušje bollywodske manire in indijske angleščine sem si najbrž pričarala sama.
Zanimiv je občutek glavnega junaka, ki ga je doživel v Delhiju med vožnjo ponoči, »občutek, da če v meni nekaj gori, ko vozim, mesto to ve in samo občuti isto.
Glavni junak je imel za največje štiri modre pesnike, Rumija, Ikbala, Mirzo Ghaliba in še enega, čigar ime je slišal, pa ga je pozabil. Najbrž je imel v mislih Omarja Hajama.

»Leta dolgo si iskal ključ/ a vrata so bila ves čas odprta

sreda, 07. februar 2018

Ikigaj

Kirai in Miralles
Japonska umetnost življenja. Knjiga pravzaprav ne govori samo o japonski ampak o vzhodno azijski umetnosti življenja. Ikigaj pa je poimenovanje japonskega koncepta življenja, ki temelji na "sreči večne zaposlenosti." Gre v bistvu bolj za nekakšen priročnik, zbir spoznanj avtorjev in citatov filozofov in drugih znanih zemljanov.

Govori o boju zase v eksistenčni nemoči, s katero pravzaprav ni nič narobe, postavlja jo kot izhodišče za nove izzive. "Človek ne potrebuje mirnega življenja, temveč izzive, da razvije svoje sposobnosti in se bori." 

Piše o sprejemanju občutkov, ne da bi se jih trudili obvladati, ker se občutki spreminjajo prek dejanj. Torej ne na način, kot nas spodbujajo  zahodnjaški terapevti, da bi najprej obvladali in spremenili slabe misli, da bi potem ravnali drugače. Torej, treba je najprej sprejeti svoja čustva, kakršna koli že so, delati kar je treba, ne da bi se trudili odstraniti simptome ter, kar je bistvo napotkov v tej knjigi, odkriti svoj življenjski cilj. Tudi Rupi Kaur svetuje tako, da je treba bolečino sprejeti kot del človeške izkušnje in se ji prepustiti.

Odkriti smisel življenja tako, da stopimo v stanje toka, da bi tako lahko doživeli "optimalno doživetje". Čarobnega recepta za doseganje sreče namreč ni. Stopiti moramo v svoj ikigaj in biti v toku. Sreča je omenjena tudi v Einsteinovem citatu: "Srečen človek je preveč zadovoljen s sedanjostjo, da bi misli na prihodnost." In tudi na primeru mojstrskih kuharjev, ki sta "med kuhanjem v toku, ne dolgočasita se. Ko delata, nadvse uživata; to je zanju čista sreča, njun ikigaj. Naučila sta se uživati v svojem delu, spremenila sta ga v užitek, ki ustavi čas."

"Na človeka ne vplivajo dogodki, temveč način, kako jih sprejema." (Epiktet)

Eksistenčno nemoč opisuje tudi na primeru "pisateljske blokade", ki smo jo tolikokrat srečali v romanih znanih pisateljev (Moravia, Auster). "Predstavljajmo si, da mora pisatelj roman končati v treh mesecih. Dobro ve, kaj je njegov cilj, težava pa je, da misli samo na to. Vsak dan vstane in pomisli: "Napisati moram roman," potem pa prebere časopis in pospravi stanovanje. Sredi popoldneva začuti nemoč in si naredi načrt za naslednji dan. Minejo dnevi in meseci, ko ni naredil ničesar, ko pa bi moral samo sesti in na papir spraviti prvo besedo, pa drugo … Moral bi biti v toku s projektom, izraziti svoj ikigaj."

Dotakne se tudi občutka neskončnosti v nekem kraju, vendar na drugačen način, kot v Borgesovem mestu  nesmrtnosti. "Takoj sva se opazila, da je vas takšna, kot bi se čas v njej ustavil, kot bi vsi živeli v neskončni sedanjosti."

Piše tudi o Vabi-sabi, japonskem konceptu, ki uči o lepoti minljivosti, spremenljivosti in nepopolnosti vsega, kar nas obkroža. Namesto, da bi iskali lepoto v popolnem, jo moramo iskati v nepopolnem, necelovitem. Zato Japonci cenijo skodelice nenavadnih oblik z razpoko na sredini.


"Nobene skrivnosti ni, zvijača je v tem, da preprosto živiš."

četrtek, 01. februar 2018

Povratnik nasilja

Nathacha Appanah
Kot če bi v polsnu hodila po meglenem Mayottu. Ženske se verjetno najlaže vživimo v Marie. Posvojeni otroci pa najbrž razumejo Moïsa v iskanju svoje identitete in nerazumne jeze na krušne starše, čeprav so za njihovo življenje dobrotniki.