Tiziano Terzani
Un indovino
mi disse. Druga Tizianova knjiga, ki sem jo vzela v roke. Najprej sem
prebrala še en krog na vrtiljaku, kjer je najverjetneje opisoval svoj boj z
boleznijo. Bila je potopisna, opisoval pa je poskuse svojega okrevanja s
pomočjo različnih metod zdravilcev. Izdana je bila štiri leta po nejgovi smrti.
Tudi ta je potopisna (opisuje predvsem popotovanja po Aziji), le da se tu
ustavlja pri vedeževalcih (napisal jo je kakšnih deset let pred smrtjo).
O možnih izgovorih po petinpetdesetem.
"Prerokba je predstavljala izgovor. V resnici si pri petinpetdesetih
človek zaželi, da bi življenje začinil s ščepcem poezije, na svet pogledal z
novimi očmi, znova prebral klasike, se spet začudil sončnemu vzhodu, luni na
nebu in času, ki ne obstaja le v bitju ur. Dobil sem priložnost in nisem je
smel zamuditi."
"Gre za preprosto posledico staranja? Človek
se postara, svet se spreminja, zaradi melanholičnega spomina na preteklost, pa
nam sedanjost postane grda in prihodnost grozljiva."
Mnenje starejše gospe iz Bangkoka o obiskovanju
vedeževalcev. "Nikoli ne grem k vedeževalcem, ker imam raje, če me
življenje preseneti." Pisca pa je življenje presenetilo prav zato, ker je
šel k vedeževalcu. "Njegova prerokba mi je odprla nekakšno tretje oko,
zaradi njega sem videl stvari, ljudi in kraje, ki jih drugače ne bi."
"Ker sem se začel zanimati za manj običajno plat stvari, sem opazil
marsikaj, kar bi sicer prezrl. Kar naenkrat se mi je zdelo vse povezano s to
drugo plastjo: osebe, pri katerih sem dotlej poznal samo družbeno sprejemljivo
podobo, so mi odkrile še svoje druge lastnosti. In te so bile mnogo bolj
uglašene s tem, kar me je zanimalo. Seveda se je vse to dogajalo zaradi mene in
sprememb v moji pozornosti."
"Dvom se je prej ali slej moral oglasiti.
Točni, dragi, stari dvom – glas drugega Jaza, ki vedno z veseljem postavi vsako
gotovost pod vprašaj – se mi je porodil takoj, ko sem pomislil, da bi se temi
vedeževalcev in praznoverja lahko posvetil kot novinar."
O naključju, ki se vedno pojavi z namenom. "Naključje? Težko bi rekel,
da ne obstaja, toda vse bolj me je obhajalo prepričanje, da večina navideznih
"naključij" sami prikličemo nadse. Sami si zamenjamo očala, skozi
katera opazujemo svet – in kar naenkrat zagledamo tisto, česar se pred tem
nismo zavedali, zato smo bili prepričani, da ne obstaja." … Avto je že
čakal pri vrtnih vratih Turtle Housa in morda je naključje hotelo – naključje?!
da sem med hitenjem v pravem trenutku pograbil knjigo z naslovom The Gentelman
in the Parlour, ki je ležala na okrogli kitajski mizici v knjižnici, potreboval
sem pač nekaj za branje med plovbo." … Spremljal me je leta, pa se tega
nisem zavedal. Nekega dne sem ga po naključju – naključju, ki kot da usmerja
sleherni trenutek našega bivanja – opazil in navdušila me je njegova
zgodba."
"Bil sem srečen. Bil sem sam in samota mi je
bila čudovita družica."
"Pravijo, da mesta – in to velja za ves svet –
propadajo zaradi staroselcev. Preplavljajo jih ljudje, ki se ustavijo
mimogrede, in tisti, ki jim je glavno gonilo zaslužek. Tudi pri restavriranju
starega Penanga so zgrešili razlog: hoteli so namreč privabiti turiste."
O tem, da sreča pride. "Sreča se prej ali slej
vedno obrne. Samo počakati je treba znati in imeti ob sebi koga, pa če je prijatelj,
psihoanalitik … ali pa vedeževalec, s katerim lahko deliš tesnobo."
O premagovanju strahu.
"Bojiš
se strahu,
ne letal.
Če se nočeš
bati,
moraš leteti.
Sedi na
letalo
in bodi
prepričan, da bo vse v redu,
pa tako tudi
bo."
"Po večerji sem stopil na krmo in se zleknil
na lesene deske. Zagledal sem se v neskončnost neba. Tu pa tam so me zmotile le
misli, ki so se živahno podile po glavi, in pomislil sem, da po zaslugi
vedeževalca iz Hongkonga s čedalje večjo radostjo spet potujem. Še več: čedalje
raje spet živim. Zapustili so me občutki tesnobe, minevanje dni ni bilo več
drama, poslušal sem sogovornike, užival v dogajanju okoli sebe, udobno urejal
vtise in se spraševal o njih. Imel sem čas in tišino: oboje tako potrebno in
naravno, pa hkrati luksuz, ki si ga lahko privoščijo le redki. Zato pa razsaja
depresija!"
"Depresija je bila naravna posledica opisanih
okoliščin. Depresija navda vsakogar, ki v sebi še nosi predstavo o svetu,
kakršen naj bi bil, a hkrati vidi, da svet takšen ni. Depresija postane pravica,
ko človek pogleda okoli sebe in ne vidi več ničesar in nikogar, ki bi ga
navdihoval; ko svet drsi mimo kot v koritu, polnem omejenosti in
materialistične ozkosrčnosti. Ni več idealov, ne vere, ne sanj. Ničesar, v kar
bi lahko verjel ni; in niti učitelja, ob katerem bi se opomogel, ne."
O vlogi umetnosti v današnjem svetu. "Pa
umetnost, ta bližnjica do občutka veličine? Niti umetnost ne pomaga več ljudem,
da bi razumeli bistvo stvari."
O gledanju televizije in minevanju časa.
"Preko televizije smo vase sprejeli na milijone podatkov, a hkrati postali
moralno otesani. Televizija nas razvedri, čas hitreje mine! Toda ali si tega v
resnici želimo?"
O sprejemanju odločitev. "Vsako odločitev
lahko razumemo kot odraz lastne svobodne volje ali kot posledico presoje
nekoga, ki je bil že vnaprej določen, da bo sprejemal naše odločitve."
O razliki med budističnimi in indijskimi učitelji.
"Budizem je zelo primeren za našo zahodno pamet, dobro se namreč odziva na
našo potrebo po racionalnosti. Eden od budističnih principov je: "Ne
verjemi v nič, česar ne moreš dokazati; ne verjemi v nič, česar ne moreš sam
izkusiti." "Učitelji so sicer vsi dobri", je rekel bhikku (predstavljal se je namreč s
preprostim nazivom, skupnim vsem tajskim menihom), "toda velika razlika je
v tem, da ti budistični učitelji samo pokažejo pot, ki jo moraš prehoditi sam,
indijski učitelji pa ti rečejo: "Verjemi, zaupaj mi, pa te popeljem v
paradiž!" In če se odločiš za to pot, potem jim boš vse življenje ostal na
grbi."
"Materialna čistoča vpliva na duhovno."
Čudovit opis potovanja z vlakom po Sibiriji. "Zunaj
so monotono tekle breze."
