torek, 27. avgust 2019

Labirint duhov


Carlos Ruiz Zafón
El Laberinto de los Espíritus. Naneslo je, da sem eno za drugo brala knjigi katalonskih avtorjev. Ta je zadnji, četrti del zgodbe o Danielu Martinu in pokopališču knjig. Ima skoraj 100o strani, in moram priznati, da čeprav sem začela branje z veliko energije, sem prišla nekje do četrtine. Preveč balasta. Preveč opisov in stranskih zgodb. Sicer se lepo bere, vsa pohvala avtorju za čudovite opise občutij in stvari, gotovo gre hvala za to tudi prevajalki, ker slovenska beseda lepo teče. Spet se mi je pojavila pomisel, da so znani avtorji plačani po številu strani. Morda pa mu delam krivico, gotovo se nekje v zadnjih treh četrtinah pojavi napeta zgodba.
»Takrat sem bil dejansko še otrok in gotovo je bil svet še prevelik zame, toda ne glede na to, koliko izgovorov lahko natrosim, še vedno v ustih čutim grenek priokus sramu zaradi strahopetne šibkosti, ki se me je polastila in, ki je, tudi po vseh teh letih, nisem imel poguma priznati tistemu, ki sem mu bil to dolžan.«

» Spomini, ki jih zakoplješ v molk, te nikoli ne nehajo preganjati.«

torek, 6. avgust 2019

Confiteor

Jaume Cabré
Jo confessoKnjiga s skoraj sedemsto stranmi, kot pri Sojenicah, ki jih je odlično prevedla ista prevajalka (Bukilica). Prepletanje osebne zgodbe z osnovnimi moralnimi in filozofskimi vprašanji, zgodovino, glasbo in najtežjim – usodo in poniževanjem židov v času nacizma druge svetovne vojne. Omenjeni so celo partizani v Sloveniji.

Prepuščanje sreči in sreča ob koprnenju. »In prepustil sem se dnem nepretrgane sreče, ne da bi kaj spraševal.« »Adriaju se je dogajalo isto kot Bernatu: bil je srečnejši, če je koprnel po tistem, kar je pogrešal, kot ob tistem, kar je imel v roki.«
»Ob vsem tem sem počasi začel spoznavati, da nikoli ne bom dosegel sreče. Da je gotovo nihče ne more doseči. Sreča je vedno nekje naprej, na dosegu roke, a nedosegljiva; gotovo je nedosegljiva za vse. Kljub veseljem, ki mu jih je včasih navrglo življenje, kot tistega dne, ko mu je telefoniral Bernat.«

O umetnosti. »Prava umetnost izvira iz onemogočenosti, iz frustracije, takšne ali drugačne. Ne nastaja iz sreče.« (293)
»Umetnost je nerazložljiva.«
»Umetnine so neskončno samotne.« (Rilke)
»Posreduje jo lahko le umetnost; umetna literarna izkušnja, ki je najbliže doživetju samemu.«

O pisanju. »Ampak spoznala sta tudi, da pisati pomeni podoživeti, podoživljati pekel, leto za letom, pa je preveč.«

Neizbežnost staranja. »Zmenjeno. Ampak ne bo šlo. Obsojena sva na staranje.«

Glasba. »Vozila sta se naokoli po gostem prometu Eixampla. Pritisnil je na gumb in zaslišala se je tiha, blaga glasba: Eunescujeva sonata za violino in klavir. Duga ali tretja, ne vem.«
Jean Marie Leclaire, sonate opus 3 in opus 4
Weinawski, etudes caprices, opus 18
Spomin na Francka. »kakšno minuto sva oba, o tem sem prepričan, v spominu obujala začetek Franckove sonate, tisti elegantni dialog med inštrumentoma, ki je zgolj uvod v velike užitke.«

O holokavstu. »Nazadnje nisem zdržal in sem moral omeniti tisto, da po Ausshwitzu ni več poezije.«
»Ja, vse to bo ostalo črno na belem: pa muzeji, ki spominjajo na to. Ampak, nekaj bo manjkalo: resnica doživetega samega, doživete izkušnje. Tega ne more posredovati nobena študija.«

O izbiri med svobodo in redom. »Thomas Hobbes me je poskušal prepričati, da moram izbirati med svobodo in redom, sicer bo prišel grdi volk, ki sem ga tolikokrat ugledal v človeku čudi, ko sem razmišljal o zgodovini ali o znanstvih.«

O naključjih, ki to morda niso. »… bi ti rad povedal, da smo v bistvu vsi mi in naše čustvovanje ena klinčeva naključnost. In da se dejstva prepletajo z dejanji in dogodki, in tudi z ljudmi se srečamo, spoznamo ali ne poznamo po naključju. Naključje je vse; ali pa mogoče ni naključno, temveč je že vnaprej znano. Ne vem , katero od teh trditev b vzel za svojo, ker sta obe resnični. In če verjamem v Boga, tudi v vnaprejšnji načrt ne morem verjeti, pa naj se imenuje kakorkoli že.«

Ungaretti. E il mio coure il paese piu straziato.
San Martino del Carso
Di queste case
Non è rimasto 
Che qualche
Brandello di muro
Di tanti
Che mi corrispondevano
Non è rimasto
Neppure tanto
Ma nel cuore
Nessuna croce manca
È il mio cuore
Il paese più straziato

Данило Киш, Пешчаник